Jedro

Jedro

Ker je bila tožnica pretežni del zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic, ji je na podlagi prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2 starostna pokojnina pravilno odmerjena brez upoštevanja določb o najnižji pokojninski osnovi iz prvega odstavka 36. člena ZPIZ-2.

Ker je bila tožnica pretežni del zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic, ji je na podlagi prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2 starostna pokojnina pravilno odmerjena brez upoštevanja določb o najnižji pokojninski osnovi iz prvega odstavka 36. člena ZPIZ-2.

Beseda "pretežen" se uporablja za opis nečesa, kar ima prevladujoč značaj oziroma v numeričnem zapisu znaša najmanj 51 %.

Beseda "pretežen" se uporablja za opis nečesa, kar ima prevladujoč značaj oziroma v numeričnem zapisu znaša najmanj 51 %.

Izrek

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 5. 6. 2024 in 13. 12. 2023 ter da se tožnici prizna pravica do starostne pokojnine od 25. 11. 2023 dalje kot zavarovanki s širšim obsegom pravic iz zavarovanja v znesku 632,97 EUR na mesec od 25. 11. 2023 dalje, oziroma, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 5. 6. 2024 in 13. 12. 2023, da se zadeva vrne tožencu v ponovno upravno odločanje in da je toženec dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati nov upravni akt o upravičenosti tožnice do starostne pokojnine kot zavarovanke s širšim obsegom pravic.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 5. 6. 2024 in 13. 12. 2023 ter da se tožnici prizna pravica do starostne pokojnine od 25. 11. 2023 dalje kot zavarovanki s širšim obsegom pravic iz zavarovanja v znesku 632,97 EUR na mesec od 25. 11. 2023 dalje, oziroma, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 5. 6. 2024 in 13. 12. 2023, da se zadeva vrne tožencu v ponovno upravno odločanje in da je toženec dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati nov upravni akt o upravičenosti tožnice do starostne pokojnine kot zavarovanke s širšim obsegom pravic.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Graja uporabo prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2 na način, da se tožnico obravnava kot zavarovanko, ki je pretežni del zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic. Zatrjuje, da določbe 401. člena ZPIZ-2 toženec in sodišče nista ustavno skladno razlagala. "Pretežni del" pomeni dve tretjini dosežene zavarovalne dobe oziroma je to določbo potrebno uporabiti na način, da se ne poseže v že doseženo minimalno zavarovalno dobo 15 let iz naslova obveznega zavarovanja za širši obseg zavarovanja, ki je minimalna za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnica je skladno s 27. členom ZPIZ-2 ob dopolnjenem 65. letu starosti in doseženi 15 letni zavarovalni dobi iz naslova zavarovanja za širši obseg pravic, pridobila pravico, da se ji pokojnina odmeri ob upoštevanju določb o najnižji pokojninski osnovi v skladu s 36. členom ZPIZ-2 ter pravico do delne pokojnine, letnega dodatka ter dodatka za pomoč in postrežbo. Po prvem odstavku 401. člena ZPIZ-2 se to odvzema zavarovancem, ki so pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic. Ob dejstvu, da pretežni del glede na skupno zavarovalno dobo lahko pomeni več kot 15 let, si določbi 27. člena ZPIZ-2 in 401. člena ZPIZ-2 prihajata v nasprotje, zato ju je potrebno z ustrezno logično razlago <em>(argumentum a coherentia)</em> razlagati ustavno skladno. Izpodbijana odločba tožnico enači z zavarovanci, ki so bili zavarovani za širši obseg pravic manj kot 15 let. V sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 234/2007 ni bila dosežena 15 letna zavarovalna doba iz naslova obvezne vključitve v obvezno zavarovanje za širši obseg pravic, zato je ni mogoče preslikati na konkretno zadevo. Ob razlagi pretežnega dela, kot ga razlaga izpodbijana odločba, se poseže v že pridobljene pravice. Nepravilen je zaključek sodišča, da si tožnica z vključitvijo v prostovoljno obvezno zavarovanje po doseženih 15 letih, 