Jedro

Tožnica kot upnica enega od zakoncev na podlagi prvega odstavka 83. člena DZ zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje tožencev spadajo nepremičnine, katerih zemljiškoknjižni lastnik je toženec, glede deležev zakoncev na skupnem premoženju pa skladno z domnevo iz 74. člena DZ uveljavlja, da sta njuna deleža enaka. Toženca trditvam tožnice o obsegu njunega skupnega premoženja in polovičnih deležih na njem nista ugovarjala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da posamezni deli stavbe št. 326, k. o. ..., in sicer št. 1 do celote, št. 3 do celote, št. 4 do ½, št. 5 do ½ predstavljajo skupno premoženje toženca in toženke in da je njun solastniški delež na navedenih nepremičninah enak in znaša za toženca in za toženko na posameznem delu stavbe št. 1 in št. 3 eno polovico (½), na posameznem delu stavbe št. 4 in št. 5 eno četrtino (¼). Toženki je naložilo v plačilo 975,60 EUR stroškov postopka.

2. V pritožbi toženca uveljavljata pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da tožnica ni postavila pravilnega tožbenega zahtevka glede na trditve o enakem deležu zakoncev na skupnem premoženju. Solastniška deleža za oba skupaj ne znašata ½ oziroma ¼, pač pa znašata za vsakega ½ na posameznih delih št. 1 in 2 in za vsakega ¼ na posameznih delih št. 4 in 5. Tožeča stranka je sicer v vlogi pojasnila, da so solastninski deleži navedeni za vsako stranko posebej, vendar trditvena podlaga ne more nadomestiti izreka tožbenega zahtevka. Tožnica bi torej morala zahtevek ustrezno korigirati, česar ni storila, zato bi moralo sodišče njen tožbeni zahtevek zavrniti. Zaključki sodišča prve stopnje, da navedbe tožnice ni mogoče razumeti drugače, lahko držijo, ker pa mora sodišče odločiti na podlagi zahtevka, kot ga je postavila tožnica, ta pa ni takšen, kot naj bi bilo razumeti tožnico, naj višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in odloči, da tožeča stranka krije stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica kot upnica enega od zakoncev na podlagi prvega odstavka 83. člena Družinskega zakonika (DZ) zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje tožencev spadajo nepremičnine, katerih zemljiškoknjižni lastnik je toženec, glede deležev zakoncev na skupnem premoženju pa skladno z domnevo iz 74. člena DZ uveljavlja, da sta njuna deleža enaka. Toženca trditvam tožnice o obsegu njunega skupnega premoženja in polovičnih deležih na njem nista ugovarjala. Branila sta se s trditvami, da tožbeni zahtevek ni postavljen ustrezno. Da ta ugovor glede na sporna dejstva nima podlage, je najprej v vlogi pojasnila tožnica, nato še sodišče prve stopnje v točkah 31 do 34 obrazložitve izpodbijane sodbe. Razlogi prvostopenjskega sodišča so jasni in jim ni kaj dodati, zato se višje sodišče v celoti sklicuje nanje. Povzema bistveno, da v drugem delu tožbenega zahtevka jasno piše, da sta solastniški delež prve in solastniški delež druge tožene stranke enaka in znašata na delih št. 1 in št. 3 eno polovico, na delih št. 4 in št. 5 pa eno četrtino. Toženca napačno interpretirata tožbeni zahtevek in izpodbijano sodbo.

6. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani ne pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP.