Jedro

Ker pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožeči stranki dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od najemnine za čas od 17.6.1993 dalje do plačila, je s tem poseglo v že pravnomočno odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka. Pri tem gre za kršitev po 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP); zato je ob reševanju pritožbe tožene stranke izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo, kot je to razvidno iz izreka.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu s p r e m e n i tako, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki poleg zneska 569.769,00 SIT s p.p. še znesek 89.035,46 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1993 do plačila; v preostalem delu pa se, kolikor tožeči stranki niso bili priznani višji pravdni stroški, pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi izpodbijana stroškovna odločitev sodišča prve stopnje.

Ob reševanju pritožbe tožene stranke se izpodbijana sodba v ugodilnem delu r a z v e l j a v i glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 286.003,00 SIT za čas od 17.6.1993 do 16.6.1995 in se tožba v tem delu zavrže; sicer pa se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati najemnino in uporabnino v znesku 569.769,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 286.003,00 SIT od 17.6.1993 do plačila; od zneska 283.766,00 SIT od 31.12.1993 do plačila; toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 245.404,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe (23.11.2005) do plačila; sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v K., Enota v P., opr.št. I .. z dne 18.6.1993 vzdržalo v veljavi v 3. tč. Izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 9.000,00 SIT; zavrnilo višji tožbeni zahtevek.

Proti navedeni sodbi je glede zavrnilnega dela tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v kateri zatrjuje, da je sodišče napačno ugotovilo višino najemnine in uporabnine za leto 1993. Res je sicer, da se je oprlo na izvedensko mnenje M.L. z dne 10.12.2003 in da po izračunu izvedenke znaša najemnina in uporabnina za to leto 283.766,67 SIT, vendar je tožeča stranka na naroku dne 23.11.2005 opozorila na to, da je pri izračunu napaka in da dejansko znaša izračun izvedenke 372.801,43 SIT, saj je pri izračunu najemnine za čas od 1.1. do 15.7.1993 prišlo do očitne računske napake. Če se namreč pomnoži znesek 2741,09 DEM s tečajem 70,152943, se ne dobi zneska 103.260,07 SIT, kot je navedeno v izvedenskem mnenju, temveč znesek 192.295,53 SIT. Kot rečeno, se je na glavni obravnavi na to opozorilo, zapis pa je dejansko skrajšan. Ob popravi računske napake izvedenke se pokaže, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke glede zneska 89.035,46 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1993 dalje do plačila, zato tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži še plačilo zneska 89.035,46 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1993 dalje do plačila, nakar naj tudi na novo odloči o pravdnih stroških na prvi stopnji tako, da tožeči stranki prizna v celoti prijavljene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila, saj je zavrnilni del zanemarljiv. Poleg tega pa naj pritožbeno sodišče toženi stranki naloži tudi povračilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopne sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo, predlagala njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti, ter uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka z obrestmi. Ocenjuje, da je sodba nepravilna; toženka je ugovarjala zastaranje plačila najemnin že pred prvo obravnavo, ki zastarajo v treh letih. Zahtevki tožeče stranke so zato zastarani in tožnica sodnega varstva ne more imeti.

Pritožbi sta utemeljeni v spodaj navedenem obsegu.

K pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo med drugim odločilo, da je tožeča stranka za leto 1993 upravičena do najemnine oz. uporabnine za stavbno zemljišče na delu parcele št. 9729 k.o. P. v znesku 283.766,00 SIT. Pri tem se je v celoti oprlo na mnenje sodne izvedenke ekonomsko - finančne stroke, M.L. z dne 10.12.2003, ki je bilo izdelano za potrebe tega postopka. Iz tega mnenja pa je razvidno, da se znesek 283.766,00 SIT sestoji iz zneska uporabnine za čas od 16.7.1993 do 31.12.1993 v višini 180.505,97 SIT ter iz zneska najemnine za čas od 1.1.1993 do 15.7.1993 (ko je najemna pogodba prenehala veljati) v višini 103.260,07 SIT. Zadnje navedeni znesek predstavlja zmnožek zneska najemnine 2.741,09 DEM s tolarsko vrednostjo DEM (70,152943 SIT), ki pa je napačno ugotovljen v znesku 103.260,07 SIT, namesto v znesku 192.295,53 SIT (=2.741,09 DEM x 70,152943). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za računsko napako, do katere je očitno prišlo pri množenju dveh zneskov (pri čemer sta višina zneska v tuji valuti in tečaj pravilno ugotovljena in niti nista bila predmet izpodbijanja), in torej za napačno uporabo materialnega prava. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo še znesek 89.035,46 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1993 do plačila (4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov na prvi stopnji (2. odst. Izreka izpodbijane sodbe) pa pritožbeno sodišče ni posegalo, glede na to, da se je z navedeno spremembo uspeh tožeče stranke v tej pravdi povečal le za par procentov.

K pritožbi tožene stranke: Res je, da je tožena stranka ugovor zastaranja podala v vlogi z dne 25.4.2001, pri čemer je glede najemnine za leto 1993 zatrjevala, da je bil po pogodbi z dne 21.7.1992 zadnji rok plačila letne najemnine 15.10. za tekoče leto. Vendar pa je iz predmetnega spisa razvidno, da je tožeča stranka plačilo najemnine za leto 1993 od tožene stranke uveljavljala že 23.12.1993, torej znatno pred potekom triletnega zastaralnega roka, določenega v 374. čl. Tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pritožbene trditve tožene stranke v navedeni smeri glede na to niso utemeljene, je pa moralo pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe tožene stranke izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, s katerim je sodišče prve stopnje tožeči stranki od najemnine za leto 1992 v znesku 286.003,00 SIT priznalo zakonske zamudne obresti tudi za čas od 17.6.1993 do 16.6.1995; gre za to, da je s prvo sodbo z dne 15.3.2004 sodišče prve stopnje tožeči stranki dosodilo (za leto 1992) znesek 353.265,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.1995 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (s tem pa torej tudi zamudne obresti pred dnem 17.6.1995). Zoper to sodbo se je pritožila samo tožena stranka in je postal pravnomočen (tudi) zavrnilni del za zamudne obresti od najemnine za leto 1992 za čas pred 17.6.1995. Ker pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožeči stranki dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od najemnine za čas od 17.6.1993 dalje do plačila, je s tem poseglo v že pravnomočno odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka za čas od 17.6.1993 do 16.6.1995. Pri tem pa gre za kršitev po 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP); zato je ob reševanju pritožbe tožene stranke izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo, kot je to razvidno iz izreka.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka, glede na to, da je vsaka deloma uspela s pritožbo (2. odst. 154. čl. ZPP).