8 mesecih in 10 dneh vključitve v obvezno zavarovanje ni poslabšala položaja. Njena vključenost v prostovoljno obvezno zavarovanje je presegla njeno obvezno vključenost v zavarovanje, in sicer na način, da je izgubila pravice, do katerih je bila upravičena kot zavarovanka za širši obseg pravic (pravice do letnega dodatka, dodatka za pomoč in postrežbo itd.). Prav tako se ji je višina pokojnine odmerila od dejanske pokojninske osnove in ne ob upoštevanju določb o najnižji pokojninski osnovi. Tožnica ne uveljavlja, da se ji pokojnina odmeri le od 15 letne zavarovalne dobe, temveč, da se ji pokojnina odmeri od 35 letne zavarovalne dobe. V kolikor se z razlago prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2 posega v že pridobljene pravice, je takšno določilo, v nasprotju z ustavo. Sodišče bi moralo zakon ustavno skladno razlagati na način, ki ne bi oškodoval tožnice. Tožnica bi bila upravičena do za 187,21 EUR nižjo pokojnino (glede na priznano pravico do starostne pokojnine v višini 445,76 EUR in vtoževano v višini 632,97 EUR) in do pravic, ki jih je z doseženo zavarovalno dobo iz 27. člena ZPIZ-2 že dosegla. Razlaga sodišča in toženca pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člena Ustave), saj so tisti zavarovanci, ki so bili obvezno vključeni v obvezno zavarovanje vsaj 15 let in se po tem obdobju niso prostovoljno vključili v obvezno zavarovanje ali pa s prostovoljno vključenostjo v obvezno zavarovanje niso presegli obdobja, ko so bili obvezno vključeni v obvezno zavarovanje, v boljšem položaju kot tožnica, saj pri njih ne pride v poštev uporaba 401. člena ZPIZ‑2. Zakonodajalec je s sprejetjem prvega odstavka 401. člena ZPIZ‑2 posegel v pričakovane pravice tožnice iz naslova dosežene zavarovalne dobe iz 27. člena ZPIZ-2. Takšen poseg nedopustno krši ustavno zagotovljene človekove pravice in posega v 153. člen Ustave, ki predpisuje usklajenost pravnih aktov in določa, da morajo biti zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo; posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil pa morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Toženec je s pisno informacijo tožnico le zavedel, da je do nastopa starostnega pogoja s plačevanjem zavarovanja ožjega obsega presegla doseženo zavarovalno dobo širšega obsega. Ker je bila informacija nepravilna in zavajajoča, naj toženec za to odgovarja. Tožnica je bila v prostovoljno zavarovanje kmetov vključena izključno po nasvetu zaposlene pri tožencu (zaradi prenizkega katastrskega dohodka ni bila mogoča vključitev v drugo obliko zavarovanja). Toženec je ob spremembi zakonodaje o tem ni obvestil. Po mnenju tožnice je informacija iz leta 2016, v kateri toženec tožnico obravnava kot zavarovanko s širšim obsegom pravic, glede na ustavno skladno razlago spornih določil ZPIZ-2, pravilna in je toženec pri izdaji izpodbijanih odločb spremenil svoje stališče. V kolikor sodišče meni, da samo ne more podati ustavno skladne razlage zakona, mora postopek prekiniti in podati pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Graja uporabo prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2 na način, da se tožnico obravnava kot zavarovanko, ki je pretežni del zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic. Zatrjuje, da določbe 401. člena ZPIZ-2 toženec in sodišče nista ustavno skladno razlagala. "Pretežni del" pomeni dve tretjini dosežene zavarovalne dobe oziroma je to določbo potrebno uporabiti na način, da se ne poseže v že doseženo minimalno zavarovalno dobo 15 let iz naslova obveznega zavarovanja za širši obseg zavarovanja, ki je minimalna za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnica je skladno s 27. členom ZPIZ-2 ob dopolnjenem 65. letu starosti in doseženi 15 letni zavarovalni dobi iz naslova zavarovanja za širši obseg pravic, pridobila pravico, da se ji pokojnina odmeri ob upoštevanju določb o najnižji pokojninski osnovi v skladu s 36. členom ZPIZ-2 ter pravico do delne pokojnine, letnega dodatka ter dodatka za pomoč in postrežbo. Po