Jedro

Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje na vsak način zaslišati tujce, ki sta jih obdolženca nezakonito spravila čez mejo države, saj tega dokaza ni bilo mogoče izvesti zaradi njihove nedosegljivosti, iz razlogov, ki jih je navedlo v sodbi, pa njihovih izpovedb, pridobljenih v nujnih preiskovalnih dejanjih, pravilno ni uporabilo v dokazne namene. Zaslišanje tujcev tako ni bilo mogoče, a glede na številnost in trdnost zbranih dokazov, ki potrjujejo krivdo obeh obdolžencev, to ni bilo nujno potrebno.

Izrek

I.Pritožbi zagovornic obdolženih A. A. in B. B. se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženca se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo II K 87947/2023 z dne 20. 11. 2025 obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obdolženemu A. A. je po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 izreklo kazen tri leta zapora in 100 dnevnih zneskov po 8,00 EUR, skupaj 800,00 EUR denarne kazni, po 48.a členu KZ-1 pa stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Po prvem odstavku 56. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in prestajanja pripora od 29. 11. 2023 od 03.35 ure dalje. Denarno kazen je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od izvršljivosti sodbe, če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev; če obdolženec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi. Izgon tujca iz države se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas, prebit v priporu in zaporu, pa se ne všteva v čas trajanja te kazni. Obdolženemu A. A. je na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnih telefonov znamke Huawei in Redmi z vstavljenima SIM karticama. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Obdolženemu B. B. je po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 izreklo kazen tri leta zapora in denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 9,00 EUR, skupaj 900,00 EUR, po 48.a členu KZ-1 pa tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Po prvem odstavku 56. člena ZKP je obdolžencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in prestajanja pripora od 29. 11. 2023 od 03.45 ure dalje. Glede denarne kazni je odločilo, da jo je obdolženi B. B. dolžan plačati v roku treh mesecev od izvršljivosti sodbe; da če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev; če obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi. Trajanje izgona tujca iz države se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas, prebit v priporu in zaporu, se ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obdolženemu B. B. izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer dveh mobilnih telefonov znamke Samsung z vstavljenima SIM karticama. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa se nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev.

2.Zoper sodbo sta se pritožili:

-zagovornica obdolženega A. A. iz vseh razlogov po 370. členu ZKP, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, temu podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, in

-zagovornica obdolženega B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, temu podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornice obdolženega A. A.

Sodišču prve stopnje pritožba očita, da obdolžencu na zadnji glavni obravnavi 20. 11. 2025 ni dopustilo dopolniti zagovora. To je hotel storiti, obramba je dopolnitev zagovora na predhodnih narokih tudi napovedala, a obdolženec tega ni zmogel, niti ni bil sposoben spremljati obravnave zaradi izjemno slabega zdravstvenega stanja, in kljub temu, da ni podal soglasja za izvedbo glavne obravnave, jo je sodišče prve stopnje izvedlo ter ga na istem naroku tudi obsodilo. Po oceni pritožbe je s tem absolutno bistveno kršilo določbe postopka in hkrati obdolžencu prekršilo pravico do obrambe, in sicer pravico do pravičnega sojenja in enakosti orožij. Zaradi obdolženčevega slabega počutja navedenega dne, ko se ni mogel skoncentrirati in zbrano poslušati ter se zagovarjati, potem ko je prejel injekcijo in tri tablete, je zagovornica predlagala, da sodišče angažira neodvisnega izvedenca medicinske stroke glede obdolženčevega zdravstvenega stanja in sposobnosti, da je prisoten na glavni obravnavi, pa je sodišče prve stopnje predlog neutemeljeno zavrnilo, prav tako je zavrnilo predlog, da za krajši čas preloži glavno obravnavo. Poudarja, da načelo ekonomičnosti postopka nima prednosti pred načelom pravičnega sojenja in da je popolnoma nepomembna obrazložitev sodišča, da bi moral biti obdolženec deset dni kasneje izpuščen zaradi poteka dveh let od vložitve obtožnice. Obdolženec za potek časa ni kriv, pravica do obrambe je najmočnejša pravica, ki jo Ustava zagotavlja obdolžencu v kazenskem postopku, pri tem pa obdolženec tudi na dinamiko kazenskega postopka in potek časa ni imel vpliva. Sodišče je obdolženca obravnavalo neenako v odnosu do ostalih obdolžencev na prostosti, ki na narok zaradi bolezni ne pridejo in se opravičijo. Za izvedbo glavne obravnave tako ni bilo pogojev, obdolžencu ni bilo omogočeno, da dopolni zagovor, ob bistvenih kršitvah določb postopka pa je sodišče prve stopnje s svojim ravnanjem prekršilo ustavno zagotovljena pravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se v postopku brani, pa tudi ustavno pravico do enakega varstva pravic pred sodišči iz 22. člena Ustave.

Pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obdolženčevo zatrjevano zdravstveno nesposobnost za spremljanje glavne obravnave 20. 11. 2025 ustrezno pojasnilo (točka 3 obrazložitve), iz okoliščin naroka navedenega dne pa je razvidno, da je ravnalo pravilno, saj ni imelo razloga, da bi glavno obravnavo preložilo, potem ko je bil obdolženec ustrezno zdravstveno obravnavan pri zavodskem zdravniku, ki je sodišču sporočil, po tem ko ga je pregledal in zdravstveno oskrbel, da je sposoben za spremljanje glavne obravnave. V sodbi je sprejemljivo obrazložilo, da je glede na jasne ugotovitve zavodskega zdravnika, da je obdolženec sposoben aktivno sodelovati na naroku, zavrnilo predlog za preložitev naroka in postavitev sodnega izvedenca, ki bi ugotovil zdravstveno stanje obdolženca. Slednji je vztrajal, da zagovora ne bo dopolnil, ker se slabo počuti in se mu vrti, čeprav je njegovo zdravstveno stanje in sposobnost spremljanja glavne obravnave zdravnik ocenil drugače, zato sodišče za preložitev glavne obravnave ni imelo razloga, v sodbi pa je tudi pravilno pojasnilo, da je glede na ugotovitve zavodskega zdravnika navedbe obdolženca štelo kot izgovor, da bi se glavna obravnava preložila, obdolženec pa bi bil nato izpuščen iz pripora, saj se je iztekal dvoletni priporni rok po vložitvi obtožnice. Kaj bi naj obdolženec dodal k pisnemu zagovoru prav na zadnjem naroku za glavno obravnavo, pa pritožba tudi ne navaja. Postopanje sodišča prve stopnje je bilo tako pravilno, pritožbeno uveljavljanje navedenih kršitev določb kazenskega postopka in ustavnih pravic pa ni utemeljeno.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je po oceni pritožbe nadalje podana, ker preiskava vozila ni bila opravljena v prisotnosti dveh nepristranskih prič in so bili v njej pridobljeni dokazi, na katere se opira sodba. Priči C. C. in Č. Č. pri hišni preiskavi kot solemnitetni priči ne bi smeli sodelovati. C. C. ima več članov družine, ki so zaposleni na policiji, kot pričo jo je poklical njen sin policist, pa tudi njen drugi sin je zaposlen na policiji, medtem ko je njen mož Č. Č. upokojen policist, kar kaže na to, da nista nepristranski priči, saj sta s policijo tesno povezani, naloga prič pri hišni preiskavi pa je nadzor nad delom policije, česar izrazito naklonjena priča policiji ne more učinkovito izvajati. Obdolženca izbiri prič pri preiskavi vozil nista mogla ugovarjati, saj s to okoliščino bila seznanjena, iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 105/96 pa izhaja, da sodelovanje policista kot priče pri preiskavi ni primerno. Če ni primerno sodelovanje policista kot priče pri preiskavi, potem sodelovanje oseb, ki so v tesnem sorodstvenem in osebnem razmerju s policistom, ki dela na policijski postaji, ki je opravljala preiskavo, predstavlja še toliko hujšo kršitev videza nepristranskosti in objektivnosti priče. Pristranskost priče Č. Č. pa je tudi zelo konkretna in je razvidna iz njegove izpovedbe, ko je povedal, da so bili pečati na vozilih ob hišni preiskavi podpisani, pri čemer je iz fotografij ogleda vozil v spisu jasno razvidno, da so pečati, torej nalepke, v času pregleda vozil prazni in nepodpisani. Č. Č. je tako opisoval stanje, kot bi ga policija morala zagotoviti, ne pa takšno, kot je dejansko bilo, pri čemer se sodišče prve stopnje do tega niti ni opredelilo in je zmotno zaključilo, da sta priči C. C. in Č. Č. nepristranski.

Pritožba izpostavlja izpovedbe prič policistov glede pečatenja vozil in podpisovanja pečatov ter zapisovanja datuma in ure pečatenja. Navaja, da so policisti povedali, da so bile ob pečatenju nalepke na vozilih označene z datumom in uro ter podpisane, medtem ko je iz fotoalbuma ogleda vozil v spisu razvidno, da so nalepke v času pregleda vozil prazne in nepodpisane na obeh vozilih. Namen pečatenja zaseženih predmetov, kot je vozilo, je v tem, da se zagotovi in kasneje v postopku dokaže, da predmet od trenutka zavarovanja do trenutka preiskave ni bil odprt, spremenjen ali kakorkoli kontaminiran, različni pečati na fotografijah pa so materialni dokaz, da je bila veriga hrambe nedotaknjena, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Po njeni oceni je nekdo po prvotnem pečatenju in pred uradno preiskavo vozil nepooblaščeno in nedokumentirano odprl zaseženi vozili in ju ponovno zapečatil z drugimi pečati, zato je podan dvom v avtentičnost dokazov, ki so bili najdeni v vozilu. Obstaja realna možnost, da so bili dokazi dodani, zamenjani ali kako drugače spremenjeni v času, ko je bilo vozilo nepooblaščeno odprto. Dokazi, ki so bili pridobljeni s pomočjo zasega vozila, se zato ne smejo uporabiti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zmotno zaključilo, da so pečati enaki, kar pa ne drži, saj so bili ob pečatenju podpisani in datirani, ob preiskavi vozila pa prazni. Ocena sodišča prve stopnje, da je prišlo do izbrisa podpisov ter datuma in ure pečatenja zaradi vlage, je nesprejemljiva in brez ustrezne strokovne podlage, saj količina vlage ni bila takšna, da bi bil v tako kratkem času mogoč izbris zapisanega. Odstranitev pečata in ponovna namestitev se lahko neopazno izvede, kar izhaja iz izpovedbe priče D. D., sodišču prve stopnje pa pritožba očita tudi, da v sodbi ni pojasnilo, na kakšni podlagi je ugotovilo, da naj bi šlo za iste pečate in katerih kriterijev se je pri tem poslužilo, saj so bili pečati očitno vizualno povsem drugačni. Vsi v obeh vozilih najdeni predmeti, zapisniki v preiskavi, fotografije notranjosti vozila in ostali dokazi kot sadeži zastrupljenega drevesa so zato v obravnavanem primeru nedovoljeni dokazi, na katere se sodba ne sme opreti.

Pritožba zakonitost preiskave vozil neutemeljeno izpodbija in pričama Č. Č. in C. C. neutemeljeno odreka verodostojnost. Sodišče prve stopnje je v točki 13 obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, da nima razloga za dvom v nepristranskost navedenih prič zgolj zaradi okoliščin, da je priča Č. Č. bivši policist, že dvajset let v pokoju, sin njegove žene C. C. pa je kot policist zaposlen na PP ***, a z obravnavano preiskavo vozil ni bil povezan in pri njej ni sodeloval. Iz izpovedb navedenih prič je razvidno, da so ju policisti poklicali, ker stanujeta v bližini, priče za hišno preiskavo pa je težko dobiti, medtem ko sorodstvena razmerja na njegovo nepristranskost pri preiskavi vozil, kot je povedal

