Jedro

Toženec je v postopku predlagal zaslišanje priče, posojilojemalca E. E., ki v postopku ni bil zaslišan, ker je svojo izjavo podal pisno, hkrati pa je sodišču prve stopnje posredoval tudi dokazilo, da je posojilodajalki plačal 5.000,00 EUR. Glede na to, da se s predložitvijo navedenega dokazila reševanje spora po presoji pritožbenega sodišča ni zavleklo, pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri sojenju neutemeljeno upoštevalo prekludiran dokaz, ki ga je toženec sodišču posredoval z dopisom.

Če iz listin ni razvidno, v kakšnem obsegu je bila terjatev poplačana, to še ne pomeni, da višine plačila ni mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi (npr. zaslišanjem prič), kar je v postopku zatrjeval in izkazoval toženec, ki je trdil, da je bila terjatev posojilodajalke B. B. ob prenosu že v celoti poplačana.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je posojilojemalec A. A. vrnil najmanj 5.000,00 EUR, je, kot pravilno in utemeljeno izpostavlja pritožba, razlog o odločilnem dejstvu, koliko posojila je bilo s strani posojilojemalcev dejansko vrnjenega, nejasen. Zato toženec v pritožbi utemeljeno opozarja na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v I. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2011 do plačila, v roku 8 dni od prejema sodbe (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da bo o pravdnih stroških odločilo s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi izpostavlja, da iz posojilne pogodbe izhaja, da so si posojilojemalci izposodili znesek 29.000,00 EUR kot solidarni dolžniki, pri čemer pa ni nikjer jasno razvidno, da so svoj dolg vrnili. Sodišče je pri sojenju upoštevalo zgolj izpovedbe prič, ne pa listin in same posojilne pogodbe. Iz listin pa ne izhaja, da so bile obveznosti poplačane. Poleg tega je eden izmed posojilojemalcev prepozno predložil dokaze o poplačilu zneska. Ker je sodišče upoštevalo prekludiran dokaz, je bistveno kršilo določila pravdnega postopka. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno, ker je sodišče upoštevalo zgolj pričevanja prič, ne pa listinskih dokazov, iz katerih ne izhaja, da so bile terjatve dejansko poplačane, zaradi česar dejanskega stanja sploh ni moglo ugotoviti.

4. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju pritožbe je v tej zadevi sporno, ali je eden izmed dolžnikov A. A. vrnil najmanj 5.000,00 EUR ali pa najmanj 15.000,00 EUR, kot trdi pritožba. Dokazni postopek je pokazal, da je A. A. vrnil najmanj 15.000,00 EUR. To izhaja iz prepričljive izpovedbe priče A. A. Poleg tega je posojilodajalka B. B. A. A. podpisala dogovor, da ji slednji ne dolguje več ničesar. V poslu prodaje avta je nastopal mož posojilodajalke B. B., C. C., vendar je nastopal v njenem imenu in za njen račun. Priča A. A. namreč ni potrdil, da bi bil v kakšnem razmerju z obema zakoncema, torej je bil zgolj v razmerju z B. B. Zato je potrebno šteti, da je bila kupnina od prodaje vozila namenjena poplačilu dolga po posojilni pogodbi. Da bi C. C. priči A. A. posodil 10.000,00 EUR, dokazni postopek ni potrdil. Ob upoštevanju vseh plačil posojilojemalcev bi moralo sodišče ugotoviti, da je bil dolg po posojilni pogodbi v celoti poplačan, kar je posojilodajalka tožniku zamolčala. Poleg tega tožnik ni izkazal, da je terjatev posojilodajalki plačal. Sodišče prve stopnje je tako dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

5. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

7. V tej zadevi je tožnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, nakar se je postopek nadaljeval kot pravdni postopek. Tožnik je trdil, da mu je bila 1. 2. 2019 odstopljena terjatev posojilodajalke B. B., ki je kot posojilodajalka 15. 10. 2010 s tožencem, D. D., A. A., E. E., F. F. in G. G. sklenila posojilno pogodbo za znesek 29.000,00 EUR.

**O pritožbi tožeče stranke**

8. Tožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je pri sojenju upoštevalo zgolj izpovedbe prič, ki jih je v postopku predlagal toženec. To ne drži. Kot izhaja iz razlogov sodbe, je sodišče prve stopnje dokazno ovrednotilo tudi vse dokaze, ki jih je predlagal tožnik, tako tudi listinske dokaze. Poleg tega tožnik konkretizirano v pritožbi ni navedel, katerih listinskih dokazil sodišče pri sojenju ni dokazno ocenilo, do same posojilne pogodbe pa se je sodišče prve stopnje opredelilo in jo tudi dokazno ovrednotilo.

9. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je pri sojenju upoštevalo dokaz o poplačilu zneska, ki ga je eden izmed posojilojemalcev (gre za E. E.) predložil prepozno, ni utemeljen. Zakon o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP) v tretjem odstavku 286. člena določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Toženec je v postopku predlagal zaslišanje priče, posojilojemalca E. E., ki v postopku ni bil zaslišan, ker je svojo izjavo podal pisno, hkrati pa je sodišču prve stopnje posredoval tudi dokazilo, da je posojilodajalki plačal 5.000,00 EUR. Glede na to, da se s predložitvijo navedenega dokazila reševanje spora po presoji pritožbenega sodišča ni zavleklo, pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri sojenju neutemeljeno upoštevalo prekludiran dokaz, ki ga je toženec sodišču posredoval z dopisom z dne 4. 10. 2021 (list. št. 84).