prvem odstavku 401. člena ZPIZ-2 se to odvzema zavarovancem, ki so pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic. Ob dejstvu, da pretežni del glede na skupno zavarovalno dobo lahko pomeni več kot 15 let, si določbi 27. člena ZPIZ-2 in 401. člena ZPIZ-2 prihajata v nasprotje, zato ju je potrebno z ustrezno logično razlago <em>(argumentum a coherentia)</em> razlagati ustavno skladno. Izpodbijana odločba tožnico enači z zavarovanci, ki so bili zavarovani za širši obseg pravic manj kot 15 let. V sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 234/2007 ni bila dosežena 15 letna zavarovalna doba iz naslova obvezne vključitve v obvezno zavarovanje za širši obseg pravic, zato je ni mogoče preslikati na konkretno zadevo. Ob razlagi pretežnega dela, kot ga razlaga izpodbijana odločba, se poseže v že pridobljene pravice. Nepravilen je zaključek sodišča, da si tožnica z vključitvijo v prostovoljno obvezno zavarovanje po doseženih 15 letih, 8 mesecih in 10 dneh vključitve v obvezno zavarovanje ni poslabšala položaja. Njena vključenost v prostovoljno obvezno zavarovanje je presegla njeno obvezno vključenost v zavarovanje, in sicer na način, da je izgubila pravice, do katerih je bila upravičena kot zavarovanka za širši obseg pravic (pravice do letnega dodatka, dodatka za pomoč in postrežbo itd.). Prav tako se ji je višina pokojnine odmerila od dejanske pokojninske osnove in ne ob upoštevanju določb o najnižji pokojninski osnovi. Tožnica ne uveljavlja, da se ji pokojnina odmeri le od 15 letne zavarovalne dobe, temveč, da se ji pokojnina odmeri od 35 letne zavarovalne dobe. V kolikor se z razlago prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2 posega v že pridobljene pravice, je takšno določilo, v nasprotju z ustavo. Sodišče bi moralo zakon ustavno skladno razlagati na način, ki ne bi oškodoval tožnice. Tožnica bi bila upravičena do za 187,21 EUR nižjo pokojnino (glede na priznano pravico do starostne pokojnine v višini 445,76 EUR in vtoževano v višini 632,97 EUR) in do pravic, ki jih je z doseženo zavarovalno dobo iz 27. člena ZPIZ-2 že dosegla. Razlaga sodišča in toženca pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člena Ustave), saj so tisti zavarovanci, ki so bili obvezno vključeni v obvezno zavarovanje vsaj 15 let in se po tem obdobju niso prostovoljno vključili v obvezno zavarovanje ali pa s prostovoljno vključenostjo v obvezno zavarovanje niso presegli obdobja, ko so bili obvezno vključeni v obvezno zavarovanje, v boljšem položaju kot tožnica, saj pri njih ne pride v poštev uporaba 401. člena ZPIZ‑2. Zakonodajalec je s sprejetjem prvega odstavka 401. člena ZPIZ‑2 posegel v pričakovane pravice tožnice iz naslova dosežene zavarovalne dobe iz 27. člena ZPIZ-2. Takšen poseg nedopustno krši ustavno zagotovljene človekove pravice in posega v 153. člen Ustave, ki predpisuje usklajenost pravnih aktov in določa, da morajo biti zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo; posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil pa morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Toženec je s pisno informacijo tožnico le zavedel, da je do nastopa starostnega pogoja s plačevanjem zavarovanja ožjega obsega presegla doseženo zavarovalno dobo širšega obsega. Ker je bila informacija nepravilna in zavajajoča, naj toženec za to odgovarja. Tožnica je bila v prostovoljno zavarovanje kmetov vključena izključno po nasvetu zaposlene pri tožencu (zaradi prenizkega katastrskega dohodka ni bila mogoča vključitev v drugo obliko zavarovanja). Toženec je ob spremembi zakonodaje o tem ni obvestil. Po mnenju tožnice je informacija iz leta 2016, v kateri toženec tožnico obravnava kot zavarovanko s širšim obsegom pravic, glede na ustavno skladno razlago spornih določil ZPIZ-2, pravilna in je toženec pri izdaji izpodbijanih odločb spremenil svoje stališče. V kolikor sodišče meni, da samo ne more podati ustavno skladne razlage zakona, mora postopek prekiniti in podati pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti.

