Jedro

Soglasje lastnika ni zakonski pogoj za določitev nujne poti.

Sodišče upošteva vse okoliščine primera tako, da je odločitev čim bolj pravična in sorazmerna, saj nujna pot pomeni velik poseg v lastninsko pravico.

Sodišče prve stopnje je primerno upoštevalo uveljavljeno stališče teorije, da mora z ustanovitvijo nujne poti nastati za gospodujoče zemljišče večja korist, kot bi znašala škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka) potrdi.

II.Drugi nasprotni udeleženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče v k. o. X za potrebe predlagateljičine nepremičnine parc. št. 980, po namenski rabi športni park A., ustanovilo nujno pot za hojo in vožnjo s kolesi in motornimi vozili, od parc. 1687/17 preko nepremičnin v lasti drugega nasprotnega udeleženca parc. 1048/2 in 1048/1 v dolžini 3,23 oz. 21,34 m (I.). Skica izvedenca geodetske stroke z dne 24. 12. 2023, v kateri je takšen potek nujne poti označen rumeno obarvano, je sestavni del I. točke izpodbijanega sklepa. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče sklenilo, da je predlagateljica kot nadomestilo za ustanovitev nujne poti dolžna plačati drugemu nasprotnemu udeležencu 2225 EUR (II.). Na znanje je vzelo umik predloga tretje nasprotne udeleženke, ukinilo režim začasne rabe parc. 950/1 in odločilo še o stroških postopka (III. do VI.).

2.Zoper sklep (I. in II. točko) se pritožuje drugi nasprotni udeleženec, ki predlaga njegovo razveljavitev ali pa spremembo, tako da se nujna pot določi po trasi, ki jo je predlagal sam. Meni, da je sodišče odločalo pristransko, saj ga ni v ničemer uslišalo. Očita, da je sprejelo najdaljšo, najdražjo in najbolj neprimerno traso nujne poti. Že ob nakupu gospodujoče parcele bi morala občina kupiti od prodajalca tudi dostopno pot. Kot alternativo je predlagal, da se naredi cesta preko mostu, ki ga je predlagatelj že zgradil, po parc. 983/3, 983/2 in 981/3, kar tudi očita, da ni bilo sprejeto. Trdi, da se njegove nepremičnine preveč obremenjuje, saj se jih ne samo po trasi poti. Nadalje navaja, da je bila najprej predvidena trasa v širini 3 m, zdaj pa se je razširilo na 4; to naj bi bilo sporno in nestrokovno. Nadalje očita, da je sodišče dalo preveliko težo okoliščini, da je prva nasprotna udeleženka razširila svojo dejavnost, saj je ravno ona povzročila, da se je dostop omejil oz. onemogočil. Očita, da iz izreka ni razvidno, da je nujna pot dovoljena samo za potrebe športnega parka, ker če se spremeni namembnost zemljišča, bi morala nujna pot odpasti. Na koncu pritožnik zaznamuje pritožbene stroške.

3.Na pritožbo je odgovorila predlagateljica ter se zavzela za njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, relevantnih kršitev pravil postopka ni zagrešilo, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo - določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

6.Pravilno je uporabljena določba 88. čl. SPZ, v skladu s katero je sodišče dovolilo nujno pot za predlagateljičino nepremičnino, ker je ugotovilo, da ta za redno rabo nima potrebne zveze z javno cesto in bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Te ugotovitve niso sporne niti za pritožnika. Zanj je sporno, da poteka nujna pot ("prisilna služnost") ravno preko njegovih nepremičnin, s čimer se ne strinja in očita, da "ni bil uslišan". Treba je poudariti, da soglasje lastnika ni zakonski pogoj za določitev nujne poti.

7.Zavrniti je treba kot nerelevanten tudi očitek, da bi si morala predlagateljica ob nakupu gospodujoče nepremičnine zagotoviti tudi dostop. Tudi te okoliščine zakon ne upošteva kot relevantne. Zakon ureja situacijo, ko povezave z javno cesto ni, in pri tem ni pomembno, zakaj je ni.

8.Od treh možnih tras nujne poti do gospodujoče nepremičnine predlagateljice (skica na l. 343), ki je v naravi občinski športni park, namenjen rekreaciji vseh občanov, je sodišče z dobrimi razlogi izbralo ravno to, ki poteka preko pritožnikovih nepremičnin.

9.Zakon sicer eksplicitno ne določa, katero traso poti od možnih, če je teh v naravi več, sodišče izbere in jo določi kot nujno pot: najkrajšo, najcenejšo, lastniku gospodujoče stvari najljubšo, običajno, itd. Opredeljuje pa nekaj pomembnih vodil pri odločanju sodišča. V 89. čl. SPZ določa sledeče: Sodišče dovoli nujno pot, če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Sodišče določi nujno pot tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina. Za dovoljeno nujno pot je upravičenec dolžan plačati zavezancu primerno nadomestilo. Navedene določbe narekujejo, da upošteva sodišče vse okoliščine primera tako, da je odločitev čim bolj pravična in sorazmerna, saj nujna pot pomeni velik poseg v lastninsko pravico.

