Jedro

Tožnik je upravičen do razlike v plači zaradi povečanega obsega dela oziroma zaradi nadpovprečne obremenjenosti zaradi opravljanja drugih del, saj je poleg svojega dela vodje operativno komunikacijskega centra po nalogu nadrejenih opravljal naloge tiskovnega predstavnika v okviru rednega delovnega časa ter tudi izven rednega delovnega časa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka obračunati tožeči stranki dodatek za nadpovprečno obremenjenost in povečan obseg dela za obdobje od julija 2002 do decembra 2005 in od junija 2006 do avgusta 2006 v skupnem znesku 9.325,09 EUR, pri čemer znaša skupni bruto znesek za čas od julija 2002 do vključno julija 2004 5.105,39 EUR, za nadaljnje obdobje pa znaša skupni bruto znesek 4.219,70 EUR in sicer po posameznih mesecih, kot je to razvidno iz izreka sodbe. Od teh zneskov je dolžna tožena stranka odvesti prispevke in akontacijo dohodnine in izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za obdobje od julija 2002 do julija 2004 od 5. 8. 2004 dalje do plačila, za obdobje od avgusta 2004 do vključno decembra 2005 in od junija 2006 do vključno avgusta 2006 pa od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo, to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (1. a točka izreka). V presežku, to je na obračun bruto zneska 1.618,84 EUR ter po odvodu prispevkov in akontacije dohodnine od navedenega bruto zneska na izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot tudi glede zakonskih zamudnih obresti od ostalih bruto zneskov, torej kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. b točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.558,24 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo (2.a točka izreka), kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo (2.b točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje ter odločitev o stroških postopka (točki 1.a in 2.a izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, ker plačilo dodatka za povečan obseg dela ni čista denarna terjatev, ki bi dopuščala neposredno sodno varstvo. V uslužbenskem sistemu velja predsodno dvostopenjsko odločanje o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca. V konkretnem primeru bi torej moral na podlagi 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) tožnik zahtevati odpravo kršitve pri toženi stranki, o zadevi bi odločal predstojnik tožene stranke, to je generalni direktor policije, če tožnik z odločitvijo ne bi bil zadovoljen, pa bi lahko v skladu s 3. odstavkom 24. člena ZJU podal pritožbo na komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja. Šele zoper takšno odločitev bi imel tožnik pravico do sodnega varstva. Dalje meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožnik upravičen do dodatka za nadpovprečno obremenjenost. Še toliko bolj je napačna odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na določitev višine dodatka, do katerega naj bi bil tožnik upravičen. Če je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, po prepričanju tožene stranke sicer napačno, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen in da je tožnik upravičen do plačila za povečan obseg dela, bi moralo toženi stranki zgolj naložiti, da o tem sprejme ustrezno odločitev in tožniku določi dodatek za povečan obseg dela, nikakor pa ne more sodišče samo na podlagi ocene tožnika naložiti toženi stranki izplačilo dodatka v določeni višini. Predmet odločitve sodišča prve stopnje bi zato bila lahko le ugotovitev, da je tožena stranka s tem, ko tožniku ni plačevala dodatka po 96. členu ZJU, kršila njegove pravice iz delovnega razmerja, ne pa tudi sama višina dodatka, ki bi tožniku, če bi bil do njega upravičen, pripadala. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo ne le o pravici, ampak tudi o višini dodatka za povečan obseg dela, je preseglo meje svoje pristojnosti. Namesto da bi toženi stranki naložilo, da glede na ugotovljena dejstva odloči o višini dodatka za povečan obseg dela, si je v nasprotju z določbo 96. člena ZJU vzelo to pristojnost. Nadalje opozarja, da odločitev sodišča prve stopnje napačna tudi zato, ker je v nasprotju z dokazi v spisu. Iz spisa namreč izhaja, da je obveščanje javnosti ne glede na akt o sistemizaciji tožene stranke sodilo v delokrog tožnika, do teh navedb pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je sprejeta odločitev napačna. Priglaša stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor zaradi plačila razlike v plači zaradi nadpovprečne obremenjenosti in povečanega obsega dela, torej zaradi dodatnega obsega dela, ki ga je tožnik dejansko opravil. Gre torej za čisti denarni zahtevek v smislu 4. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju ZDR), ki določa, da ne glede na rok iz drugega odstavka tega člena, lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.

Ker tožnik uveljavlja priznanje razlike v plači zaradi povečanega obsega dela oziroma nadpovprečne obremenjenosti zaradi opravljanja drugih del in sicer del tiskovnega predstavnika, poleg opravljanja svojega dela vodje operativno - komunikacijskega centra pri MNZ, Policijski upravi ..., ki se nanaša na obdobje od julija 2002 do decembra 2005 in od junija 2006 do avgusta 2006, je potrebno za obdobje veljavnosti Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002, s spremembami; v nadaljevanju: ZJU), torej od 28. 6. 2003 dalje, upoštevati določilo 96. člena ZJU, ki v 1. odstavku določa, da lahko predstojnik na podlagi pisnega dogovora med javnim uslužbencem in nadrejenim sprejme pisno odločitev o povečanem obsegu dela oziroma nadpovprečni obremenitvi posameznega javnega uslužbenca ter o plačilu za povečan obseg dela oziroma nadpovprečno obremenjenost, če je mogoče racionalno zagotoviti izvajanje nalog organa tako, da se poveča obseg dela oziroma določi dodatne delovne obremenitve za posamezne javne uslužbence v okviru polnega delovnega časa in dovoljenega obsega dela preko polnega delovnega časa. Po Uredbi o pogojih in višini dodatka za plačilo povečanega obsega dela (Uradni list RS, št. 48/06 in 23/07) ta dodatek ni smel presegati 35 % osnovne plače. Za obdobje pred uveljavitvijo ZJU pa je potrebno upoštevati določbo 31.a člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 s spremembami; v nadaljevanju: ZDDO), ki je določal, da lahko predstojnik delavcu začasno, vendar največ za obdobje enega leta, odredi opravljanje tudi drugih nalog iz pristojnosti organa, v katerem ima sklenjeno delovno razmerje, ali drugega organa s soglasjem predstojnika tega organa, ki ne sodijo v opis njegovega delovnega mesta, če zahtevnost nalog ustreza njegovi izobrazbi, znanju in zmožnostim (1. odstavek 31.a člena ZDDO). Naloge iz prejšnjega odstavka lahko predstojnik odredi, če se začasno poveča obseg dela organa, če je treba nadomestiti začasno odsotnega delavca, če gre za projektno delo in če ugotovi, da je takšen način opravljanja teh nalog najučinkovitejši in najracionalnejši ter bistveno ne vpliva na izvajanje z opisom delovnega mesta določenih nalog (2. odstavek 31. a člena ZJU). Opravljanje nalog iz prvega odstavka tega člena odredi predstojnik z odločbo, s katero določi tudi višino plačila za opravljanje nalog (3. odstavek 31.a člena ZDDO).