3.Pritožba ni utemeljena.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

4.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5.Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 5. 6. 2024 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 12. 2023, s katero je tožnici priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 445,76 EUR na mesec od 25. 11. 2023 dalje. Toženec je ugotovil, da je bila tožnica pretežni del zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic, in da sodi med zavarovance iz prvega odstavka 401. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), zato se ji pokojnina odmeri brez upoštevanja določb o najnižji pokojninski osnovi iz prvega odstavka 36. člena tega zakona.

5.Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 5. 6. 2024 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 12. 2023, s katero je tožnici priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 445,76 EUR na mesec od 25. 11. 2023 dalje. Toženec je ugotovil, da je bila tožnica pretežni del zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic, in da sodi med zavarovance iz prvega odstavka 401. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), zato se ji pokojnina odmeri brez upoštevanja določb o najnižji pokojninski osnovi iz prvega odstavka 36. člena tega zakona.

6.Sprejeto odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito in tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter odmero starostne pokojnine z upoštevanjem najnižje pokojninske osnove, zavrnilo.

6.Sprejeto odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito in tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter odmero starostne pokojnine z upoštevanjem najnižje pokojninske osnove, zavrnilo.

7.Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se zavarovancem, ki so bili do uveljavitve pravic po tem zakonu pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, pokojnina odmeri brez upoštevanja določb o najnižji pokojninski osnovi iz prvega odstavka 36. člena tega zakona, vendar najmanj v višini 26 % najnižje pokojninske osnove. Z novelo ZPIZ-2G je bila na novo določena najnižja pokojninska osnova zavarovancem, ki znaša 29,5 % (prvi odstavek 122. člena). Zavarovanci iz prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2, nimajo pravice do delne pokojnine, letnega dodatka in dodatka za pomoč in postrežbo (drugi odstavek 401. člena ZPIZ-2).

7.Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se zavarovancem, ki so bili do uveljavitve pravic po tem zakonu pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, pokojnina odmeri brez upoštevanja določb o najnižji pokojninski osnovi iz prvega odstavka 36. člena tega zakona, vendar najmanj v višini 26 % najnižje pokojninske osnove. Z novelo ZPIZ-2G je bila na novo določena najnižja pokojninska osnova zavarovancem, ki znaša 29,5 % (prvi odstavek 122. člena). Zavarovanci iz prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2, nimajo pravice do delne pokojnine, letnega dodatka in dodatka za pomoč in postrežbo (drugi odstavek 401. člena ZPIZ-2).

8.Iz ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica, ki je dopolnila 65 let starosti in 35 let pokojninske dobe brez dokupa, izpolnjuje pogoje po 27. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina ji je odmerjena v višini 56,70 % od pokojninske osnove (prvi odstavek 37. člena ZPIZ-2).¹ Ta je odmerjena od dejanske pokojninske osnove (747,32 EUR) in znaša 423,73 EUR.² Ker je bila tožnica pretežni del zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic sodi med zavarovance iz prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2. Tem zavarovancem se pokojnina odmeri brez upoštevanja določb o najnižji pokojninski osnovi.