celo komentiral, da policist korektno vodi postopek preiskave, v zapisnik o preiskavi pa so tudi vnesene pripombe, ki jih je obdolženec podal med preiskavo. Pritožba se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 105/96 in navaja, da sodelovanje oseb, ki so v tesnem sorodstvenem in osebnem razmerju s policistom, ki dela na isti policijski postaji, ki je opravljala preiskavo, predstavlja še toliko hujšo kršitev videza nepristranskosti in objektivnosti. Nima prav. O subjektivnosti in pristranskosti prič C. C. in Č. Č. sodišče prve stopnje utemeljeno ni sklepalo, pa tudi nobenega razloga ni imelo za sklepanje, da so bili pečati z avtomobilov odstranjeni, nato pa ponovno nameščeni, kar naj bi po oceni pritožbe izhajalo iz pečatov na fotografijah vozil, ki so bile posnete pred odpečatenjem in izvedbo preiskave. Do okoliščine, da je priča povedal, da je na nalepkah videl zapise, se glede na vse okoliščine ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Tehtno je pojasnilo, potem ko je opravilo podrobno primerjavo pečatov, razvidnih na fotografijah, da gre za iste pečate na vozilih, torej da so bile pred preiskavo vozil odstranjene tiste nalepke, ki so bile nameščene ob pečatenju, in da ni razlogov za sklepanje, da jih je vmes nekdo odstranil in neupravičeno dostopal v notranjost vozil. Da gre za identične nalepke, se je s pregledom fotografij prepričalo tudi pritožbeno sodišče in pritožba neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je do izbrisa zapisa pred pečatenjem lahko prišlo zaradi vlage, ki je vidna na vozilih, fotografiranih pred odpečatenjem. Z zaključkom, da je očitno prišlo do izbrisa zapisanega zaradi dežja in vlage, ki je vidna na fotografijah, se pritožbeno sodišče strinja, sicer pa se na fotografijah vozila Dacia, posnetih pred odpečatenjem vozil, na pečatnem traku ne vidi niti originalen, ob izdelavi traku izdelan napis "zavarovani material", ne samo datum in ura pečatenja ter podpis, kar je mogoče očitno pripisati odboju svetlobe ob fotografiranju. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ocenilo pečate in utemeljeno zaključilo, da se fotografirani pečati ob pečatenju in pred njihovo odstranitvijo zaradi oprave preiskave ujemajo in da vmes v njih ni bilo poseženo (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Po opravljeni primerjavi položaja pečatov na različnih delih vozil utemeljeno ni dvomilo, da gre za iste pečate, saj bi bilo sklepanje, da so bili pečati odstranjeni in na povsem istih mestih v istem razmerju do posameznih delov avtomobila ponovno nalepljeni, nesprejemljivo. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je mogoče sklepati, da je bila veriga hrambe dokazov pretrgana in da zato dokazov, ki so bili najdeni ob preiskavi vozil, ni dovoljeno uporabiti za dokazovanje v kazenskem postopku.

Trditvam pritožbe o neverodostojnosti in pristranskosti solemnitetnih prič v obravnavani zadevi in o podtikanju dokazov, ki bi ga bilo pripisati policistom, da bi bila obdolžencema dokazana krivda za kaznivo dejanje, kot si prizadeva prikazati pritožba, in da bi sicer nič kriva tujca podvrgli kazenskemu postopku in priporu, tako ni mogoče pritrditi. Podatki in dokazi v tej zadevi potrjujejo nasprotno, to je korektnost in zakonitost postopka, prav tako pa ne potrjujejo pristranskosti solemnitetnih prič, kot zatrjuje pritožba. Tudi če je bil pri hišni preiskavi kot solemnitetna priča navzoč policist, dokazi, ki so bili pridobljeni pri hišni preiskavi, niso samo zaradi te okoliščine nezakoniti, temveč mora biti pristranskost takšne priče izkazana z drugimi okoliščinami1, te pa v obravnavani zadevi niso bile ugotovljene. Neutemeljena je pritožba tudi, ko navaja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo, na kakšni podlagi je ugotovilo, da je šlo na vozilih pred in po pečatenju za iste pečate ter da bi o tem moral podati mnenje izvedenec ustrezne stroke. Iz točke 11 obrazložitve sodbe je povsem jasno razvidno, da je primerjalo fotografije z ogleda št. 6K-366/2023 - foto album med preiskavo vozila (A3) in fotografije vozila Renault na kraju pečatenja (A8) in ugotovilo, da se vsi pečati med seboj ujemajo glede na obliko in zapis na pečatih ter tudi upoštevaje položaj na vozilu, nakar je obrazložilo primerjavo šestih pečatov ter o tem v točki 12 obrazložitve pravilno zaključilo, da so pečati pred in po pečatenju identični. Za takšno ugotovitev ni potrebovalo strokovnjaka, temveč je zaključke ustrezno sprejelo na podlagi vizualnega pregleda, in prav nobenega razloga ni imelo za sklepanje, da je morebiti prišlo do nedovoljenega posega v vozilo Dacia. Glede predloga za postavitev izvedenca za fotografijo, ki ga je utemeljeno zavrnilo, pa je pravilno pojasnilo, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna, ker se sodišču ni porajal dvom v avtentičnost fotografij, kar je kot razlog za postavitev izvedenca za fotografijo navajala obramba. Ko pritožba poudarja izpovedbo priče D. D. glede možnosti odstranitve pečatnega traku z vozila, prezre izpovedbe prič E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I., pa tudi C. C. in Č. Č., ki so opisali pečatenje in odpečatenje ter preiskavo vozil, kar je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v točki 10 obrazložitve sodbe, iz njihovih izpovedb pa ni moglo zaključiti, da je morebiti policija vozilo odpečatila, nato pa na prav ista mesta zalepila pečatne trake, da bi obdolžencema podtikala dokaze.

Policija po oceni pritožbe ni ravnala v skladu z določbami ZKP, ker obdolžencu ni zagotovila tolmača za gruzijski jezik, ki je njegov materni jezik, temveč mu je dodelila tolmačko za ruski jezik, ki mu je prevajala pravne pouke in dokumente v zelo zahtevnem pravnem jeziku, obdolženec pa ga zaradi le osnovnega znanja ruščine ni mogel razumeti. Dokumentov v policijskem postopku, vključno s soglasjem za pregled mobilnega telefona, ki ga je podpisal, ni razumel, zato mu je bila kršena pravica do uporabe lastnega jezika v postopku, postopek na glavni obravnavi pa je pokazal, da ni jasno, kdaj je ruska tolmačka sploh prišla na policijsko postajo in tudi ne, kdo je dejansko opravil zaseg vozila in mobilnega telefona ter kdaj je bilo dano soglasje za pregled telefona. Pritožba problematizira še podpis policistke J. J. na zapisniku o zasegu predmetov, ker ob zasegu ni bila v službi, kar so dodatne okoliščine, ki terjajo izločitev dokazov v obravnavani zadevi. Ker sodišče prve stopnje dokazov ni izločilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka in kršitev načela poštenega sojenja in enakosti orožij.

