Jedro

Pokojnik se je ponesrečil pri opravljanju dela, tj. med rednim potapljaškim urjenjem (ki je nesporno nevarna dejavnost), in to med delovnim časom. Ta dejstva zadoščajo za obstoj odgovornosti tožene stranke kot delodajalca. Pri tem ničesar ne spremeni dejstvo, da ni povsem dokazan, ali je imel pokojnik soglasje za spremembo lokacije potapljanja. Tudi če takega soglasja ne bi imel, pa to ob dejstvu, da se je v specialni enoti vedelo, da so potapljači tudi dotlej sami spreminjali, ne bi pomenilo, da do škodnega dogodka ni prišlo (vsaj) v zvezi z delom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnicama plačati odškodnino za škodo, ki je nastala zaradi smrti zunajzakonskega partnerja prve tožnice in očeta druge tožnice, ki se je kot policist specialec, zaposlen pri toženi stranki, ponesrečil pri potapljanju v Divjem jezeru pri Idriji. Prvi tožnici je odmerilo zadoščenje v znesku 2,800.000 SIT, drugi tožnici pa v znesku 1,800.000 SIT. Toženo stranko je tudi zavezalo, da mora drugi tožnici od 1.1.2003 dalje plačevati rento v znesku 10.000 SIT mesečno. Višja zahtevka je zavrnilo, toženki pa naložilo, da mora tožnicama povrniti 486.136 SIT pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je z vmesno sodbo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podlago tožbenega zahtevka, pritožbi glede višine pa je ugodilo in sodbo v tem delu ter v odločbi o stroških postopka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razlogih je pojasnilo, da soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki je nastala zaradi smrti A. A. Zoper vmesno sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sprememba lokacije potapljanja ni bila odobrena niti ni bila javljena. Sprememba lokacije bi bila sicer možna, vendar bi bil za to potreben tehten razlog. Enote Ministrstva za notranje zadeve niso nikoli izvajale vadbe potapljanja v Divjem jezeru, ker njeni delavci za to niso bili usposobljeni. Pokojni A. A. je tako samovoljno in brez tehtnega vzroka ter brez prijave spremenil lokacijo potapljanja. Nesreče zato ni mogoče obravnavati kot nesrečo pri delu.

Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da potapljanje v Divjem jezeru namesto v Bohinjskem jezeru ni kršitev, ki bi bila v vzročni zvezi z nesrečo. Potapljanje v Divjem jezeru zahteva namreč izjemne veščine, ki jih je pokojni A. A. sicer imel, ni pa jih imel njegov spremljevalec. Zlato pravilo potapljačev je, da se nikoli ne potaplja samo en potapljač. Spremljevalec pokojnega A. A. pa ni bil usposobljen za potapljanje v Divjem jezeru, zaradi česar se je pokojni A. A. potapljal sam (in zato v nasprotju s pravili varnega potapljanja). Poglavitno pri takem potapljanju je, da se potaplja bodisi v paru bodisi z vrvjo. Če bi bil pokojni A. A. varovan z vrvjo, bi ga po nesreči takoj našli. Potop je sicer opravil med delovnim časom, vendar v nasprotju s pravili varnega potapljanja. V vodi je bil brez usposobljenega spremljevalca in ni bil varovan z vrvjo.