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku za celotno vtoževano obdobje pripada razlika v plači zaradi povečanega obsega dela v višini 30 % osnovne plače oziroma 1,32 količnika. Kot namreč izhaja iz plačilnih list tožnika, je imel količnik osnovne plače v višini 4,40, zato dodatek v višini 30 % osnovne plače predstavlja 1,32 količnika. Svojo odločitev glede dodatka za povečan obseg dela je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na dejstvo, da je bil tožniku z dogovorom o opravljanju povečanega obsega dela za čas od 1. 1. 2006 do 1. 6. 2006 (priloga A5) priznan dodatek za povečan obseg dela v višini 30 % količnika, enako z dogovorom z dne 22. 8. 2006, za obdobje od 1. 9. 2006 do upokojitve (priloga A7) v višini v 30 % količnika, oziroma s sklepom št. 1003-35/2006/20 (2731-04) z dne 28. 8. 2006 za obdobje od 1. 9. 2006 do 30. 9. 2007 v višini 1,32 količnika (priloga A 8). Delež obremenitve z dodatno zadolžitvijo, ki utemeljuje dodatek v višini 30 % osnovne plače, izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič.

Iz izpovedb prič A.Z., M.H., Z.P. in M.M. namreč izhaja, da je tožnik poleg svojega dela vodje operativno - komunikacijskega centra PU ... že od 19. 10. 1999 dalje opravljal dodatna dela tiskovnega predstavnika. Priča M.M. je pojasnil, da je tožniku naložil opravljanje dela tiskovnega predstavnika, ki ga je do takrat opravljal M.H., ki je delal v službi direktorja PU ... Priča H. je pojasnil, da sam tega dela ni dobil posebej plačanega, pri tem pa je potrdil navedbe tožnika, da se je od leta 1999 dvigoval obseg dela tiskovnega predstavnika. Da je bil obseg dela velik, je potrdila tudi priča Z.P., tožnikov sodelavec, ki je prepričljivo izpovedal, da je bilo največ dela ob ponedeljkih, delo v zvezi z obveščanjem javnosti pa se je opravljalo tudi čez teden. Največ informacij je bilo potrebno posredovati v zvezi s problematiko prebežnikov na frekventni meji z Republiko Hrvaško in mejnim prehodom Obrežje ter s pripravami na uvedbo schengenske meje, kar je trajalo nekaj let. Novinarjem so poročali tudi v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj v zvezi z mamili in orožjem. Tako priča P. kot tudi A.Z., direktor PU ..., sta potrdila, da je tožnik prosil za razrešitev te naloge, vendar je priča Z. pojasnil, da prošnji ni mogel ugoditi, ker v tistem trenutku ni bilo boljšega delavca za to delo. Ker je torej dokazano, da je tožnik po nalogu nadrejenih opravljal naloge tiskovnega predstavnika, v okviru svojega rednega delovnega časa ter tudi izven njega, poleg svojega dela vodje operativno - komunikacijskega centra, pri čemer je obseg dela upravičeval dodatek v višini 30 % osnovne plače, je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku ter tožniku prisodilo razliko v plači ob upoštevanju dodatka za povečan obseg dela v višini 30 % oziroma 1,32 količnika. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da ni utemeljeno zavzemanje pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje, v kolikor je ugotovilo, da tožniku ta dodatek pripada, zadevo vrniti toženi stranki, ki bi odločila o višini dodatka. Sodišče v delovnem sporu sodi v sporu polne pristojnosti, zato lahko odloči o temelju in višini tožbenega zahtevka.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dela tiskovnega predstavnika ni mogoče šteti pod „druge naloge“ v okviru tožnikovega delovnega mesta načelnika oziroma vodje OKC PU ... Tožena stranka delovnega mesta „predstavnik za stike z javnostmi“ ni imela sistemiziranega oziroma status predstavnikov za odnose z javnostmi na policijskih upravah ni bil urejen, na kar so toženo stranko opozarjali predstavniki policije za odnose z javnostmi (zapisnik z dne 30. 1. 2001 - priloga A 2). Zato so ta dela opravljali delavci tožene stranke poleg svojih rednih delovnih zadolžitev. V podobni zadevi je že Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da teh del ni mogoče šteti pod „druge naloge“ v okviru delokroga delovnega mesta načelnika OKC (v navedeni zadevi je šlo za PU oziroma UNZ ... - sodba VS RS opr. št. VIII Ips 137/2005 z dne 20. 12. 2005), zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).