Ni ji mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe na povzete navedbe že odgovorilo. Pri tem je poudarilo izpovedbo priče I.I. in iz nje utemeljeno povzelo, da sta oba obdolženca ruski jezik dovolj dobro razumela, ter zaključilo, da je bila navedena priča ves čas predkazenskega postopka zaradi tolmačenja prisotna na PP *** , kot je razvidno iz potrdil o prevajanju. Trditve pritožbe, da ni jasno, kdaj je tolmačka prišla na policijsko postajo in kdo je dejansko opravil zaseg vozila in mobilnega telefona ter kdaj je bilo dano soglasje za pregled telefona, so zato neutemeljene, saj iz izpovedb prič, katerih izpovedbe je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ocenilo, ter listin, iz katerih je razviden potek zasega predmetov, to nedvomno izhaja. O tem, da je bila obema obdolžencema zagotovljena pravica, da spremljata predkazenski postopek v jeziku, ki ga razumeta, se je sodišče prve stopnje, pa tudi pritožbeno sodišče, že izjasnilo, ko je na istovrstne navedbe zagovornikov obdolžencev odgovarjalo v sklepih, potem ko je obramba predlagala izločitev dokazov iz razloga, ker obdolžencema ta pravica naj ne bi bila omogočena. Tako kot sodišče prve stopnje se tudi pritožbeno sodišče sklicuje na razloge o tem, da je bila obdolžencema omogočena pravica do uporabe jezika v kazenskem postopku, ki ga razumeta, ki jih je podalo v sklepu V Kp 87947/2023 z dne 6. 11. 2024, sodišče prve stopnje pa je v sodbi pravilno pojasnilo, da tudi po izvedeni glavni obravnavi ni mogoče priti do drugačnih zaključkov, saj niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi lahko omajale zaključke sodišča v sklepu z dne 12. 7. 2024, ko je o tem istem odločalo. Obema obdolžencema je bila tako nedvomno zagotovljena pravica, da spremljata postopek v jeziku, ki sta ga dovolj dobro razumela, da sta lahko v polni meri uresničevala svojo pravico do obrambe, pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so bili vsi dokazi izvedeni zakonito in jih zato iz spisa ni treba izločiti. Tudi okoliščino, ki izhaja iz zapisnikov o zasegu predmetov, da sta obdolženca predmete, ki so jima bili zaseženi, izročila sama, prav tako pa da sta podpisala soglasje za pregled telefona in da sta ta procesna opravila razumela, je sodišče prve stopnje v sodbi izčrpno obrazložilo. S temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, glede podpisa zapisnika s strani policistke J. J. pa le dodaja, da je navedena priča sprejemljivo opisala svoje ravnanje ob nastopu dela in sestavo zapisnika ter pečatenje telefona, v njenem ravnanju pa ni ničesar takšnega, da bi ga bilo mogoče označiti kot nepravilnega in zaradi katerega bi bili iz elektronskih naprav zbrani dokazi nezakoniti. Da predmeti niso bili pridobljeni nezakonito, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo ne le na podlagi podpisanih listin o zasegu, temveč tudi izpovedb policistov, ki so bili o teh okoliščinah zaslišani. Pritožba zato ni utemeljena niti v delu, ko graja odločitev sodišča prve stopnje, da predlog za izločitev dokazov kot neutemeljen zavrne iz razloga, ker obdolžencema naj ne bi bila omogočena uporaba jezika v kazenskem postopku, ki ga razumeta, in ko trdi, da so na glavni obravnavi izvedeni dokazi takšno pritožbeno oceno potrdili.

V ostalem pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ni ji mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolžencev in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencema storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Za svoje zaključke je v sodbi podalo tehtne in prepričljive razloge, zato jih pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa le še dodaja:

Po oceni pritožbe so vsi zbrani dokazi dvomljivi. Navaja, da iz njih ne izhaja, da je obdolženi A. A. vozil tujce, kar bi mu bilo lahko očitano le, če bi bili tujci zaslišani, a ti ob ustavitvi vozila v vozilu niso bili najdeni; iz posnetka vozila nadzornih kamer ni razvidno, da bi se v vozilu prevažali potniki; posnetek vozila ni kvaliteten in se ne ve, ali gre za vozilo, ki ga je vozil obdolženec; ni dokaza, da je obdolženi A. A. peljal z vozilom preko mejnega prehoda, za katerega obstaja posnetek; sodišče se ne bi smelo opreti na izpovedbo priče policista K. K. o tem, kaj naj bi mu povedali tujci; obrambi ni bila dana možnost neposrednega ali navzkrižnega zaslišanja tujcev, ki ga navedbe policista o njihovih izjavah ne morejo nadomestiti, in sodišče v izpodbijani sodbi neutemeljeno navaja, da videoposnetki, najdeni na telefonu obdolženca, prikazujejo ilegalne prebežnike, hkrati pa zaključuje, da osebe na posnetkih niso bile identificirane kot tujci, obravnavani v zvezi s tem kaznivim dejanjem, te posnetke pa je kljub temu štelo kot obremenilni dokaz, ne da bi pojasnilo, na kakšni podlagi je ugotovilo, da gre za ilegalne prebežnike.

