Up-498/08

15. 4. 2008

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. B., C., ki ga zastopa Boštjan Verstovšek, odvetnik v Celju, na seji 15. aprila 2008

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 1132/2007 z dne 4. 12. 2007 v zvezi s sklepoma Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. P 77/2006 z dne 3. 9. 2007 in z dne 3. 10. 2007 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V postopku odločanja o varstvu in vzgoji mladoletnega otroka, plačevanju preživnine in določitvi stikov je sodišče prve stopnje na predlog matere (v pravdnem postopku tožnice) izdalo začasno odredbo in mladoletnega sina pravdnih strank do pravnomočne rešitve pravdnega postopka zaupalo v varstvo in vzgojo materi, očetu (tj. pritožniku) pa naložilo plačevanje preživnine. Z istim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog pritožnika za izdajo začasne odredbe. S tem sklepom pa sodišče ni odločilo o stikih med pritožnikom in otrokom. Zoper prvostopenjski sklep je pritožnik vložil ugovor. Ob odločanju o ugovoru je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 3. 10. 2007 izdano začasno odredbo dopolnilo tako, da je določilo stike med pritožnikom in otrokom za meseca oktober in november 2007, v preostalem delu pa je ugovor zavrnilo. Sodišče prve stopnje je zaradi ugotovljenih napetosti med pravdnima strankama ter njunega medsebojnega nezaupanja presodilo, da obstajajo okoliščine, ki utemeljujejo izdajo začasne odredbe, s katero se do končne odločitve otrok zaupa v varstvo in vzgojo enemu izmed staršev. Odločitev o tem, kateremu od staršev naj se otrok do končne odločbe zaupa v varstvo in vzgojo, je sodišče sprejelo na podlagi opravljenega razgovora z otrokom. Na podlagi ugotovljenih okoliščin je sodišče ocenilo, da je v tem trenutku za otrokov mir in red v vsakdanjem življenju bolje, da živi pri materi. Zoper sklep sodišča prve stopnje o ugovoru je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi obširno pojasnjuje razloge za svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo sodišč. Meni, da izdana začasna odredba pomeni grobo kršitev 22. člena Ustave. Pritožnik je prepričan, da v obravnavanem primeru ni bilo razlogov za izdajo začasne odredbe, temveč bi moralo sodišče nemudoma, hitro in učinkovito izvesti postopek do konca. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da nista obrazložili, zakaj konkretno naj bi bile ogrožene koristi otroka, če bil živel pri očetu ali če bi z njim imel stike brez nadzora. Pritožnik zatrjuje, da se sodišči nista opredelili do večine ugovornih in pritožbenih navedb, ki naj bi bile pomembne za odločitev sodišča. S tem, ko je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 3. 9. 2007 sklenilo, da o stikih ne bo odločalo, naj bi pritožniku odklonilo sodno varstvo. Pritožnik nadalje zatrjuje, da sodišče ni napravilo ustreznega razgovora z otrokom. Tudi sicer opozarja, da otrok ob razgovoru ni bil sposoben izraziti svoje resnične volje. Pritožnik pojasnjuje, da je zahteval snemanje razgovora, vendar sodišče njegovemu predlogu ni ugodilo. Zatrjuje, da sodišče v zapisnik z dne 31. 8. 2007 ni vneslo razlogov, zaradi katerih je zahteval snemanje razgovora. S tem naj bi sodišče kršilo 22. člen Ustave, saj mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica, da je prisotna pri izvajanju dokazov in da postavlja vprašanja pričam in izvedencem; po mnenju pritožnika se ta pravica nanaša tudi na prisotnost pri razgovoru sodišča z otrokom. Pritožnik poudarja, da je bil v konkretnem primeru ravno razgovor z otrokom za sodišče očitno ključnega pomena, saj naj bi sodišče vse druge dokaze ignoriralo. Sodišču očita, da ni izvedlo nobenih dokazov, s katerim bi ugotavljalo obstoj sindroma odtujitve otroka (t. i. PAS). Sodišče prve stopnje naj tudi ne bi obrazložilo, zakaj ni pribavilo dopolnilnega izvedenskega mnenja in zakaj ni neposredno zaslišalo izvedenca. Pritožnik nasprotuje tudi temu, da je sodišče določilo stike pod nadzorom. Sodišču očita, da je zgolj na podlagi nepreverjenih indicev dopustilo, da se stiki med očetom in otrokom onemogočijo oziroma, da potekajo pod nadzorom. Pritožnik se sklicuje na izvedenska mnenja, ki naj bi kazala, da otrok želi biti z očetom, da je močno navezan na očeta, da ga ima zelo rad in da bi raje živel pri njem. Zato bi po mnenju pritožnika moralo sodišče določiti normalne stike, brez nadzora centra za socialno delo. Pritožnik tudi poudarja, da ni nikakršnih dokazov, ki bi potrjevali njegovo zasvojenost z igrami na srečo, zadolženost ter domnevno vpletenost v kazenske postopke. Sodišče prve stopnje naj bi s tem, ko se ni opredelilo do večine navedb in argumentov pritožnika, kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Kršilo naj bi tudi pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj naj bi ugovor pritožnika obravnavalo zgolj formalno in naj o njem ne bi vsebinsko odločalo. Odločitev o obsegu stikov po zatrjevanju pritožnika ni obrazložena. Dosedanje postopanje sodišč prve in druge stopnje po mnenju pritožnika kaže na hudo pristranskost, saj naj bi bila vsa ravnanja sodišča očitno v korist tožnice, kar naj bi pomenilo kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pritožnik zato predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev zadeve sodišču v novo odločanje. Pri tem predlaga prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, oziroma vsaj to, da zadevo obravnava spremenjeni senat.

