Jedro

Tožnik je vložil zahtevo za dokup pokojninske dobe. Dokup je uveljavljal na podlagi 11. odstavka 202. člena ZPIZ-2, in sicer s prenosom odkupne vrednosti iz 206. člena ZPIZ-2, torej po določbi 12. odstavka 202. člena ZPIZ-2 oziroma, podredno iz lastnih sredstev. Iz 11. odstavka 202. člena ZPIZ-2 ne izhaja, da bi moral tožnik uveljaviti pravico do poklicne pokojnine. Res je določeno, da se lahko dokupi pokojninska doba le za razliko med pridobljeno dodano dobo iz drugega odstavka 202. člena in obdobjem prejemanja poklicne pokojnine, vendar pa se omenjena določba očitno nanaša zgolj na prejemnike poklicne pokojnine. Ker ni bil prejemnik poklicne pokojnine in tudi ni bil dolžan uveljaviti poklicno pokojnino, pa ima tudi v tem primeru pravico do dokupa pokojninske dobe. Tožnik je izjavil, kdaj mu bo prenehalo obvezno zavarovanje, in kdaj bo uveljavil pravico do pokojnine po splošnih predpisih. Glede na to, da je dodana doba ugotovljiva, tožnik izpolnjuje pogoje, določene v 11. odstavku 202. člena ZPIZ-2, za dokup pokojninske dobe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 10. 3. 2016 in št. ... z dne 11. 6. 2015 ter na priznanje pravice do dokupa pokojninske dobe 3 let in 6 mesecev na podlagi določb 11. in 12. odstavka 202. člena ZPIZ-2 s prenosom sredstev iz osebnega računa, odprtega pri KAD na toženo stranko ter zahtevek na plačilo odškodnine. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo ob razlogovanju, da je bil tožnik v času vložitve zahteve in v času odločanja obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan ter da ni bil prejemnik poklicne pokojnine. Ker naj ne bi bilo znano, kdaj bo tožniku prenehalo obvezno in poklicno zavarovanje, tožnik tako naj ne bi bil upravičen do dokupa pokojninske dobe. Takšno razlogovanje pa je pravno zmotno in nepravično in tudi v nasprotju z Ustavo RS. Pri interpretaciji 11. odstavka 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 ne gre zgolj za razlago zakonskih določb s strani tožene stranke in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), temveč gre za vsebinsko spreminjanje jasne in nedvoumne zakonske določbe. Tožena stranka izpodbijanih odločb ni oprla na zakonska določila ZPIZ-2, temveč na razlago zakonskih določil. Takšna razlaga jasnega zakonskega določila je dobila zakonsko podlago šele s spremembo zakona (v nadaljevanju: ZPIZ-2 B)2. Če bi šlo zgolj za razlago zakonske določbe 11. odstavka 202. člena ZPIZ-2, spreminjanje tega člena sploh ne bi bilo potrebno. Zavezujoče tolmačenje zakonodaje pa lahko izda samo Državni zbor RS preko avtentične razlage določb zakona. V kolikor tožena stranka in sodišče sledi sporni razlagi zakonske določbe, s tem povzroča neenakopravno obravnavo zavarovancev. Vse omenjeno je tožnik podrobno pojasnil in utemeljil v tožbi in tudi v pripravljalnih vlogah. Možnost večkratnega dokupa izhaja iz dokumentacije tožene stranke in ne na podlagi zakona, kot napačno povzema sodišče prve stopnje. Tožnik poudarja, da se lahko ugotovi, koliko znaša pridobljena dodana doba na katerikoli pretekli datum in v kolikor se dokup realizira v obsegu že pridobljene dodane dobe, podatek o dokončno pridobljeni dodani dobi za realizacijo dokupa sploh ni relevanten. Sodišče tudi napačno in v nasprotju z listinsko dokumentacijo ugotavlja, da "tako ni bilo znano, koliko znaša pridobljena dodana doba", saj iz priložene dokumentacije nedvoumno in jasno izhaja obseg pridobljene dodane dobe. Prav tako lahko KAD v vsakem trenutku toženi stranki posreduje podatek o obsegu že pridobljene dodane dobe na določen presečni datum in navedene podatke bi tožena stranka vsekakor lahko pridobila ob pravilni uporabi zakonske določbe. Sodišče tudi napačno zaključuje, da morata biti za izračun dodane dobe znana podatka o prenehanju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kakor tudi poklicnega zavarovanja, saj naj bi po njegovem mnenju brez ugotovljene dodane dobe, ne bi bil možen izračun dokupa pokojninske dobe po 11. odstavku 202. člena ZPIZ-2. Podatek o dokončno pridobljeni dodani dobi za realizacijo dokupa ni bistven. Pridobljena dodana doba na določen presečni datum pa se lahko kadarkoli ugotovi. Sodišče je tako napačno in protispisno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo. Kršilo je tudi 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 ter določbo Ustave RS (načelo enakega obravnavanja). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni kršilo 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot to uveljavlja tožnik v pritožbi. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge in se jo tako tudi da preizkusiti. V zadevi tudi ni podana protispisnost. O odločilnih dejstvih namreč ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Je pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 3. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 6. 2015. Z omenjeno odločbo je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za dokup 3 let, 6 mesecev in 0 dni pokojninske dobe. Ugotovljeno je bilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 11. odstavka 202. člena ZPIZ-2 in zato nima pravice do dokupa pokojninske dobe.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik 23. 4. 2016, z dopolnitvijo 16. 1. 2015, vložil zahtevo za dokup pokojninske dobe v obsegu 3 let, 6 mesecev in 0 dni. Dokup je uveljavljal na podlagi 11. odstavka 202. člena ZPIZ-2 in sicer s prenosom odkupne vrednosti iz 206. člena ZPIZ-2, torej po določbi 12. odstavka 202. člena ZPIZ-2 oziroma podredno iz lastnih sredstev. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je bila zahteva zavrnjena zato, ker bi moralo biti znano, koliko znaša pridobljena dodana doba (poklicno zavarovanje) in koliko znaša obdobje prejemanja poklicne pokojnine oziroma kdaj bo zavarovanec uveljavil poklicno pokojnino in koliko časa jo bo užival, ne glede na plačilo prispevka, zagotovljenega s prenosom odkupne vrednosti po določbi 206. člena ZPIZ-2 oziroma plačilom iz lastnih sredstev. Med strankama je tudi nesporno, da je bil tožnik v času vložitve zahteve in do izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan v Republiki Sloveniji. Tožnik ni uveljavil pravice do poklicne pokojnine.