Ni ji mogoče pritrditi. V obravnavani zadevi so bili zbrani in izvedeni številni dokazi, ki nedvomno potrjujejo vlogo obeh obdolžencev in njuno krivdo pri storitvi očitanega kaznivega dejanja. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje na vsak način zaslišati tujce, ki sta jih obdolženca nezakonito spravila čez mejo države, saj tega dokaza ni bilo mogoče izvesti zaradi njihove nedosegljivosti, iz razlogov, ki jih je navedlo v sodbi, pa njihovih izpovedb, pridobljenih v nujnih preiskovalnih dejanjih, pravilno ni uporabilo v dokazne namene. Zaslišanje tujcev tako ni bilo mogoče, a glede na številnost in trdnost zbranih dokazov, ki potrjujejo krivdo obeh obdolžencev, to ni bilo nujno potrebno. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da posnetek nadzornih kamer ni dovolj kvaliteten in da zato ni dokaza, da je obdolženi A. A. z vozilom peljal čez mejni prehod. Okoliščine obdolženčevih istočasnih najemov vozil pri istem podjetju, razvidnih iz najemnih pogodb, kraja, kjer sta bila ustavljena, in vsi ostali zbrani dokazov v zvezi z njuno vožnjo, do zagovorov, kjer sta povsem neprepričljivo opisovala razloge za njuno srečanje tako daleč od države, kjer živita, so sodišču prve stopnje dajali več kot zadostno podlago za zaključek, da sta obdolženca z najetimi vozili istočasno peljala čez državno mejo, kot sta bila zaznana, pa tudi, da so jima dokazani ostali očitki iz obtožbe. Izpovedba policista K. K. o tem, kar je zaznal v stiku s policistoma iz patrulje ***, ki sta imela v postopku ilegalne prebežnike, ko je med drugim slišal tujčev opis vozila in voznika, opisal pa je tudi ostale okoliščine svoje zaznave, kar je v izpodbijani sodbi ocenjeno v točki 38 obrazložitve, je le eden od dokazov, ki potrjujejo, da je obdolženi A. A. v osebnem vozilu Dacia Duster čez državno mejo prepeljal pet tujcev, ki so jih policisti takorekoč istočasno kot obdolženca ustavili na drugem kraju. Preiskava bioloških sledi z notranjih kljuk vrat osebnega vozila, ki ga je vozil obdolženec, pa je pokazala, da sta se pred tem v obdolženčevem vozilu nahajala tujca, ki so ju policisti tedaj zajeli in identificirali. Zato ne drži trditev pritožbe, da se zaradi opisa svoje zaznave, ki jo je podala priča K. K., sodba opira na izjave tujcev, in da je bila obdolžencu odvzeta temeljna pravica, da se seznani z obremenilnimi izjavami in jih preveri z navzkrižnim zaslišanjem.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo in v sodbi tehtno obrazložilo tudi vsebino podatkov, pridobljenih iz telefonov obdolžencev, vključno z videoposnetki (v točkah od 34 do 39 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožba neutemeljeno navaja, da posnetki tujcev nimajo dokazne vrednosti in da bi morala biti primerjava tujcev, ki so bili ustavljeni, in tujcev na videoposnetkih opravljena na procesno pravilen in preverljiv način ter s sodelovanjem ustreznega izvedenca. Izvedenec za to ni bil potreben. V oceni posnetkov in zaključkih o tem, da gre za tujce, ki so bili v tem času ustavljeni v gozdu, pa v izpodbijani sodbi ni nobenih nasprotij, kot trdi pritožba.

Pritožba tudi ne more biti uspešna, ko ponavlja, da sta se obdolženca srečala povsem po naključju in istega dne v istem rent a car servisu najela vozili ter da ta okoliščina ne potrjuje njunega naklepa, da v sostorilstvu prevažata tujce. Zagovora obdolžencev je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot povsem neprepričljiva. Prav tako ne more pritožba uspeti s trditvijo, da je bilo vozilo Dacia, ki ga je upravljal obdolženi A. A., povsem povprečno umazano glede na letni čas in da bi bilo ob dejanskem prevažanju tujcev pričakovati izrazitejšo umazanijo predvsem v zadnjem delu vozila oziroma na zadnjih sedežih, ta pa na fotografijah ni razvidna. Iz poročila o preiskavi bioloških sledi s kljuk vrat osebnega vozila Dacia z dne 9. 1. 2024, ki ga je podal NFL GPU, izhaja, da so bile tam najdene biološke sledi dveh tujcev, ki sta se v času prehoda obeh obdolžencev z avtomobili čez državno mejo nahajala z ostalimi tujci v gozdu, kar očitno pomeni, da sta se pred tem v vozilu obdolženca peljala.

Za razjasnitev dejanskega stanja bi moralo po oceni pritožbe sodišče prve stopnje zaslišati policista L. L., ki je sodeloval pri vrednotenju dokazov in zasegih predmetov. Predlog za njegovo zaslišanje je bil utemeljen zaradi izpostavljenih nepravilnosti v policijskem postopku, ki se je izkazal kot nepregleden, slabo dokumentiran in procesno sporen. Tudi v tem pritožbi ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je vse okoliščine zasega predmetov in ostalega postopanja policistov ter njihove ugotovitve v zvezi z zbranimi dokazi v izpodbijani sodbi pravilno ocenilo ter obrazložilo. Pravilno je tudi zaključilo, da je bilo glede na izpovedbe številnih policistov, ki so sodelovali v postopku obravnave obdolžencev, nadaljnje izvajanje dokazov v tej smeri zaradi jasnosti zadeve odveč, saj je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno in zato zaslišanje policista L. L., ki se zaradi bolniške odsotnosti ni odzval na vabila sodišča, ni bilo potrebno.

Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, je pritožba zagovornice obdolženega A. A. zoper krivdni izrek neutemeljena.

Pritožba graja odločbo o kazenski sankciji, ki je po njeni oceni prestroga, podane pa so tudi olajševalne okoliščine, ki narekujejo omilitev kazni po 50. členu KZ-1. Očitano kaznivo dejanje ni pustilo posledic na življenju ali zdravju nikogar, prav tako ni povzročilo premoženjske škode, zato je obdolžencu izrečena zaporna kazen bistveno previsoka. V zadevi VI Kp 48267/2019 z dne 22. 5. 2020 je sodišče obdolžencu, ki je bil obsojen za kvalificirano obliko kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, pri čemer je bil predkaznovan in obsojen še za eno kaznivo dejanje, izreklo zaporno kazen eno leto in štiri mesece zapora. Tudi stranska denarna kazen je prestroga, saj sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da obdolženec nima nobenih finančnih sredstev, da bi to denarno kazen plačal in jih v zaporu tudi ne more pridobiti, denarna kazen pa mora biti takšna, da jo lahko plača. Sodišče prve stopnje je odmerilo preveč dnevnih zneskov, ker ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, ki jih je obramba navedla glede glavne kazni.

Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je obdolžencu glede na težo kaznivega dejanja in stopnjo njegove krivde ter okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo in ovrednotilo, izreklo zaporno kazen, ki ni prestroga, saj je za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 308. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora od treh do desetih let, kar pomeni, da mu je izreklo najnižjo kazen, ki jo določa zakon. Za omilitev kazni po 50. členu KZ-1, pri čemer pritožba očitno meri na 2. alinejo navedenega člena, ki določa, da se storilcu sme odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni, če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni, ni imelo podlage. Pritožba navaja, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan, da je urejen, da je ves čas trajanja pripora zgledno sodeloval v postopku in da očitano kaznivo dejanje ni pustilo posledic na življenju ali zdravju nikogar in ni povzročilo premoženjske škode. S tem ne navaja kakšno posebno olajševalno okoliščino, kot jo predvideva zakon v 2. alineji 50. člena KZ-1, saj sta nekaznovanost in urejenost pričakovani okoliščini, prav tako se od obdolženca pričakuje zgledno sodelovanje v postopku v času trajanja pripora, ostalo pa so tudi objektivne okoliščine, ki jih ni mogoče oceniti kot posebne olajševalne okoliščine, da bi bilo storilcu mogoče omiliti kazen, predpisano za to kaznivo dejanje. Primerjava te z drugo zadevo, kjer je bila obdolžencu izrečena nižja kazen za istovrstno kaznivo dejanje, čeprav storjeno v kvalificirani obliki, ne more imeti nobene teže, saj so v obravnavani zadevi in tej, ki jo navaja pritožba, očitno podane povsem različne okoliščine, kazenska sankcija pa se storilcem izreka glede na okoliščine vsake zadeve posebej. Prav tako neutemeljena je graja izrečene denarne kazni. Njen izrek je pri obsodbi za obravnavano kaznivo dejanje obvezen, sodišče prve stopnje pa je tudi to sankcijo pravilno odmerilo in v sodbi obrazložilo. Navedlo je, da je upoštevalo obdolženčeve premoženjske razmere, torej da je brez premoženja in zaradi prestajanja pripora brez zaposlitve in prihodkov ter da skrbi za invalidna starša, kot tudi trajanje odrejenega pripora in odvzema prostosti, te okoliščine pa so se odrazile tako v izrečeni zaporni kot denarni kazni, kot je razvidno iz obrazložitve odločbe o kazenski sankciji, pri čemer je v zvezi z denarno kaznijo poudarilo tudi, da obdolženca bremeni skrb za dva mladoletna otroka in je lastnik vrednostnih papirjev v višini 3,000,00 USD. Zavzemanje pritožbe za znižanje zaporne in denarne kazni je zato neutemeljeno, prav tako primerna pa je obdolžencu izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za čas treh let.

K pritožbi zagovornice obdolženega B. B.

Obdolžencu je bila prekršena pravica do domneve nedolžnosti in pravica do navzočnosti na sojenju iz Direktive (EU) 2016/343, ker je bila izvedba glavnega dela dokaznega postopka izvedena preko videokonference, kljub temu, da sta obdolženca temu nasprotovala. Pravica obdolženca do navzočnosti na sojenju namreč ni zgolj formalna možnost spremljati postopek na daljavo, temveč zajema tudi dejansko in učinkovito sodelovanje pri obravnavi - neposredno spremljanje izvajanja dokazov, takojšnje posvetovanje z zagovornikom, opazovanje vedenja prič in drugih udeležencev ter lastno neverbalno komunikacijo s sodiščem. Izvedba postopka preko videokonference je vplivala na zakonitost in poštenost celotnega postopka ter predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Pritožba nima prav, sodišče prve stopnje z izvedbo nekaterih narokov glavne obravnave preko videokonference ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka in obdolžencema ni prekršilo pravice do domneve nedolžnosti in do navzočnosti na sojenju. V točki 1 obrazložitve izpodbijane sodbe je podalo razumne razloge za to, da glavne obravnave v tej nujni priporni zadevi, kjer mora postopek potekati učinkovito in hitro, ni moglo izvesti z navzočnostjo obdolžencev na glavni obravnavi. Pojasnilo je, da štirih narokov ne bi moglo izvesti, če glavne obravnave ne bi opravilo preko videokonferenčne povezave, saj obdolžencev zaradi kadrovskih težav v ZPKZ Maribor na sodišče niso mogli privesti, so pa sporočili, da je naroke mogoče opraviti preko videokonferenčne povezave. Obrazložilo je pogoje iz 304.a člena ZKP, ki ureja izvedbo glavne obravnave s pomočjo videokonference, in sicer se ta opravi, ko se stranki s tem strinjata, ali v primeru, ko je glede na zadevo to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Šlo je za slednji primer, pri čemer je pravilno pojasnilo, da je v vseh primerih na naroku glavne obravnave sprejelo sklep o opravi naroka z obtoženima preko videokonference, saj gre za priporno zadevo, kjer mora biti postopanje sodišča hitro, obdolžencema pa je na tak način omogočena udeležba na glavni obravnavi in zagotovljena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pojasnilo tudi, da je na vsak predlog obdolžencev sodno dvorano izpraznilo in jima omogočilo posvet z zagovornicama ter jima tudi na ta način zagotovilo pravico do obrambe. Izvedba narokov preko videokonference je tako omogočila nadaljevanje glavne obravnave, o tem, da je izvedba videokonference upravičen mehanizem za zagotavljanje nemotenega sojenja v primeru, če ni mogoče zagotoviti obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi, pa se je sodna praksa tudi že izrekla2. Graja ravnanja sodišča prve stopnje, ki je opravilo glavno obravnavo s pomočjo videokonference, je zato neutemeljena, v primeru, da bi sodišče sledilo obrambi in v teh primerih obravnave ne bi izvedlo, pa bi se po nepotrebnem in neutemeljeno zgolj podaljšal kazenski postopek in s tem čas trajanja pripora obdolžencev. Zavzemanje pritožbe za drugačno ravnanje sodišča prve stopnje, ki se je zavzemalo za izvedbo glavne obravnave in dokončanje postopka na prvi stopnji, zato ni razumljivo.