B.

3.Ustavno pritožbo formalno vlagata oče in njegov mladoletni sin. Ker se očitki ustavne pritožbe po vsebini ne nanašajo na kršitve otrokovih pravic, temveč se zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin nanašajo zgolj na položaj očeta v postopku za izdajo začasne odredbe, je Ustavno sodišče kot pritožnika štelo le očeta.

4.Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja pravilnosti odločitve sodišča same po sebi, temveč izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče je na podlagi navedb, s katerimi pritožnik poskuša utemeljiti, da v obravnavanem primeru ni bilo razlogov za izdajo začasne odredbe in da se sodišče ni opredelilo do večine njegovih navedb in argumentov, ki naj bi bili pomembni za odločitev sodišča, izpodbijane sklepe preizkusilo predvsem z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

5.Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave izhaja zahteva po kontradiktornem postopku. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Zahteva po kontradiktornem postopku mora biti spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka, tudi v postopku za izdajo začasne odredbe. Treba pa je upoštevati, da so v postopkih za izdajo začasnih odredb zaradi posebnosti, ki izhajajo iz njihove narave, utemeljena in dopustna nekatera odstopanja od siceršnjih zahtev, ki izhajajo iz 22. člena Ustave. Tako iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja stališče, da je v postopkih za izdajo začasne odredbe dopustna takšna ureditev, ki kontradiktornosti ne zagotavlja pred izdajo sodne odločbe, pač pa naknadno, z vložitvijo ugovora zoper prvostopenjsko odločitev (prim. sklep št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997, OdlUS VI, 80).

6.Iz 22. člena Ustave izhaja dolžnost sodišča, da pretehta navedbe strank in na podlagi enakopravno izvedenega dokaznega postopka odloči o utemeljenosti zahtevka ter v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranke. Ena od posebnosti, ki velja v postopkih za izdajo začasnih odredb, je, da se sodišče ni dolžno na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričati o utemeljenosti zahtevka, temveč zadostuje že verjetnost, da je zahtevek utemeljen. To dejstvo sicer ne pomeni, da sodišče lahko izda začasno odredbo, ne da bi sploh ugotavljalo, ali so podani razlogi zanjo in ne da bi to svoje ravnanje tudi ustrezno obrazložilo (prim. odločbo št. Up-232/99 z dne 17. 2. 2000, Uradni list RS, št. 24/00 in OdlUS IX, 131; odločbo št. Up-3/00 z dne 2. 3. 2000, OdlUS IX, 132; odločbo št. Up-410/01 z dne 14. 2. 2002, Uradni list RS, št. 20/02 in 25/02, OdlUS XI, 110). To še zlasti velja za začasne odredbe, s katerimi se odloča o vzgoji, varstvu in preživljanju otrok, ki kljub svoji začasni naravi pogosto ostajajo v veljavi dalj časa. Izdaja začasne odredbe mora (tudi) v teh postopkih ostati omejena na nujne primere, ko sodišče ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda ali da bi lahko prišlo do nasilja. Sodišče jo torej izda le, če ugotovi, da so v konkretnem primeru podani razlogi o ogroženosti otroka, ki narekujejo, da je v vprašanje njegove dodelitve treba poseči z začasno odredbo že med samim postopkom.