7. Sodišče prve stopnje se je z razlogovanjem tožene stranke v celoti strinjalo in je tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke ter na priznanje pravice do dokupa pokojninske dobe v trajanju 3 let in 6 mesecev zavrnilo. Posledično pa je zavrnilo tudi zahtevek na plačilo odškodnine.

8. ZPIZ-2 je v 11. odstavku 202. člena, ki je veljal v času vložitve tožnikove zahteve, določal, da zavarovanec, vključen v poklicno zavarovanje oziroma prejemnik poklicne pokojnine, lahko dokupi pokojninsko dobo za razliko med pridobljeno dodano dobo iz drugega odstavka tega člena in obdobjem prejemanja poklicne pokojnine. Osnova za plačilo prispevka za dokup te pokojninske dobe je 80 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji. Po 12. odstavku istega člena lahko upravičenec iz 11. odstavka tega člena opravi dokup pokojninske dobe s prenosom odkupne vrednosti iz 206. člena ZPIZ-2 na zavod. V tem primeru se ne upoštevajo določbe tretjega odstavka 206. člena. V drugem odstavku 202. člena, na katerega odkazuje tudi 11. odstavek 202. člena, pa je bilo določeno, da zavarovancu, ki je bil vključen v obvezno dodatno zavarovanje po ZPIZ-1 oziroma je vključen v poklicno zavarovanje po tem zakonu, se k dejanski zavarovalni dobi za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do predčasne pokojnine ali starostne pokojnine iz obveznega zavarovanja po tem zakonu, doda četrtina obdobja, v katerem je bil vključen v poklicno zavarovanje (dodana doba). Za obdobje, v katerem je bil zavarovanec poklicnega zavarovanja vključen v poklicno zavarovanje, štejejo vsa obdobja, za katere je delodajalec v celoti vplačal prispevke.

9. Iz 11. odstavka 202. člena tako izhaja, da pokojninsko dobo lahko dokupita tako zavarovanec, ki je vključen v poklicno zavarovanje kot tudi prejemnik poklicne pokojnine. Tožnik je bil vključen v poklicno zavarovanje. Trajanje dodane dobe je mogoče ugotoviti po podatkih, s katerimi razpolaga KAD in jih lahko pridobi tudi tožena stranka. V primeru dodane dobe gre namreč, skladno z drugim odstavkom 202. člena ZPIZ-2, za obdobje, v katerem je bil zavarovanec poklicnega zavarovanja vključen v poklicno zavarovanje in za katero je delodajalec v celoti vplačal prispevke. Nenazadnje je tudi iz predhodne pisne informacije o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine št. ... z dne 3. 4. 2014 razvidno, da dodana doba znaša 3 leta, 6 mesecev in 18 dni.