Revizija je bila vročena tožnicama, ki nanjo nista odgovorili, ter stranskemu intervenientu in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske trditve, s katerimi tožena stranka izpodbija dejansko stanje. Revizijsko sodišče se zato ni ukvarjalo z navedbami, da sprememba lokacije potapljanja ni bila odobrena niti javljena (sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo, da "dopušča možnost, da A. ni imel soglasja za spremembo lokacije", pritožbeno sodišče pa je pojasnilo, da je "to očitno razumeti kot oceno, da ni dokazano, da ni javil spremembe"), da enote Ministrstva za notranje zadeve nikoli niso izvajale vadbe potopov v Divjem jezeru, ker za to delavci niso bili usposobljeni (da Ministrstvo za notranje zadeve Divjega jezera nikoli ni uporabljalo za vadbo potapljanja, je tožena stranka prvič navedla šele v pritožbi, pri tem pa ni niti zatrjevala, da tega brez svoje krivde ni mogla navesti že prej /prim. prvi odstavek 337. člena ZPP/), ter da se pokojni A. A. ni potapljal v skladu s pravili varnega potapljanja - v paru ali z vrvjo (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da "sploh ne dvomi, da je zaradi zahtevnosti potopa A., kot zelo izkušen potapljač, poskrbel za vse potrebno za varen potop" /nato pa je povzelo izpovedbo priče B. B., ki je opisal, kako poteka potapljanje z vrvjo/, sodišče druge stopnje, ki je to ugotovitev sprejelo, pa je navedlo, da "izvedeni dokazi ... nudijo zadostno podlago za prvostopenjske ugotovitve, da so bila upoštevana varnostna pravila, ki jih je opisal priča B. kot dolgoletni vodja skupine specialcev - potapljačev ...").

Za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke so odločilna naslednja dejstva (ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki so prestala pritožbeni preizkus):

1. pokojni A. A. se je smrtno ponesrečil pri potapljanju v Divjem jezeru;

2. potapljal se je med delovnim časom kot policijski specialec;

3. bil je zelo izkušen potapljač in je imel izredno dovoljenje za potapljanje v Divjem jezeru;

4. odločil se je za spremembo lokacije potapljanja (z Bohinjskega na Divje jezero), vendar se je v specialni enoti vedelo, da potapljači tudi sami spremenijo lokacijo;

5. tožena stranka ni dokazala, da ni javil spremembe lokacije potapljanja;

6. tožena stranka tudi ni dokazala, da bi se potapljal v nasprotju s pravili varnega potapljanja, oziroma da se ni potapljal varovan z vrvjo.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna. Pokojni A. A. se je namreč ponesrečil pri potapljanju (ki je nesporno nevarna dejavnost) in to med delovnim časom in pri opravljanju dela. Pri tem ničesar ne spremeni dejstvo, da ni povsem dokazano, ali je imel soglasje za spremembo lokacije. Za odgovornost tožene stranke na podlagi prvega odstavka 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89) namreč zadošča že, da je prišlo do škodnega dogodka v zvezi z delom. Vsaj ta pogoj pa je izpolnjen, saj se je nesreča zgodila med delovnim časom in v okviru zadolžene aktivnosti (rednega potapljaškega urjenja). Tudi če bi se pokojni A. A. odločil za spremembo lokacije potapljanja, ne da bi imel za to soglasje, pa to ob dejstvu, da se je v specialni enoti vedelo, da so bili potapljači tudi kar sami spreminjali lokacije, ne bi pomenilo, da do škodnega dogodka ni prišlo (vsaj) v zvezi z delom.

Pomanjkanje soglasja bi bilo zato lahko le razlog za delno oprostitev odgovornosti (tretji odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.). Vendar ker je to ugovor objektivno odgovorne tožene stranke, je dokazno breme na njej. Tega pa ni zmogla. Pritožbeno sodišče je namreč pojasnilo: "Ko prvo sodišče na podlagi izpovedi prič C. in D. dopušča možnost, da pok. A. ni imel soglasja za spremembo lokacije, je namreč to očitno razumeti kot oceno, da ni dokazano, da ni javil spremembe". Tožena stranka tudi ni dokazala, da se je pokojni A. A. potapljal v nasprotju s pravili varnega potapljanja (kar bi tudi lahko predstavljalo podlago za delno oprostitev odgovornosti). Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje namreč izhaja, da je bil varovan z vrvjo, kar je v skladu z varnostnimi pravili pri potopih v razmerah, kakršne so v Divjem jezeru.

Ker sta torej tožnici dokazali, da se je pokojni A. A. smrtno ponesrečil, ko je na delu ali v zvezi z delom pri toženi stranki opravljal nevarno dejavnost, tožena stranka pa ni dokazala njegovega prispevka k nastanku škode, sta sodišči prve in druge stopnje ravnali pravilno, ko sta ugotovili, da sta tožbena zahtevka po podlagi utemeljena. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).