Jedro

Toženca nista predlagala izdaje dopolnilne sodbe po 325. členu ZPP, prav tako ne tožnica, zato se šteje, da je za zahtevke, o katerih ni bilo odločeno, nastopila domneva umika tožbe.

Tožnica ni izkazala, da je stroške za obnovo meje že plačala. Očitno je torej, da ta njena terjatev do tožencev še ni zapadla, zato bi moralo sodišče v skladu s 311. členom ZPP tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: a) razveljavi glede odločitve, da mora tožena stranka opustiti vsako izkoriščanje oziroma odstranjevanje peska na cesti, ki meji na nepremičnino tožeče stranke, in se v bodoče vzdržati teh dejanj (2. točka izreka) in glede odločitve o stroških postopka (4. točka izreka); b) spremeni glede odločitve, da mora tožena stranka nerazdelno plačati vse stroške, ki bodo nastali v zvezi z opravljenim postopkom obnove meje med nepremičnino z ID znakom 001, ki je v lasti tožeče stranke, in nepremičnino z ID znakom 002, ki je v lasti R. J., Š., tako da se na meji namestijo in utrdijo vsi manjkajoči in neutrjeni mejniki (3. točka izreka) in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. Sicer se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o dovolitvi razširitve tožbe.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da mora prvi toženec preprečiti iztekanje meteornih voda z njegovega zemljišča in zgradb na tožničino nepremičnino, predvsem pa namestiti žlebove na strehi svojih zgradb in odstraniti cev za odvodnjavanje ob vzhodnem robu tožničine nepremičnine ter se v bodoče vzdržati takšnih dejanj, ki bi povzročala, da meteorne vode z njegovih nepremičnin prekomerno odtekajo na javno cesto in na tožničino nepremičnino. Tožencema pa je naložilo, da morata v 15 dneh opustiti vsako izkoriščanje oziroma odstranjevanje peska na cesti, ki meji na tožničino nepremičnino, in se v bodoče vzdržati teh dejanj. Potem ko je dovolilo razširitev tožbe, je še razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati vse stroške, ki bodo nastali v zvezi z opravljenim postopkom obnove meje med tožničino nepremičnino in nepremičnino v lasti R. J., „tako da se na meji namestijo in utrdijo vsi manjkajoči in neutrjeni mejniki“. Nazadnje je toženca zavezalo k nerazdelni povrnitvi tožničinih pravdnih stroškov v višini 258,60 EUR z obrestmi.

2. Toženca se v pritožbi sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navajata, da je tožba nesklepčna. Zahtevek za opustitev izkoriščanja oziroma odstranjevanja peska na cesti, ki meji na tožničino nepremičnino, je nedoločen in nesposoben za obravnavanje. Tožnica ne navaja, po kateri parceli teče cesta. Do zatrjevanega posega naj bi prihajalo v dolžini 35 m, vendar ne navaja, kje naj bi to bilo. Sporna pot poteka po zemljišču R. J. in le v zelo majhnem delu meji na tožničino parcelo. Ni res, da toženca spodkopavata brežino, saj v resnici le vzdržujeta cesto. Prepoved izkoriščanja peska je stvar upravnega postopka, tožnica pa za takšen zahtevek nima pravnega interesa. Ker gre za pesek z njegove parcele, bi bil lahko aktivno legitimiran le R. J. ta pa tožencema dovoli urejanje ceste. Tožnica ni dokazala, da se je njena parcela zaradi ravnanja tožencev zmanjšala, da so zato izpadli mejniki in da ji nastaja škoda. Sodba nima razlogov o tem, zakaj bi morala toženca plačati stroške obnove meje med parcelami tožnice in R. J. Doslej ni bilo ugotovljeno, da sta toženca odstranila mejnike. Gre za bodoče in negotove stroške, ki jih tožnica ne more terjati od tožencev. Sodišče je kršilo postopek, ker tožencema ni vročilo izjav A. J., M. V. in I. V. ter jima omogočilo, da bi se o teh izjavah izjasnila. Poleg tega toženca nista privolila v spremembo tožbe. Ta tik pred zaključkom postopka ni bila upravičena. Sodišče jo je dovolilo, ne da bi tožencema predhodno omogočilo odgovor na spremenjeno tožbo. S sodbo je bilo odločeno le o enem od tožničinih zahtevkov, zato se toženca sprašujeta, kaj je z ostalimi zahtevki.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Dodatno pojasnjuje svoje dosedanje navedbe in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po prvem odstavku 184. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko tožeča stranka spremeni tožbo do konca glavne obravnave. Sodišče pa lahko po prvem odstavku 185. člena ZPP kljub upiranju tožene stranke dovoli spremembo, če je ta smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Čeprav je tožnica predrugačila 3. točko svojega tožbenega predloga šele na zadnjem naroku, ta sprememba ni bila prepozna. Odločanje o dodatnem oziroma spremenjenem zahtevku pa je bilo tudi smotrno, upoštevajo vsebino spora med pravdnima strankama. Na to presojo ne more vplivati (vnaprejšnja) ocena utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je torej materialnopravno zmotno obrazložilo svojo odločitev o dovolitvi spremembe tožbe z ugotovitvijo, da sta toženca povzročila izpad mejnikov in da je treba vzpostaviti prejšnje stanje. Ker pa takšno sklepanje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve o dovolitvi spremembe tožbe, ne gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero meri pritožba. Prav tako ni podana očitana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženca, ki sta bila navzoča na zadnjem naroku, sta se spremembi tožbe sicer uprla, nista pa zahtevala od sodišča, naj jima dodeli rok za vsebinski odgovor nanjo. Toženca sta torej imela možnost obravnavanja spremenjene tožbe, pa je, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, nista izkoristila. Za povrh je šlo le za modifikacijo zahtevka, ki ga je tožnica v pravdi prvič uveljavljala v svoji tretji pripravljalni vlogi dve leti prej.