Zapisnik o preiskavi vozil, fotografije, zasežene predmete in vse nadaljnje dokaze, pridobljene v preiskavi vozil, je po oceni pritožbe treba iz spisa izločiti, ker preiskava ni bila opravljena ob navzočnosti dveh nepristranskih prič, temveč C. C. in Č. Č., ki sta tesno osebno in družinsko povezana s policijo, konkretno s policijsko postajo, ki je izvajala preiskavo. Družinsko sta povezana s policistoma, eden je zaposlen prav na policijski postaji, ki je opravljala hišno preiskavo, priča Č. Č. pa je upokojen policist, kar vzbuja resen dvom v nepristranskost solemnitetnih prič pri opravljanju vloge nadzora nad zakonitostjo ravnanja policije. Verodostojnost njune vloge je dodatno omajana zaradi izpovedbe priče Č. Č., ki je povedal, da so bili pečati na vozilih ob pregledu vozil podpisani, s fotografij v spisu pa je razvidno, da so bili pečati nepodpisani, kar potrjuje, da priči svoje funkcije nista opravili neodvisno. Gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, na tako pridobljene dokaze pa se sodba ne sme opirati.

Ni ji mogoče pritrditi. Na enake navedbe o pristranskosti in neverodostojnosti prič C. C. in Č. Č., ki jih je zatrjevala tudi pritožba zagovornice obdolženega A. A., je pritožbeno sodišče že odgovorilo, zato se na svoj odgovor v zvezi s tem sklicuje. Enako velja glede zatrjevanja pritožbe, da je bila pretrgana veriga hrambe dokazov, ker so bili pečati ob pečatenju avtomobilov opremljeni s podpisi policistov, datumom in uro, pred odpečatenjem in opravo preiskave vozila pa teh zaznamb na pečatih ni bilo. Da ni nobenega dvoma o tem, da pečati niso bili odstranjeni, preden so bili uradno odstranjeni pred preiskavo vozil, je izčrpno in pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v sodbi, do teh enakih pritožbenih navedb, ki jih uveljavlja pritožba prvoobdolženega, pa se je opredelilo tudi že pritožbeno sodišče (točki 8 in 9 obrazložitve te sodbe), zato se na svoj odgovor tudi v tem primeru sklicuje. Pritožba tako ni utemeljena, ko navaja, da ni mogoče z zahtevano stopnjo gotovosti trditi, da so bili predmeti, najdeni v vozilih, tam že ob zasegu in da se z njimi ni manipuliralo. Dokazi, pridobljeni s preiskavo obeh vozil in vsi nadaljnji dokazi, ki iz te izvirajo, zato niso nezakoniti, kot zmotno trdi pritožba.

Pritožba nadalje navaja, da niso izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. V nadaljevanju svojo trditev pojasnjuje z grajo dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in s katerim se ne strinja, torej očitno meni, da obdolženec ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja, ne pa da ti v opisu dejanja niso podani. A je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovilo pravilno in popolno ter utemeljeno zaključilo, da je tudi obdolženemu B. B. krivda zanj dokazana. Za svojo odločitev je v izpodbijani sodbi navedlo podrobne in tehtne razloge, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

Dejansko stanje naj bi bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker je bilo za njegovo razjasnitev ključnega pomena zaslišanje ilegalnih prebežnikov, dokazni postopek pa ni v ničemer potrdil, da bi obdolženi B. B. prejel kakršnokoli plačilo ali vsaj obljubo plačila, prav tako ni povzročil nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, saj v svojem vozilu ni nikogar prevažal, sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo pomembnih olajševalnih okoliščin. Obdolženec je nekaznovan, ima urejeno družinsko življenje in dva mladoletna otroka ter visoko izobrazbo, je redno zaposlen, storitev kaznivih dejanj pa ni v njegovi naravi, temveč se je zgolj po spletu okoliščin znašel na napačnem kraju ob napačnem času in ni imel nobenega razloga za to, da bi tvegal celo do 15 let zapora za zanemarljivo premoženjsko korist, ki v dokaznem postopku niti ni bila ugotovljena.

Pritožba nima prav. Kot je bilo v tej zadevi že obrazloženo, zaslišanje tujcev, ki sta jih obdolženca spravila čez državno mejo, ni bilo ključnega pomena za razjasnitev dejanskega stanja. Zbrani in izvedeni so bili številni dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vsakega zase in v medsebojni povezavi, na njihovi podlagi pa utemeljeno zaključilo, da je obema obdolžencema dokazano, da sta ravnala tako, kot jima je očitala obtožba, vse pa je v izpodbijani sodbi tudi podrobno in tehtno obrazložilo. Tudi glede koristoljubnega motiva obeh obdolžencev, zaradi katerega sta opravila nezakonit prevoz tujcev čez državno mejo, ki niso imeli pogojev za vstop v Republiko Slovenijo, je pravilno pojasnilo, da jima je bilo za sodelovanje pri njihovem prevažanju obljubljeno plačilo v neugotovljenem znesku, saj ni dvoma, da sta pri tem dejanju sodelovala prav zaradi zaslužka od zneska, ki so ga tujci nedvomno plačali, in da ni odločilnega pomena, če je obdolženec plačilo dejansko že prejel ali ne, saj se v nasprotnem primeru, če ne bi bili za to plačani, vozniki ilegalnih prebežnikov za tako tvegano početje, kjer praviloma grozi zaporna kazen, če so zasačeni, zanj ne bi odločili (točka 41 obrazložitve izpodbijane sodbe). Okoliščini, da tujci med vožnjo niso bili izpostavljeni nevarnosti za življenje in zdravje in da jih obdolženi B. B. ni prevažal, sodišče prve stopnje ni prezrlo, a za obtožbeni očitek obdolžencu nimata pomena. Obdolženca sta bila spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, potem ko je bil očitek glede povzročitve nevarnosti za življenje ali zdravje tujcev, kar je v obtožnici predstavljalo pravno opredelitev kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom navedenega člena, iz opisa kaznivega dejanja izpuščen. Naloga obdolženca je bila, da je vozil pred vozilom obdolženega A. A., ki je prevažal tujce, da ga je po telefonu opozarjal na morebitne nevarnosti, zlasti prisotnost policije, zato je poudarjanje pritožbe, da v njegovem vozilu niso bili tujci, brezpredmetno, saj sta si na takšen način razdelila vlogi, pri tem pa sta oba zasledovala isti cilj, da tujce za plačilo nezakonito spravita čez državno mejo. Trditev pritožbe, da je dokazni postopek potrdil, da obdolženi B. B. ni v nobenem odnosu do storjenega kaznivega dejanja, je zato zmotna. Osebne okoliščine, ki jih navaja pritožba, pa obdolženca v pričakovanju zaslužka očitno niso odvrnile od izvršitve kaznivega dejanja.

