Jedro

Zahtevki iz neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let, zastaranje pa začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Temeljna predpostavka vsakega obogatitvenega zahtevka je prehod koristi od prikrajšanca na okoriščenca. Do tega prehoda pa je v obravnavanem primeru prišlo najkasneje takrat, ko je toženka razpolagala z obogateno nepremičnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora toženki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 1.652,40 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 423.096,93 EUR z obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je podana nejasnost izpodbijane sodbe, ker je pritožbeno sodišče v obrazložitvi zapisalo, da je pritožba utemeljena, v izreku pa, da se pritožba zavrne. Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi, ker pritožbeno sodišče začetek teka zastaralnega roka utemeljuje na datumu 15. 7. 1998, čeprav prvostopenjska sodba presoje o zastaranju tožnikove terjatve ni gradila na tem datumu, temveč na datumu zaključka investicijskih vlaganj (v letu 1992). Meni namreč, da pritožbeno sodišče ne sme pri materialnopravni presoji zastaranja upoštevati drugačnih dejanskih okoliščin od tistih, na katerih je gradila prvostopenjska sodba. V nadaljevanju pa pritožbenemu sodišču očita, da materialnopravno presojo o zastaranju gradi na dejstvu, ki ga ni ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Trdi namreč, da je prerekal navedbo toženke, da je tožnik „lokal zapustil 15. 7. 1998“. Vztraja, da je do prehoda premoženja iz sfere tožnika v sfero toženke prišlo (šele) 12. 7. 2001 (t. j. ko je toženka objekt, ki ga je dala v najem pravnemu predniku tožnika, prevzela nazaj), in da od tega datuma do vložitve tožbe 18. 12. 2003 petletni zastaralni rok še ni potekel. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijska teza, da je pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je pritožba utemeljena, v izreku sodbe pa, da se pritožba zavrne, sicer drži, vendar gre za očitno pomoto, ki je s strani sodišča, ki jo je napravilo, kadarkoli odpravljiva. Bistvena in nosilna značilnost kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je namreč, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodbo pritožbenega sodišča pa je vsekakor mogoče preizkusiti (v sodbi so navedeni jasni in nedvoumni razlogi, zakaj je tožbeni zahtevek tožnika zastaran). Zato zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Glede očitka, ki smiselno meri na nedopustno spremembo dejanskega stanja na drugi stopnji, pa velja pojasniti, da do spremembe dejanskega stanja na drugi stopnji v obravnavani zadevi ni prišlo. Že iz prvostopenjske sodbe namreč izhaja (odločilna) ugotovitev, da je toženka sporni poslovni prostor z najemno pogodbo 15. 7. 1998 delno oddala (prvotni) tožeči stranki (družbi M. d. o. o.), v izmeri 13 m2, delno pa družbi Š., d. o. o. (primerjaj peti odstavek na četrti strani prvostopenjske sodbe).

7. Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev izhaja, da so bila vlaganja v objekt v Ljubljani izvedena v letih od 1988 do 1992, in da jih je izvedla družba M., p. o., ki je bila kasneje izbrisana, ne da bi za njo ostali pravni nasledniki. Še pred izbrisom pa je s Pogodbo o prodaji in odstopu terjatev, sklenjeno 16. 4. 1992 (pravilno 16. 6. 1994), terjatev iz naslova vlaganj prenesla na prvotno tožečo stranko M. d. o. o. (ta družba je bila 21. 9. 2006 izbrisana iz sodnega registra, zato sta terjatev prevzela edina družbenika te družbe J. J. in L. L., ki pa sta se dogovorila, da v pravdo vstopi le J. J. (tožnik)). Nadalje je bilo ugotovljeno, da je toženka s pogodbo 15. 7. 1998 prvotni tožeči stranki družbi M. d. o. o., oddala 13 m2 spornih poslovnih prostorov v Ljubljani, družbi Š., d. o. o., pa je oddala preostali del teh prostorov v skupni izmeri 242,83 m2. 8. Zahtevki iz neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega (361. člen ZOR). Temeljna predpostavka vsakega obogatitvenega zahtevka je prehod koristi od prikrajšanca na okoriščenca. Do tega prehoda pa je v obravnavanem primeru prišlo (kot pravilno ugotavlja že pritožbeno sodišče) najkasneje takrat, ko je toženka s pogodbo 15. 7. 1998 prvotni tožeči stranki družbi M. d. o. o., oddala 13 m2 spornih poslovnih prostorov v Ljubljani, družbi Š., d. o. o., pa preostali del teh prostorov v skupni izmeri 242,83 m2. Takrat je namreč toženka (že) razpolagala z obogateno nepremičnino (saj jo sicer ne bi mogla oddati v najem družbi M. d. o. o.) in ne šele 12. 7. 2001 (ko jo je od družbe M. d. o. o., prevzela nazaj), kot zmotno meni tožnik. Ob ugotovitvi, da je bila tožba vložena šele 18. 12. 2003 (morala pa bi biti najkasneje 15. 7. 2003), je torej presoja pritožbenega sodišča o zastaranju tožnikove terjatve materialnopravno pravilna.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora toženki povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.