7.V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje odločitev o začasni odredbi, s katero je do končne odločitve otroka zaupalo v varstvo in vzgojo materi, oprlo zlasti na ugotovitev, da med pravdnima strankama ni možna kakršnakoli komunikacija in da dejstvo, da otrok ni nikomur dodeljen, v konkretni situaciji pomeni, da se stranki nista zmožni o ničemer dogovoriti in česarkoli urediti na miren način, takšna situacija pa najbolj škodi otroku. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 3. 9. 2007 podrobno opisalo neurejene razmere, ki so vladale v času odločanja o začasni odredbi. Zaradi ugotovljenih napetosti med pravdnima strankama ter njunega medsebojnega nezaupanja je sodišče presodilo, da obstajajo okoliščine, ki utemeljujejo izdajo začasne odredbe, s katero se do končne odločitve otrok zaupa v varstvo in vzgojo enemu izmed staršev. Sodišče je štelo, da sta glede na mnenje izvedenca oba starša primerna za to, da se jima otrok zaupa v varstvo in vzgojo. Odločitev, da se otrok do končne odločitve zaupa v varstvo in vzgojo materi, pa je sodišče sprejelo na podlagi opravljenega razgovora z otrokom. Kot je pojasnilo sodišče, je otrok med razgovorom neštetokrat in odločno odklonil možnost živeti s svojim očetom in izrazil željo, da bi še naprej živel, tako kot živi zadnji mesec. Zoper izdano začasno odredbo je pritožnik vložil ugovor in sodišče je 2. 10. 2007 opravilo narok za obravnavo ugovora. Kot izhaja iz sklepa z dne 3. 10. 2007, se je sodišče na naroku ponovno prepričalo o popolni nezmožnosti komunikacije med pravdnima strankama. Sodišče je v zvezi s pritožnikovim zatrjevanem o vprašljivosti otrokove resnične volje ob razgovoru s sodiščem pojasnilo, da bo pravi odgovor na to vprašanje lahko podal le izvedenec; sodišče pa se je ob razgovoru lahko neposredno prepričalo le o tem, da je otrok v čustveni stiski, napet, trzajoč, da odgovarja z enozložnicami in kratkimi stavki. Sodišče je poudarilo, da je naloga sodišča v tovrstnih postopkih varstvo koristi otroka in ne želja staršev in da bi bilo v konkretni situaciji neodgovorno otroka ne zaupati nikomur. Na podlagi ugotovljenih okoliščin je sodišče ocenilo, da je v tem trenutku za otrokov mir in red v vsakdanjem življenju bolje, da živi pri materi. Sodišče je začasno odredbo dopolnilo z določitvijo stikov po nadzorom centra za socialno delo. Ob odločanju o pritožnikovi pritožbi zoper navedena sklepa sodišča prve stopnje je Višje sodišče v celoti pritrdilo stališčem sodišča prve stopnje in potrdilo oba izpodbijana sklepa.

8.Ob upoštevanju izhodišč, navedenih v 6. točki obrazložitve tega sklepa, ter glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera Ustavno sodišče ocenjuje, da je imelo sodišče v obravnavanem primeru zadostno podlago za sklep, da bi bile pravice in koristi mladoletnega otroka ogrožene, če sodišče ne bi z izdajo začasne odredbe o dodelitvi otroka enemu izmed staršev poskrbelo, da se njegove pravice in koristi med trajanjem postopka zavarujejo. Obrazložitev izpodbijanih sklepov je razumna in dovolj prepričljiva, ustavna pritožba pa, kot že povedano, ni pravno sredstvo, s katerim bi lahko pritožnik dosegel ponoven preizkus pravilnosti dokazne ocene in odločitve sodišč. Očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do večine navedb, ki jih je pritožnik uveljavljal v ugovoru, ne drži. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in v sklepu obrazložilo tiste okoliščine, ki so bile pomembne za odločitev sodišča o začasni odredbi. Ni pa obveznost sodišča, da bi se v fazi odločanja o začasni odredbi opredeljevalo do vseh navedb, ki so sicer lahko pomembne za končno odločitev o varstvu in vzgoji, ne bi pa mogle bistveno vplivati na odločitev o začasni odredbi. Tudi glede očitka, da se Višje sodišče ni opredelilo do večine pritožbenih navedb, je treba pojasniti, da ni ustavna zahteva, da bi Višje sodišče v primeru, ko se strinja s presojo sodišča prve stopnje, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev. V obravnavani zadevi torej ne gre za to, da se sodišči nista opredelili do navedb pritožnika, pač pa za to, da odgovor sodišč po vsebini ni tak, kot bi ga želel pritožnik. To pa ne zadošča za utemeljitev kršitve pravic iz 22. in 25. člena Ustave.