8.Iz ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica, ki je dopolnila 65 let starosti in 35 let pokojninske dobe brez dokupa, izpolnjuje pogoje po 27. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina ji je odmerjena v višini 56,70 % od pokojninske osnove (prvi odstavek 37. člena ZPIZ-2).¹ Ta je odmerjena od dejanske pokojninske osnove (747,32 EUR) in znaša 423,73 EUR.² Ker je bila tožnica pretežni del zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic sodi med zavarovance iz prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2. Tem zavarovancem se pokojnina odmeri brez upoštevanja določb o najnižji pokojninski osnovi.

9.Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožnico kot zavarovanko, ki je bila za 15 let, 8 mesecev in 10 dni zavarovalne dobe zavarovana za širši obseg pravic in 19 let, 3 mesece in 20 dni za ožji obseg pravic, morali šteti kot zavarovanko za širši obseg pravic in ji pokojnino odmeriti od najnižje pokojninske osnove. Ker je bila tožnica pretežni del zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic, ji je na podlagi prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2 starostna pokojnina pravilno odmerjena brez upoštevanja določb o najnižji pokojninski osnovi iz prvega odstavka 36. člena ZPIZ-2.

9.Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožnico kot zavarovanko, ki je bila za 15 let, 8 mesecev in 10 dni zavarovalne dobe zavarovana za širši obseg pravic in 19 let, 3 mesece in 20 dni za ožji obseg pravic, morali šteti kot zavarovanko za širši obseg pravic in ji pokojnino odmeriti od najnižje pokojninske osnove. Ker je bila tožnica pretežni del zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic, ji je na podlagi prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2 starostna pokojnina pravilno odmerjena brez upoštevanja določb o najnižji pokojninski osnovi iz prvega odstavka 36. člena ZPIZ-2.

10.Besedna zveza "pretežni del" iz prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2 ne pomeni dve tretjini dosežene zavarovalne dobe, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 234/2007 zavzelo stališče, da pojem "pretežni del" pomeni obseg, večji od polovice. Izrecno je poudarilo, da se beseda "pretežen" uporablja za opis nečesa, kar ima prevladujoč značaj oziroma v numeričnem zapisu znaša najmanj 51 %. Takšnemu stališču je tudi v tem primeru, čeprav je tožnica za širši obseg pravic zavarovana več kot 15 let, utemeljeno sledilo sodišče prve stopnje.

10.Besedna zveza "pretežni del" iz prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2 ne pomeni dve tretjini dosežene zavarovalne dobe, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 234/2007 zavzelo stališče, da pojem "pretežni del" pomeni obseg, večji od polovice. Izrecno je poudarilo, da se beseda "pretežen" uporablja za opis nečesa, kar ima prevladujoč značaj oziroma v numeričnem zapisu znaša najmanj 51 %. Takšnemu stališču je tudi v tem primeru, čeprav je tožnica za širši obseg pravic zavarovana več kot 15 let, utemeljeno sledilo sodišče prve stopnje.

11.V pritožbi tožnica neutemeljeno izpostavlja, da si je z vključitvijo v prostovoljno obvezno zavarovanje poslabšala svoj položaj. Višina pokojnine je odvisna od pokojninske dobe in pokojninske osnove, od katere so se plačali prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Starostna pokojnina je tožnici pravilno odmerjena od celotne 35 letne zavarovalne dobe, brez upoštevanja določb o najnižji pokojninski osnovi iz prvega odstavka 36. člena ZPIZ-2, saj je bila tožnica do uveljavitve pravic pretežni del zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic in je v tem obdobju plačevala prispevke nižje od zavarovalne osnove. Ker je tožnica zaradi vključitve v prostovoljno zavarovanje dosegla daljšo pokojninsko dobo, ji je posledično, z upoštevanjem zavarovalne osnove od katerih so bili plačani prispevki, odmerjena višja pokojnina, kot če se v prostovoljno zavarovanje sploh ne bi vključila. Zavarovanje za ožji obseg tudi ne pomeni, da se te osnove ne bi upoštevale pri odmeri pokojnine (Psp 156/2018), čemur tožnica tudi sicer izrecno nasprotuje.