Neutemeljena je pritožba tudi, ko navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa obdolžencu prekršilo pravici do obrambe in poštenega sojenja, ker je zavrnilo predloge za zaslišanje tujcev in M. M. ter za postavitev izvedenca za računalništvo in fotografijo. Obdolžencu je bila tako prekršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave ter točke (d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki mu zagotavlja pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje prič v svojo korist. Sodišče je svojo odločitev o krivdi obdolženca oprlo na sklepanje o domnevni usklajenosti vozil, hkrati pa obrambi ni dopustilo zaslišanja oseb, ki bi lahko takšno sklepanje neposredno ovrglo.

Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je predlog za zaslišanje tujcev zavrnilo iz razloga, ker so bili nedosegljivi za sodišče, potem ko je opravilo poizvedbe na policiji in Uradu Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov, a podatka o tem, kje bi jih vabilo sodišča lahko doseglo, ni prejelo, ker podatkov o tem, kje se tujci nahajajo, niso imeli. V obravnavani zadevi je bilo dovolj drugih dokazov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje popolno razjasnilo dejansko stanje in ugotovilo vlogi obeh obdolžencev pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja. Pri tem je utemeljeno zavrnilo tudi zaslišanje priče M. M. in sprejemljivo pojasnilo, da njegovo zaslišanje k razjasnitvi odločilnih dejstev ne bi pripomoglo, (točka 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tehtno pa je obrazložilo tudi zavrnitev predloga, da odredi izvedenca za računalništvo in fotografijo, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča predlagana dokaza zaradi razjasnjenega dejanskega stanja ni bilo potrebno izvesti. Kršitve, ki jih navaja pritožba, ki hkrati neutemeljeno trdi, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji zmotno ugotovljeno, zato niso podane.

Graja odločbe o kazenski sankciji prav tako ni utemeljena. Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje kot olajševalne okoliščine ni v zadostni meri upoštevalo, da obdolženec doslej še ni bil obsojen in da obravnavano dejanje predstavlja osamljeno in izjemno dejanje, pa tudi njegove težke socialne in premoženjske razmere, dolžnost preživljanja dveh nepreskrbljenih otrok in dejstvo, da bi daljše prestajanje zaporne kazni povzročilo težko popravljive posledice ne le za obdolženca, temveč tudi za njegove družinske člane. Sodišču prve stopnje očita tudi, da ni obrazložilo, zakaj meni, da milejša kazen, potem ko obteževalnih okoliščin ni ugotovilo, ne bi dosegla istega namena, prestrogo pa je po njeni oceni odmerjena tudi denarna kazen in iz sodbe ni razvidno, na kakšen način je bilo določeno število dnevnih zneskov in katere okoliščine je sodišče pri tem ocenjevalo ter zakaj naj bi bilo prav 100 dnevnih zneskov primerno in sorazmerno število v okoliščinah konkretnega primera, zlasti ob odsotnosti obtoževalnih okoliščin ter ob ugotovitvi, da je obdolženec v težkem materialnem položaju in mora preživljati dva nepreskrbljena otroka. Enako iz sodbe ni razbrati, kako je določilo višino posameznega dnevnega zneska, zaradi pomanjkljive obrazložitve pa je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka. Iz obrazložitve sodbe tudi ni razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje obdolženemu A. A. določilo nižji dnevni znesek kot obdolženemu B. B..

Zavzemanje za nižjo zaporno kazen ni utemeljeno, sodišče prve stopnje pa je v sodbi odločbo o kazenski sankciji v vseh njenih delih ustrezno obrazložilo. Okoliščino, da obdolženec še ni bil obsojen, je upoštevalo v zadostni meri, ni pa to posebna olajševalna okoliščina, zaradi katere bi bilo mogoče obdolžencu izreči kazen pod minimumom kazni zapora, ki jo zakon določa za obravnavano kaznivo dejanje. Tudi ostale okoliščine ne predstavljajo razlogov za omilitev kazni pod zakonsko predpisano, pri odmeri kazni pa je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja in krivdo obdolženca ter kot olajševalni okoliščini, da še ni bil obsojen za kaznivo dejanje in da skrbi za dva mladoletna otroka. Navedeno, ob odsotnosti obteževalnih okoliščin, je narekovalo izrek kazni na minimumu predpisane kazni, ne pa tudi njeno omilitev. Te okoliščine pa je ustrezno upoštevalo tudi pri izreku stranske denarne kazni, kjer je poudarilo še obdolženčeve premoženjske in socialne razmere ter dejstvo, da je obdolženec v priporu. Sodba je torej obrazložena tudi glede odmere dnevnih zneskov denarne kazni in njihove višine in tudi denarna kazen je ustrezna ter primerna. Pritožba zmotno navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izreklo milejših kazenskih sankcij, saj je to storilo v točki 44 obrazložitve sodbe. Pojasnilo je, da za obravnavano kaznivo dejanje iz koristoljubnih motivov milejša kazenska sankcija ne bi bila pravična in primerna za doseganje glavnega cilja kazenskopravnega obravnavanja, to je odvračanje obdolžencev od ponavljanja kaznivih dejanj. Pritožba, ki odločbo o kazenski sankciji graja in izpodbijani sodbi očita, da v tem delu ni obrazložena, zato ni utemeljena. Kazen zapora in stransko denarno kazen ter tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let je tako sodišče prve stopnje pravilno odmerilo in svojo odločitev v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu sodbe ni ugotovilo kršitev zakona (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah zagovornic obdolžencev odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, ki bi jo morala plačati zaradi neuspešnih pritožb, o potrebnih izdatkih in nagradi njunih zagovornic pa bo odločila služba za brezplačno pravno pomoč (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------

1Tako tudi VSL sklep V Kp 44153/2022 z dne 14. 3. 2023.

2Primerjaj sklep VSRS I Kr 88803/2024 z dne 1. 10. 2025.