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da sodišče dejanskega stanja ni moglo ugotoviti, ker iz listin, ki so bile predložene, ne izhaja, da je bila terjatev dejansko poplačana. ZPP v 8. členu ne določa načela formalne dokazne ocene, ampak uzakonja načelo proste dokazne presoje, kar pomeni, da zakon ne predpisuje, da se lahko določeno zatrjevano dejstvo dokazuje zgolj z listinskimi dokazi. Dokazno breme, koliko znaša vtoževana terjatev, je na tožniku (7. in 212. člen ZPP). Slednji tudi v pritožbi navaja, da je terjatev po posojilni pogodbi znašala 29.000,00 EUR, ob odstopu pa je bila, kar potrjuje pogodba o odstopu terjatve (A3), le delno poplačana. Če iz listin ni razvidno, v kakšnem obsegu je bila terjatev poplačana, to še ne pomeni, da višine plačila ni mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi (npr. zaslišanjem prič), kar je v postopku zatrjeval in izkazoval toženec, ki je trdil, da je bila terjatev posojilodajalke B. B. ob prenosu že v celoti poplačana.

**O pritožbi tožene stranke**

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila 15. 10. 2010 sklenjena posojilna pogodba med B. B., sedaj B. B., kot posojilodajalko ter D. D., H. H. (tožencem), A. A., E. E., F. F. in G. G. kot posojilojemalci. Pogodbene stranke so se dogovorile, da bodo posojilojemalci kot solidarni dolžniki znesek 29.000,00 EUR vrnili do 15. 1. 2011. Solidarnost zaveze v pritožbenem postopku ni sporna. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je F. F. 10. 10. 2015 na račun vračila posojila plačal 500,00 EUR, s čimer je bilo pretrgano zastaranje, posojilojemalka B. B. pa je 1. 2. 2019 terjatev po tej posojilni pogodbi prenesla na tožnika. Ugotovilo je tudi, da iz pogodbe o prenosu terjatve ni mogoče ugotoviti višine terjatve, ki je bila prenesena na tožnika; prav tako iz pogodbe o cesiji ni razvidno, kolikšno je bilo delno plačilo solidarnih dolžnikov. Na podlagi dokaznega postopka, in sicer izpovedb prič in listin v spisu, je sodišče prve stopnje tako ugotovilo, da je na račun prejetega posojila toženec posojilodajalki vrnil 5.000,00 EUR, E. E. 5.000,00 EUR, G. G. 5.000,00 EUR, F. F. 500,00 EUR, kar pa se glede na določilo 397. člena OZ šteje za 5.000,00 EUR, ter A. A. najmanj 5.000,00 EUR. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je posojilojemalec A. A. vrnil najmanj 5.000,00 EUR, je, kot pravilno in utemeljeno izpostavlja pritožba, razlog o odločilnem dejstvu, koliko posojila je bilo s strani posojilojemalcev dejansko vrnjenega, nejasen. Zato toženec v pritožbi utemeljeno opozarja na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Od tega, ali je priča A. A. posojilodajalki vrnil 5.000,00 EUR ali pa 15.000,00 EUR, kar trdi toženec in dokazuje z dogovorom, ki ga je A. A. sklenil s posojilodajalkinim možem C. C. 7. 5. 2013, ter s potrdili, ki sta mu jih izdala C. C. in B. B. 8. 10. 2014, je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če je bilo na račun posojila vrnjenih 15.000,00 EUR, je namreč tožnikov zahtevek neutemeljen in ga je potrebno zavrniti. Prav tako se mora sodišče prve stopnje glede plačila A. A. kritično opredeliti do dogovora o ureditvi premoženjskopravnih razmerij v zvezi z osebnim vozilom BMW z dne 7. 5. 2013, iz katerega ni razvidna pravna podlaga, na podlagi katere je prišlo do prenosa lastninske pravice na vozilu s strani A. A. na C. C. Tožnik je trdil, da se je izročitev vozila nanašala na poplačilo dolga iz druge posojilne pogodbe, ki jo je imel A. A. sklenjeno z C. C. Slednji je izpovedal, da je A. A. posodil 10.000,00 EUR in da se izročitev vozila s strani A. A. ni nanašala na vrnitev posojila po posojilni pogodbi iz leta 2010, vendar pa ta druga zatrjevana „pisna posojilna pogodba“ sodišču ni bila predložena. Glede na to, da iz dogovora iz leta 2013 podlaga prenosa ni razvidna, prav tako pa tožnik pisne posojilne pogodbe za znesek 10.000,00 EUR ni predložil, se mora sodišče prve stopnje kritično opredeliti tudi do navedenih okoliščin, na kar je pritožba toženca utemeljeno opozorila.

**Sklepno:**

12. Pritožba toženca je utemeljeno opozorila, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče navedene kršitve ne more odpraviti samo, ne da bi s tem poseglo v ustavno pravico stranke do pritožbe, je pritožbi toženca na podlagi določila prvega odstavka 354. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo pisanje sodbe, pri katerem naj sodišče prve stopnje zgoraj opisano bistveno kršitev postopka odpravi.

13. Pritožba tožnika ni utemeljena, niti niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

14. Dodatni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).