Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je kot delavec zavarovanca tožene stranke poškodoval, ko je padel zaradi z barvo in laki politih in zato spolzkih tal. Prišlo je do hude poškodbe tožnikovega desnega zapestja. Po ugotovitvah o temelju odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeni obseg posameznih oblik nepremoženjske škode tožniku prisodilo za telesne bolečine 1,500.000,00 SIT odškodnine od zahtevanih 3,000.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT odškodnine od zahtevanih 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 200.000,00 SIT odškodnine od zahtevanih 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa 1,500.000,00 SIT odškodnine od zahtevanih 2,500.000,00 SIT. Toženi stranki je naložilo, da plača tožniku 3,400.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 26.686,00 SIT za premoženjsko škodo, presežno zahtevanih 3,100.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih glede prisoje 300.000,00 SIT in zavrnitve 1,000.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti ter stroškovne odločitve razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalih še izpodbijanih delih je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija zavrnitev njegove pritožbe glede zneska 2,100.000,00 SIT, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. V obširnih revizijskih navedbah povzema ugotovitve iz izvedeniškega mnenja in poudarja nekatere okoliščine. Pri telesnih bolečinah meni, da sodišči nista dovolj upoštevali dejstva, da je tožnik fizični delavec, da zato svojo desno roko vsakodnevno obremenjuje pri delu v službi in doma, s čimer so povezane sedanje in bodoče občasne telesne bolečine. V času nesreče je bil star le 43 let. Zaradi komplikacij med zdravljenjem in z njimi povezanih številnih nevšečnosti je bolniški stalež trajal skoraj osem mesecev. Zato je njegov odškodninski zahtevek iz tega naslova za plačilo 3,000.000,00 SIT odškodnine v celoti utemeljen. Enako velja za zahtevanih 500.000,00 SIT odškodnine za strah. Tožnik poudarja močan strah ob samem škodnem dogodku, sekundarni strah pa je gotovo trajal več kot 14 dni, kot je prikazala izvedenka, saj je šlo za dolgotrajno zdravljenje in številne zdravniške posege, tožnika pa je bilo strah tudi pred dvema operacijama. Pri odmeri 200.000,00 SIT in zavrnitvi 300.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti sta sodišči premalo upoštevali, da tožnik trpi duševne bolečine zaradi skaženosti desnega zapestja, torej dela telesa, ki ga ne more skriti. Glede na svojo starost bo duševne bolečine še dolgo trpel. Tožnik še poudarja, da je do škodnega dogodka prišlo že pred sedmimi leti, kar bi sodišči morali upoštevati pri odmeri odškodnine za vse tri oblike nepremoženjske škode. Pri tem se sklicuje na načelno pravno mnenje, sprejeto v Bugojnu leta 1987. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Dejanska podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi so odločilne dejanske ugotovitve obeh sodišč, na katere so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 vezane stranke in revizijsko sodišče. Zato ni mogoče upoštevati tožnikovih revizijskih trditev, da je njegova zaskrbljenost za izid zdravljenja gotovo trajala več kot štirinajst dni, kot je ugotovila izvedenka. Pri tem pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik prezrl, da gre za prikaz kontinuiranega obdobja njegovega strahu, kar pomeni, da je glede na dobo zdravljenja strah sicer trajal dalj časa in je bil ob posameznih posegih, na primer operacijah, tudi bolj intenziven, vendar ni bil prisoten vsak dan med zdravljenjem. Da gre za prikaz strnjenega obdobja njegove zaskrbljenosti za izid zdravljenja, jasno izhaja iz izvedenskega mnenja in razlogov sodbe prve stopnje v drugem odstavku na peti strani.