11.V pritožbi tožnica neutemeljeno izpostavlja, da si je z vključitvijo v prostovoljno obvezno zavarovanje poslabšala svoj položaj. Višina pokojnine je odvisna od pokojninske dobe in pokojninske osnove, od katere so se plačali prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Starostna pokojnina je tožnici pravilno odmerjena od celotne 35 letne zavarovalne dobe, brez upoštevanja določb o najnižji pokojninski osnovi iz prvega odstavka 36. člena ZPIZ-2, saj je bila tožnica do uveljavitve pravic pretežni del zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic in je v tem obdobju plačevala prispevke nižje od zavarovalne osnove. Ker je tožnica zaradi vključitve v prostovoljno zavarovanje dosegla daljšo pokojninsko dobo, ji je posledično, z upoštevanjem zavarovalne osnove od katerih so bili plačani prispevki, odmerjena višja pokojnina, kot če se v prostovoljno zavarovanje sploh ne bi vključila. Zavarovanje za ožji obseg tudi ne pomeni, da se te osnove ne bi upoštevale pri odmeri pokojnine (Psp 156/2018), čemur tožnica tudi sicer izrecno nasprotuje.

12.Bistvo pravice do pokojnine predstavlja pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja in ob izpolnjenih drugih določenih pogojih (pokojninska doba, starost) pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Splošno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave zahteva, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako, v bistvenem različne položaje pa različno. Priznanje pokojnine tožnici kot zavarovanki za širši obseg pravic bi pomenila neenako obravnavo med različnimi zavarovanci in bi posegla v predvideni obseg njihovih pravic. Po stališču Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U‑I-246/13 z dne 21. 4. 2016, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, sta merili za razlikovanje med zavarovanci pri ZPIZ lahko višina plačanih prispevkov in delovna aktivnost zavarovancev. Z namenom, da se na podlagi enako plačanih prispevkov zavarovancem zagotovijo enake pravice, različna obravnava zavarovancev, ki so pretežni del svoje zavarovalne dobe vplačevali prispevke nižje od zavarovalne osnove, ne pomeni kršitev z ustavo zagotovljenih pravic, ki jih v pritožbi navaja tožnica. Niti v tem primeru ne gre za poseg v že pridobljeno pravico tožnice.

12.Bistvo pravice do pokojnine predstavlja pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja in ob izpolnjenih drugih določenih pogojih (pokojninska doba, starost) pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Splošno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave zahteva, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako, v bistvenem različne položaje pa različno. Priznanje pokojnine tožnici kot zavarovanki za širši obseg pravic bi pomenila neenako obravnavo med različnimi zavarovanci in bi posegla v predvideni obseg njihovih pravic. Po stališču Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U‑I-246/13 z dne 21. 4. 2016, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, sta merili za razlikovanje med zavarovanci pri ZPIZ lahko višina plačanih prispevkov in delovna aktivnost zavarovancev. Z namenom, da se na podlagi enako plačanih prispevkov zavarovancem zagotovijo enake pravice, različna obravnava zavarovancev, ki so pretežni del svoje zavarovalne dobe vplačevali prispevke nižje od zavarovalne osnove, ne pomeni kršitev z ustavo zagotovljenih pravic, ki jih v pritožbi navaja tožnica. Niti v tem primeru ne gre za poseg v že pridobljeno pravico tožnice.

