Jedro

Priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku pretrga zastaranje. O ugovoru zastaranja odloči sodišče samo na ugovor stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo dne 12.4.2002 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sta ji toženi stranki F. A. in Zavarovalnica Triglav d.d., Ljubljana nerazdelno dolžni plačati znesek 18.041,25 EUR v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Nove Ljubljanske banke, d.d., Ljubljana na dan plačila, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.6.1993 dalje do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da toženima strankama povrne stroške pravdnega postopka, in sicer prvotoženi stranki v znesku 319.556,00 SIT, drugotoženi stranki pa v znesku 17.156,00 SIT, obema z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ne ugotavlja pomembne okoliščine, ali se je prvi toženec pred pričetkom svojega prehitevanja v vzratnih ogledalih prepričal, ali ga ne prehiteva drugo vozilo. Za presojo očitanega kaznivega dejanja nikakor ni odločilna okoliščina, s kakšno hitrostjo je vozil tožnik. Iz izvedenskega mnenja v tem postopku postavljenega izvedenca B.K. jasno izhaja, "da je imel voznik avtomobila Alfa-romeo v vzvratnih ogledalih možnost spremljati promet vozil, ki so se nahajala na razdalji cca 150 m za navedenim avtomobilom". Ob svojem zaslišanju na glavni obravnavi omenjeni izvedenec fiktivno hitrost, ki naj bi bila podana, da prvi toženec za seboj ne bi mogel opaziti tožnikovega vozila, označi za "fantastično". Iz izvedenskega dela sodno postavljenega izvedenca K. jasno izhaja, da je bil prvi toženec sposoben zaznati premik tožnikovega vozila na levi vozni pas, ko je slednje začelo prehitevati prvo toženčevo vozilo. Nadalje pritožnik navaja, da je bilo v kazenskem postopku zoper prvega toženca s strani izvedenca V. J. izdelano izvedensko mnenje, ki ga je pravdno sodišče vpogledalo kot dokazno listino. Izvedenec K. je ob svojem zaslišanju sodišču pojasnil, da ne ve, kako je izvedenec J. prišel do izračuna 136 km/h. Menil je, da je tak izračun posledica napake. Izvedenec K. je tudi odločno nasprotoval mnenju izvedenca J. o možnem mrtvem kotu. Po njegovi oceni mrtvega kota ob pravilno naravnanem vzvratnem ogledalu ne more biti. Zaključni odgovor izvedenca K. je bil jasen: do nesreče ne bi prišlo, če bi voznik Alfe pravilno ravnal tako, da bi pred manevrom pogledal v vzvratno ogledalo in šele nato izvedel manever prehitevanja. Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca mag. J. S., ki je bilo izdelano v času in za potrebe kazenskega postopka, izhaja, da je kritično prometno situacijo povzročil prvi toženec, ki je pričel prehitevati pred njim vozeči avtomobil R 5 v trenutku, ko je bil tožnik že v prehitevanju. V pravdnem postopku postavljeni izvedenec K. je na glavni obravnavi izpovedal, da je bližje ocenam, ki jih je v kazenskem postopku podal izvedenec S., kot pa tistim, ki jih je podal izvedenec J. Tožnik meni, da ima mnenje v pravdnem postopku postavljenega izvedenca večjo dokazno moč od mnenj, ki so bila napravljena v kazenskem postopku v katera je sodišče kot listinski dokaz vpogledalo, ravno tako pa sta mnenji dveh mlajših, modernejših izvedencev identični v zaključku, da do prometne nesreče ne bi prišlo, če bi prvi toženec ravnal v skladu s cestno prometnimi predpisi in pred prehitevanjem preveril stanje v vzvratnem ogledalu. Nikakor torej ne drži razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da se "izvedeniška mnenja bistveno razlikujejo na več mestih in sicer do take mere, da so si ugotovitve izvedencev povsem nasprotujoče." Tožnik tako meni, da gre za dve izvedenski mnenji proti enemu, pri tem pa je bilo slednje popravljeno v smeri približevanja drugima dvema. Nadalje pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je uporabilo dokazni standard iz kazenskega postopka, to je dokazni standard "gotovosti", zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Na omenjeni dokazni standard vezano kazensko pravno načelo "v dvomu v prid obdolženca" ni načelo pravdnega postopka. Pri ugotavljanju prehodnega vprašanja (obstoja kaznivega dejanja) sodi pravdno sodišče po uporabi ZPP. Dokazni standard, s katerim se ugotavlja materialna resnica v pravdnem postopku je "prepričanje". Tudi posledice ugotovitve obstoja kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja v pravdnem postopku se bistveno razlikujejo od pravnomočne kazenske obsodilne sodbe, saj ima odločba pravdnega sodišča o predhodnem vprašanju pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Tudi zato uporaba dokaznega standarda gotovosti, ni ne zakonita ne primerna. Nadalje pritožnik navaja, da razlogovanje sodišča prve stopnje o bistveni različnosti in nasprotovanju treh izvedeniških mnenj predstavlja pomanjkljivost, zaradi katere se prvostopna sodba ne more preizkusiti: o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin (mnenji iz kazenskega postopka) in o izpovedbah o postopku (zaslišanje izvedenca K. in priče J.) in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Pritožnik meni, da ko je sodišče zaslišalo izvedenca J., ga je zaslišalo kot izvedenca in ne kot pričo, čeprav ni sprejelo dokaznega predloga o njegovi postavitvi za izvedenca in ne sprejelo odredbe o tem. Tudi navedena okoliščina je po mnenju tožnika vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Procesni funkciji izvedenca in priče se bistveno razlikujeta. Sodišče prve stopnje naj bi po navedbah tožnika zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Dvom v vzročno zvezo med ravnanjem drugega toženca in nastalo poškodbo je posledica civilnopravdnega mišljenja. Tožnik bi utegnil kaj prispevati k nastanku škode v civilno pravnem smislu, nikakor pa njegovo ravnanje ne more biti vzrok za tožnikovo kazensko pravno ekskulpacijo. Ob uporabi edine teorije o vzročni zvezi, ki jo uporablja kazensko pravna sodna praksa (ekvivalenčna teorija, teorija sine qua non) dvoma o neobstoju vzročne zveze ne more biti. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo prvostopnega sodišča razveljavi ter zadevo vrne istemu sodišču v ponovno sojenje.

Prvotožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da soglaša z odločitvijo prvostopnega sodišča, ki je ugotovilo, da škoda v prometni nesreči, dne 23.6.1993, ni bila povzročena s kaznivim dejanjem in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Čeprav tožnik ni izrecno izpodbijal zaključkov prvostopnega sodišča glede nastopa zastaranja, ampak se je v svojih pritožbenih navedbah osredotočil predvsem na dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo, da prvotoženec ni storil kaznivega dejanja in posledično s tem tudi ni uporabilo daljšega zastaralnega roka v skladu s 377. čl. ZOR, pritožbeno sodišče v okviru materialnega preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe ZOR, ki se nanašajo na zastaranje odškodninskega zahtevka.

Napačna in protispisna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta ugovor zastaranja podali obe toženi stranki, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je ugovor zastaranja podala le drugotožena stranka, to je Zavarovalnica Triglav d.d., Ljubljana, in ne tudi prvotožena stranka. Tako je prvostopenjsko sodišče kršilo 360/3 čl. ZOR, ki določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se toženec nanj ne sklicuje. Z navedeno ugotovitvijo pa je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. tč. 339. čl. ZPP, saj protispisno ugotavlja, da je zastaranje uveljavljal tudi prvotoženec.

Kot je bilo že ugotovljeno, je drugotožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer podala ugovor zastaranja, a slednji ni utemeljen. Do škodnega dogodka je prišlo dne 23.6.1993, po oceni prvostopnega sodišča, bi tožnik za obseg škode zvedel najkasneje v 8 dneh, torej do 1.7.1993. Ni pravilna ugotovitev sodišča, da je zastaralni rok potekel po treh letih, torej s 1.7.1996, ter da je tožnik tudi odškodninski zahtevek, ki ga je v kazenskem postopku priglasil dne 11.6.1998, postavil prepozno. Tožba je bila sicer vložena 23.3.1999, vendar pa še pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka zaradi absolutnega zastaranja zoper prvotoženo stranko v kazenskem postopku. Po določbi 388. čl. ZOR se namreč zastaranje pretrga med drugim tudi z vsakim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo zastaranje pretrgano že s priglasitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. Tako je uvedba kazenskega postopka imela za posledico pretrganje zastaranja, ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka v kazenskem postopku uveljavljala premoženjsko pravni zahtevek. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. Ker od priglasitve premoženjskopravnega zahtevka (11.6.1998) pa do vložitve tožbe (23.3.1999) zastaranje še ni poteklo, so materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje glede zastaranja zahtevka proti drugotoženi stranki napačni in je bilo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti tudi glede drugotožene stranke in zadevo vrniti v ponovno odločanje (čl. 355 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kako je prišlo do prometne nezgode in ostale elemente odškodninskega delikta iz katerega tožnik uveljavlja odškodnino, kar v dosedanjem postopku zaradi napačne uporabe materialnega prava ni bilo storjeno. Pri tem je poudariti, da se je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava brez potrebe ukvarjalo ali je prvotoženec storil kaznivo dejanje, kar za odškodninsko odgovornost toženih strank ni bistveno, saj bo ravnanje udeležencev prometne nezgode moralo presojati ob uporabi čl. 178 ZOR, ker je prišlo do nezgode dveh premikajočih se vozil. Izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 ZPP.