10.Odločitev prvostopenjskega sodišča je v skladu z navedeno določbo 1. in 2. odst. 89. čl. SPZ. Nujna pot je dovoljena tako, da se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba pritožnikove nepremičnine, po kateri nujna pot poteka. Določena je tako, da se je čim manj obremenila tuja nepremičnina. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni tehtalo, katera izmed predlaganih poti po služečih zemljiščih bi bila za posameznega lastnika služečega zemljišča manj obremenjujoča v smislu izkoriščanja in uporabe. Prav tako je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo uveljavljeno stališče teorije, da mora z ustanovitvijo nujne poti nastati za gospodujoče zemljišče večja korist, kot bi znašala škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini.

11.Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi utemeljeno oprlo na skladna in obrazložena, strokovna, temeljita in jasna mnenja izvedencev kar štirih različnih strok, ekonomske, kmetijske, gradbene in gozdarske. Natančno je opisalo potek tega dolgotrajnega postopka, tekom katerega so se predlogi in okoliščine spreminjali. V točki 7 na strani 7 in 8 je bistveno povzeto skupno mnenje izvedencev gradbene, kmetijske in gozdarske stroke, ki so skrbno pretehtali in preučili vse tri možne variante, nato pa skupaj predlagali predmetno, kot "varianto 1" kot najugodnejšo, čeravno ni najkrajša in tudi še ni izdelana. Ocenili so, da bo z njo povzročeno najmanj škode na obremenjenih zemljiščih, saj bi krajša in prvotno predlagana "varianta 3" razdelila posestvo gostišča B., ki se ukvarja s široko turistično dejavnostjo (glamping, prirejanje porok), škoda, ki bi z izgradnjo poti "3" nastala, je iz izračunana s strani izvedenke ekonomske stroke (med 40.000 in 112.000 letno), čemur pritožba ne oporeka. "Varianta 2" ("zgodovinska pot") je prestrma in preozka, zato ni primerna.

12.Škode, ki naj bi jo pritožnik sam utrpel, ta ne opredeli, ne opiše, ne konkretizira, na kar je opozorilo že sodišče prve stopnje. Slednje je naposled pravilno odločilo upoštevajoč dejansko stanje, kot je obstajalo ob zaključku glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da so predvideni stroški izgradnje poti po varianti 1 in 3 primerljivi, kljub različni dolžini, opisalo je, da je most čez vodotok že izgrajen, stavbna pravica pa pridobljena. Nič od tega pritožba ne izpodbija. Vsi trije izvedenci so bili tudi zaslišani in so bili soočeni s predlogi pritožnika, vendar svojega strokovnega in jasno obrazloženega mnenja niso spremenili. Sodišče ni imelo razloga, da se na tako mnenje ne opre.

13.Trasa predvidene nujne poti vodi po robu pritožnikovih zemljišč, ki so kmetijska, zato ni jasno, zakaj naj bi se z njo posegalo na celotna njegova zemljišča. Tega pritožnik konkretno tudi ne obrazloži. Če meri na njihovo manjvrednost v celoti, se je to primerno odrazilo v izračunu pravičnega nadomestila (3. odst. 89. čl. SPZ). Tudi temu sicer tudi oporeka, vendar neobrazloženo, nekonkretizirano. Opomniti velja, da le del predvidene trase poteka čez pritožnikova zemljišča.

14.Pritožnik neutemeljeno nasprotuje predvidenim gabaritom nujne poti. Ti sledijo strokovnim smernicam, katerim tekom postopka na prvi stopnji ni posebej nasprotoval. Trditev, da je tako široka trasa, kot je predvideno, nestrokovna, je brez podlage.

15.Neutemeljen je tudi očitek, da bi moralo biti posebej zapisano, da se nujna pot dovoljuje samo za potrebe športnega parka, kar bi pomenilo njeno ukinitev, če bi se namembnost nepremičnine kdaj kasneje spremenila. Sodišče prve stopnje korektno zapiše, tudi v izrek izpodbijanega sklepa, kaj je sedaj namembnost gospodujoče nepremičnine, in nujna pot se je dovolila v njeno korist, torej v skladu z izkazanimi potrebami, ki so vezane na njeno namembnost. Po 88. čl. SPZ se nujna pot dovoli za redno rabo. Že splošno načelo veleva, da je treba pravice izvrševati civiliter, torej obzirno, na najmanj obremenjujoč način. Ne povzroči pa morebitna sprememba namembnosti gospodujoče nepremičnine avtomatično prenehanja nujne poti. Po 90. čl. SPZ jo je mogoče odpraviti ali spremeniti, če zaradi spremenjenih okoliščin ni več potrebna.

16.Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zv. s čl. 42. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo nobenih napak, ga je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zv. s čl. 42. ZNP-1).

17.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP v zv. s čl. 42. ZNP-1), stroški predlagateljice za odgovor na pritožbo pa niso bili priglašeni.

-------------------------------

1Berden A., v Juhart et al, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004, str. 467.

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 88, 89, 89/1, 89/2, 89/3, 90

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.