13.Neutemeljeno se pritožba sklicuje na informativni izračun pokojnine, saj zaradi svoje informativne narave nima pravnih posledic ne za tožnico, ne za toženca. Pri informativnem izračunu ne gre za posamičen upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah iz obveznega zavarovanja. Predstavlja le informacijo o pričakovani višini starostne pokojnine. Tožnica je bila v dopisu (priloga A5) posebej opozorjena, da je posredovani izračun le informativne narave in ga ni mogoče uporabiti v postopkih uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Neuspešne ostanejo tudi pavšalne pritožbene navedbe, da se je tožnica v prostovoljno zavarovanje vključila po napotku zaposlene pri tožencu.

13.Neutemeljeno se pritožba sklicuje na informativni izračun pokojnine, saj zaradi svoje informativne narave nima pravnih posledic ne za tožnico, ne za toženca. Pri informativnem izračunu ne gre za posamičen upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah iz obveznega zavarovanja. Predstavlja le informacijo o pričakovani višini starostne pokojnine. Tožnica je bila v dopisu (priloga A5) posebej opozorjena, da je posredovani izračun le informativne narave in ga ni mogoče uporabiti v postopkih uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Neuspešne ostanejo tudi pavšalne pritožbene navedbe, da se je tožnica v prostovoljno zavarovanje vključila po napotku zaposlene pri tožencu.

14.Predmet tega socialnega spora je, kot to izhaja iz tožničine zahteve za priznanje pravice in izpodbijanih odločb toženca, le odmera starostne pokojnine in ne tudi priznanje pravic na katere se nanaša drugi odstavek 401. člena ZPIZ-2 (pravica do letnega dodatka in dodatka za pomoč in postrežbo). O teh pravicah ni odločeno na način, da bi bila njihova zahteva zavrnjena oz. bi bila tožnici priznana kakšna dodatna pravica. Za odločanje o pravicah iz pokojninskega zavarovanja je primarno pristojen toženec, medtem ko je sodišče pristojno odločati v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) šele po predhodno izvedenem upravnem postopku. Tožnica bo morala najprej pri tožencu uveljavljati sporne pravice in nato eventualno sprožiti socialni spor. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bo potrebno ob presoji ali je tožnica do teh pravic upravičena, določbo drugega odstavka 401. člena ZPIZ-2, tako kot vsako določbo, uporabiti na način, da se z njeno uporabo ne bo poseglo v že pridobljene pravice zavarovanke.

14.Predmet tega socialnega spora je, kot to izhaja iz tožničine zahteve za priznanje pravice in izpodbijanih odločb toženca, le odmera starostne pokojnine in ne tudi priznanje pravic na katere se nanaša drugi odstavek 401. člena ZPIZ-2 (pravica do letnega dodatka in dodatka za pomoč in postrežbo). O teh pravicah ni odločeno na način, da bi bila njihova zahteva zavrnjena oz. bi bila tožnici priznana kakšna dodatna pravica. Za odločanje o pravicah iz pokojninskega zavarovanja je primarno pristojen toženec, medtem ko je sodišče pristojno odločati v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) šele po predhodno izvedenem upravnem postopku. Tožnica bo morala najprej pri tožencu uveljavljati sporne pravice in nato eventualno sprožiti socialni spor. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bo potrebno ob presoji ali je tožnica do teh pravic upravičena, določbo drugega odstavka 401. člena ZPIZ-2, tako kot vsako določbo, uporabiti na način, da se z njeno uporabo ne bo poseglo v že pridobljene pravice zavarovanke.

15.Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča, da je toženec starostno pokojnino pravilno odmeril na način, da ni upošteval določbe o najnižji pokojninski osnovi, saj je bila tožnica do uveljavitve pravic pretežni del zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic.

16.Ker so za sprejem odločitve relevantne pritožbene navedbe neutemeljene ter je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Starostna pokojnina je za 15 let zavarovalne dobe odmerjena v višini 29,5 %, za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe pa se prišteje 1,36 %, brez zgornje omejitve. V letu 2023 je 29,5 % najnižja pokojninska osnova znašala 313,04 EUR.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 14/2 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 27, 36, 36/1, 37, 37/1, 401, 401/1, 401/2 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2019) - ZPIZ-2G - člen 122, 122/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.