6. Sodišče prve stopnje tožencema, kot je mogoče povzeti iz spisa, res ni vročilo pisnih izjav prič A. J., M. V. in I. V., ki jih je predložila tožnica. Njihove izjave je le prebralo na glavni obravnavi. Takšno ravnanje bi lahko pomenilo kršitev načela neposrednosti postopka, vendar bi jo morala toženca v skladu z 286.b členom ZPP uveljavljati takoj oziroma pred sodiščem prve stopnje, zato se v pritožbi nanjo ne moreta več uspešno sklicevati.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni dvom, ali je sodišče prve stopnje res razsodilo o vseh tožničinih zahtevkih, ki jih je ta med pravdo večkrat spremenila in dopolnila. Toženca namreč nista predlagala izdaje dopolnilne sodbe po 325. členu ZPP, prav tako ne tožnica, zato se šteje, da je za zahtevke, o katerih ni bilo odločeno, nastopila domneva umika tožbe.

8. Pač pa toženca utemeljeno očitata izpodbijani sodbi nedoločenost 2. točke njenega izreka, ki jima nalaga, da morata opustiti vsako izkoriščanje oziroma odstranjevanje peska na cesti, ki meji na nepremičnino tožeče stranke, in se v bodoče vzdržati teh dejanj. Iz izreka ni razvidno, za katero cesto gre in kje meji na tožničino nepremičnino, za katero tožničino nepremičnino gre, niti kje oziroma v kakšnem prostorskem obsegu je tožencema prepovedano nadaljnje izkoriščanje oziroma odstranjevanje peska. Takšen nedoločen in premalo konkretiziran izrek sodbe je nerazumljiv. Izpodbijane sodbe v tem delu zato ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki terja obvezno razveljavitev sodbe, saj te kršitve v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti.

9. Toženca nadalje utemeljeno nasprotujeta tudi odločitvi o tem, da bosta morala plačati vse stroške, ki bodo nastali v postopku obnove meje med nepremičninami tožnice in njenega soseda R. J. Takšne stroške mora plačati eden ali več mejašev, ki so udeleženi v postopku obnove meje. Od tožencev pa bi jih tožnica smela terjati šele po njihovem nastanku, ob pogoju, da sta toženca zakrivila poškodbo ali uničenje mejnih znamenj. Tožnica ni izkazala, da je stroške za obnovo meje že plačala. Očitno je torej, da ta njena terjatev do tožencev še ni zapadla, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Sodišče sme namreč po 311. členu ZPP (z izjemo preživninskih zahtevkov in zahtevkov za izročitev ali prevzem stvari, ki so bile dane v najem ali zakup) naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave.

10. Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbi tožencev delno ugodilo. Izpodbijani sklep o dovolitvi spremembe tožbe je potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP. Izpodbijano sodbo v zvezi s prepovednim zahtevkom je razveljavilo v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP. Sodbo v zvezi z zahtevkom za plačilo stroškov za obnovo meje pa je ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

11. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku najprej pozvati tožnico, naj ustrezno konkretizira svoj zahtevek za opustitev izkoriščanja oziroma odstranjevanja peska ter prepoved bodočih posegov. Če tožnica poziva ne bo upoštevala, bo moralo tožbo v tem delu kot nepopolno zavreči. Sicer pa bo moralo skrbneje obrazložiti svojo ugotovitev o znatnejši škodi, ki jo povzročata toženca z zatrjevanim izpodkopavanjem brežin in odstranjevanjem peska s ceste. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni razvidno, ali in v kakšnem obsegu naj bi se zmanjšali obseg, trdnost in opora tožničine nepremičnine zaradi spornih posegov tožencev. Vprašljivo je tudi, ali je tožnica res aktivno legitimirana tudi za prepoved izkoriščanja (in ne le odstranjevanja) peska na tuji nepremičnini.

12. Posledica delne razveljavitve sodbe o glavni stvari je tudi razveljavitev izreka o stroških prvostopenjskega postopka. Odločitev o teh je odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o stroških vsega postopka na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP pridržalo sodišču prve stopnje.