9.Kršitev 22. člena Ustave pritožnik utemeljuje tudi z zatrjevanjem, da sodišče v postopku odločanja o začasni odredbi ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal. Že v sklepu Višjega sodišča je pojasnjeno, da je dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost in da je temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov. Takšno stališče izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča, sprejetih v podobnih zadevah (glej 6. točko obrazložitve tega sklepa). Neutemeljeno je zato pričakovanje pritožnika, da bi se moralo sodišče že v fazi odločanja o začasni odredbi z gotovostjo prepričati o vseh okoliščinah, ki sicer lahko vplivajo na končno odločitev o tem, kateremu od staršev bo otrok s končno odločbo zaupan v varstvo in vzgojo. To velja za vse dokazne predloge, glede katerih pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da jih sodišče ni upoštevalo (npr. zaslišanje izvedenca in pridobitev dopolnilnega mnenja, zaslišanje prič). Tudi vprašanje otrokove resnične volje je ena od okoliščin, ki jo bo moralo sodišče podrobneje ugotoviti (s pomočjo izvedenca) in nato skupaj z drugimi dokazi oceniti, preden bo sprejelo končno odločitev o varstvu in vzgoji. Sicer pa ne drži očitek pritožnika, da je bila za odločitev sodišča o začasni odredbi odločilna zgolj in samo želja otroka, ki jo je izrazil ob razgovoru s sodiščem. Za odločitev sodišča je bila namreč odločilna ugotovitev, da je v obravnavnem primeru zaradi neurejenosti razmer in nezaupanja med pravdnima strankama nujno, da se otrokove koristi do konca postopka zavarujejo z izdano začasno odredbo.

10.Z vidika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben tudi očitek o nesprejemljivosti stališča sodišča prve stopnje, ki je v sklepu z dne 3. 9. 2007 sklenilo, da o stikih med otrokom in očetom ne bo odločalo. Vendar je to pomanjkljivost sodišče prve stopnje odpravilo ob odločanju o ugovoru pritožnika in je s sklepom z dne 3. 10. 2007 izdano začasno odredbo dopolnilo z določitvijo stikov za meseca oktober in november 2007. Pritožnik je ustavni pritožbi priložil tudi sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 2. 2008, s katerim so stiki določeni za meseca februar in marec 2008. V zvezi z očitkom, da ni nikakršnih razlogov za to, da stiki potekajo pod nadzorom centra za socialno delo, pa Ustavno sodišče pojasnjuje, da se v presojo pravilnosti odločitve sodišča glede načina izvajanja stikov ne more spuščati.

11.Kršitev 22. člena Ustave pritožnik vidi tudi v tem, da je sodišče zavrnilo njegov predlog za zvočno snemanje razgovora, ki ga je sodišče opravilo z otrokom. Po mnenju pritožnika mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica, da je prisotna pri izvajanju dokazov in da postavlja vprašanja pričam in izvedencem, ta pravica pa se nanaša tudi na prisotnost pri razgovoru sodišča z otrokom. Vendar navedeno ne drži. Pri neformalnem razgovoru sodišča z otrokom ni predvidena navzočnost staršev prav zato, da bi otrok lahko neobremenjeno izrazil svojo željo. Lahko pa je navzoča t. i. zaupna oseba, ki jo otrok sam spontano izbere. Z vidika zagotovitve pravice do izjave zadošča, da sodišče starše seznani z bistveno vsebino razgovora. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa z dne 3. 9. 2007, sodišče razgovora ni zvočno snemalo, saj pritožnik za svoj predlog ni podal nobene utemeljitve, pravdni stranki pa se kljub pozivom sodišča nista uspeli dogovoriti, ali naj pri razgovoru sodeluje t. i. zaupna oseba in kdo naj bi ta oseba bila. Pritožnik se je z vsebino razgovora seznanil (najkasneje) v sklepu z dne 3. 9. 2007. Svojo pravico do izjave v zvezi z vsebino razgovora je lahko izkoristil v ugovoru zoper izdano začasno odredbo. Ob upoštevanju stališča, da se v postopku za izdajo začasne odredbe kontradiktornost lahko vzpostavi šele naknadno (z vložitvijo ugovora zoper prvostopenjsko odločitev), je očitek o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave neutemeljen.

12.Nezadovoljstvo z izpodbijano odločitvijo sodišč tudi ne zadošča za utemeljitev očitka o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave). V zvezi s predlogom pritožnika za prenos pristojnosti Ustavno sodišče pojasnjuje, da o tem predlogu ni pristojno odločati. Če pritožnik meni, da obstajajo razlogi za dvom v nepristranskost odločanja sodišča, lahko izkoristi institute, ki jih ZPP predvideva za zagotavljanje nepristranskosti sojenja.

13.Ker ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

C.

14.Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jasna Pogačar in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.

mag. Marija Krisper Kramberger Predsednica senata

[1]Prim. A. Galič: Začasne odredbe v sporih iz družinskopravnih razmerij, Pravosodni bilten št. 4/2000, str. 73 – 87.

[2]V skladu z drugim odstavkom 410. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) sodišče o razgovoru sestavi zapisnik, lahko pa tudi odloči, da se razgovor zvočno snema. Zaradi varstva koristi otroka lahko sodišče odloči, da se staršem ne dovoli vpogled v zapisnik oziroma poslušanje posnetka. Temeljno vodilo za postopanje sodišča tudi pri uporabi te določbe je torej varstvo otrokove koristi.