Diagnoza tožnikove poškodbe se je glasila: sklepni zlom koželjnice v desnem zapestju, odkrhnjenje koničastega nastavka podlahtnice v desnem zapestju, naknadna diagnoza pa dodatna okvara desnega zapestnega sklepa zaradi stisnjenja podlaktničnega živca. Tožnik je prestal dve operaciji in je bil v bolnici obakrat po pet dni, doramenski mavec je nosil sedem tednov, po prvi operaciji je nosil radius longeto sedemnajst dni, po drugi pa dvaindvajset dni, rentgensko so ga devetkrat slikali, opravili dve boleči EMG preiskavi, bil je na kontroli v kirurški ambulanti v bolnici, na devetnajstih kontrolah pri domačem zdravniku, opravil je petinsedemdeset fizioterapij. Hude trajne bolečine je trpel dva dni, hude občasne tri dni, srednje trajne tri tedne, srednje občasne štiri tedne, zmerne trajne en mesec in zmerne občasne dva meseca. Tožnik trpi in bo še trpel občasne zmerne bolečine ob obremenitvah desne roke in vremenskih spremembah. V bolniškem staležu je bil osem mesecev, en mesec pa je delal štiri ure dnevno. V zvezi s tožnikovim revizijskim poudarjanjem pri tej obliki škode revizijsko sodišče ugotavlja, da iz razlogov sodbe prve stopnje na koncu četrte strani in sodbe druge stopnje na začetku četrte strani jasno izhaja, da sta obe sodišči upoštevali tudi bodoče telesne bolečine. Tožnik sam je še izpovedal, da se počasi preusmerja na levo roko, kar je potrjeno tudi z izvedenskimi ugotovitvami o manjši posttravmatski artrozi desnega zapestja od pričakovane (razlogi sodbe prve stopnje v tretjem odstavku na peti strani sodbe), ker tožnik sedaj to roko manj uporablja in obremenjuje. Manjše obremenjevanje pomeni tudi manj občasnih telesnih bolečin. Za to obliko škode je bilo tožniku prisojeno 1,500.000,00 SIT odškodnine.

Obe sodišči sta ugotovili, da se je tožnik ob padcu močno prestrašil in da je med desetmesečnim zdravljenjem njegov sekundarni strah trajal strnjeno štirinajst dni. Sodišče prve stopnje je ta strah s povzemanjem tožnikove izpovedi podrobneje opisalo in upoštevalo tudi strah pred operacijo. Za to obliko škode je bilo tožniku prisojeno 200.000,00 SIT odškodnine.

Skaženost poškodovanega zapestja se kaže v njegovi deformaciji, ki je po ugotovitvah izvedenke lažje stopnje, po tožnikovi izpovedi pa gre za krivo in zadebeljeno zapestje ter operativno brazgotino na spodnjem delu roke, kar vse ga moti. Ob nesporni lokaciji skaženosti je jasno, da sta sodišči upoštevali, da gre za viden del telesa. Za to obliko škode sta tožniku prisodili 200.000,00 SIT odškodnine.

Pravna podlaga za razsojo v tej pravdni zadevi glede vseh treh oblik nepremoženjske škode je v določbah 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89). V njih so določeni tudi kriteriji za prisojo pravične denarne odškodnine. Vsak škodni primer je treba individualizirati, torej ugotoviti konkretno objektivno prizadetost posameznega oškodovanca in vpliv te prizadetosti v njegovi duševnosti glede na njegove individualne okoliščine: starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti itd.. Poleg tega je treba prisojeno odškodnino vpeti v širše družbene okvire, ti pa se izražajo v medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila v tej pravdni zadevi za vse tri revizijsko sporne oblike nepremoženjske škode tožniku prisojena pravična denarna odškodnina. Materialnopravno pravilno je bila določena tudi glede na tožnikove individualne lastnosti, kot je med drugim njegova starost le 43 let v času delovne nesreče in s tem povezano predvideno bodoče obdobje telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi skaženosti. Primerjava s primerljivimi odškodninskimi zadevami pokaže, da odškodnina ni določena pod okvirjem siceršnje prisoje odškodnin za podobne škode, kot zmotno uveljavlja revizija s trditvijo o premajhnem vrednotenju posameznih okoliščin. Na nekatere od teh revizijskih trditev je revizijsko sodišče odgovorilo že prej, na tem mestu pa še ugotavlja, da višina odškodnine ustreza tudi času čakanja na odškodnino od vložitve tožbe konec junija 1993 do izdaje sodbe prve stopnje v marcu 1998. Pri tem mogoče ni odveč odgovoriti tožniku, da je pri njegovi škodi glavni poudarek na njegovi trajni prizadetosti, ki se kaže predvsem v zmanjšanju življenjskih aktivnosti. O tej obliki nepremoženjske škode je bilo doslej odločeno le do višine 1,200.000,00 SIT. Ko bo sodišče prve stopnje razsojalo o še preostali zahtevani odškodnini za to obliko nepremoženjske škode, bo mogoče upoštevati tudi primernost celotne prisojene odškodnine.

Po vsem obrazloženem revizija neutemeljeno očita obema sodiščema zmotno uporabo materialnega prava pri odločanju o višini odškodnine. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 393. člena ZPP/77 tožnikovo revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.