10. Iz 11. odstavka 202. člena ne izhaja, da bi moral tožnik uveljaviti pravico do poklicne pokojnine. Res je določeno, da se lahko dokupi pokojninska doba le za razliko med pridobljeno dodano dobo iz drugega odstavka 202. člena in obdobjem prejemanja poklicne pokojnine, vendar pa se omenjena določba očitno nanaša zgolj na prejemnike poklicne pokojnine. Ker ni bil prejemnik poklicne pokojnine in tudi ni bil dolžan uveljaviti poklicno pokojnino, pa ima tudi v tem primeru pravico do dokupa pokojninske dobe. Pri tem je potrebno poudariti, da je tožnik v zahtevi za dokup pokojninske dobe z dne 14. 11. 2014 pojasnil, da uveljavlja dokup 3 let, 4 mesecev in 20 dni in da mu bo obvezno zavarovanje prenehalo 8. 7. 2016, ko bo izpolnil pogoje za starostno pokojnino in pridobil pravico do starostne pokojnine. Tožnik je torej izjavil, kdaj mu bo prenehalo obvezno zavarovanje in kdaj bo uveljavil pravico do pokojnine po splošnih predpisih. Glede na to, da je dodana doba ugotovljiva, tožnik izpolnjuje pogoje določene v 11. odstavku 202. člena ZPIZ-2 za dokup pokojninske dobe. Tudi iz komentarja navedene določbe4, na katerega se sklicuje tudi tožena stranka in tudi sodišče prve stopnje izhaja, da se zavarovancu dovoli dokup dodane dobe le, če bo znano prenehanje poklicnega in obveznega zavarovanja, kateremu sledi bodisi uveljavitev poklicne pokojnine, bodisi uveljavitev starostne ali predčasne pokojnine. Tožnik je v zahtevi pojasnil, kdaj se bo upokojil (gre za datum, kot izhaja iz informativnega izračuna o izpolnitvi pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine). Nikakor pa v tem primeru od zavarovanca ni mogoče zahtevati, da mora tudi že vložiti zahtevo za uveljavitev pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine, niti da bi mu moralo prenehati poklicno zavarovanje oziroma obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj tega zakon ne določa. 11. Kasnejša novela (ZPIZ-2 B) je sicer vprašanje dokupa posebej uredila v 19. členu. Za 202. členom je bil dodan nov 202. a člen, ki pa za presojo sporne zadeve ni odločilen, saj navedena določba v času odločanja tožene stranke še ni veljala. Novela je namreč stopila v veljavo šele s 1. 1. 2016. 12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tako sodišče prve stopnje kot tudi pred njim tožena stranka zmotno uporabila določbo 11. odstavka 202. člena ZPIZ-2. Posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Za odločitev v zadevi je namreč potrebno razčistiti, koliko pokojninske dobe lahko tožnik dokupi ter nadalje ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za dokup pokojninske dobe po določbi 12. odstavka 202. člena ZPIZ-2. Prav tako je za odločitev v zadevi bistvena tudi kasnejša odločitev tožene stranke, ki je z novo odločbo, izdano na podlagi določb ZPIZ-2 B št. ... z dne 27. 6. 2016 tožniku že priznala pravico do dokupa 3 let, 2 mesecev in 21 dni pokojninske dobe. Ta doba je bila upoštevana tudi pri odmeri starostne pokojnine, kar je razvidno iz odločbe št. ... z dne 13. 12. 2016, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Tožniku namreč, glede na dejstvo, da je bil že opravljen dokup pokojninske dobe, za isto obdobje ni mogoče priznati ponovnega dokupa te iste dobe.

13. Ker pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine (iz izreka niti ne izhaja, kakšen znesek odškodnine tožnik uveljavlja), s tem da je sodišče razlogovalo, da z zavrnitvijo osnovnega zahtevka tudi ni podana protipravnost kot eventualna podlaga za odškodninski zahtevek, je bilo potrebno tudi v tem delu sodbo razveljaviti in zadevo na podlagi 355. člena ZPP vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

14. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju razčistilo odprta vprašanja ter tudi ponovno presodilo, ali obstaja odškodninska odgovornost tožene stranke.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 102/15. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Glej Novi veliki komentar k Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-2 s področja poklicnega in invalidskega zavarovanja, Založba Reforma d. o. o., Ljubljana, 2014, avtorji Marjan Papež in ostali.