Jedro

Prenehanje delovnega razmerja zaradi pravnomočne obsodbe predstavlja pravno posledico obsodbe. Ker pa pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba oziroma sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena, in ker je bila tožniku izrečena le denarna kazen, je sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi pravnomočne obsodbe na kaznivo dejanje nezakonit.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Ugotovi, da sta sklepa o prenehanju delovnega razmerja opr. št. 1000-338/2007-1 z dne 15. 5. 2007 in odločba opr. št. 1000-338/2007-6 z dne 31. 7. 2007 nezakonita in se razveljavita.

2. Ugotovi se, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 5. 2007. 3. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto vojaški policist - prometnik v X vojaške policije in mu obračunati ter izplačati zaostale neto plače ter pripadajoče prispevke in davščine vse do ponovnega nastopa na delo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v vsakem mesecu dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico, kot bi še naprej delal po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 5. 2007, v roku osmih dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti nastale stroške v višini 337,00 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila." Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 210,00 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 15. 5. 2007 in z dne 31. 7. 2007 nezakonita, da se ugotovi, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno ter da ga je tožena stranka pozvati nazaj na delovno mesto vojaški policist - prometnik ter mu obračunati ter izplačati zaostale neto plače ter pripadajoče prispevke in davščine, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter da mu je dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico, kot da bi še naprej delal. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni v skladu s postavljenim tožbenim zahtevkom oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje na podlagi zakona pravilno prenehalo in je zato tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje se je že v zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe vprašalo, ali je skladno z ustavo, da delovno razmerje lahko preneha vsem storilcem kaznivih dejanj. V skladu s 156. členom Ustave Republike Slovenije mora sodišče, v kolikor pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, postopek pa bi nadaljevalo po odločitvi Ustavnega sodišča. Tožnik sam je že vložil ustavno pobudo, zato bi sodišče lahko prekinilo postopek in počakalo odločitev Ustavnega sodišča. Meni, da je že na prvi pogled vidno, da je določba 88. člena Zakona o obrambi najmanj vprašljiva s stališča njene ustavnosti. Zaveda se, da sodišče ni dolžno začeti postopka za oceno ustavnosti. Ker pa se je že samo sodišče spraševalo o ustavnosti navedene določbe, je ta pomislek še bolj na mestu. Predlaga, da pritožbeno sodišče počaka do izdaje odločitve ustavnega sodišča. Prilaga predlog dnevnega reda 30. seje Ustavnega sodišča Republike Slovenije in dopis Ustavnega sodišča o združitvi zadeve. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi z navedbami tožnika v pritožbi obvešča pritožbeno sodišče, da je dne 14. 12. 2007 (znotraj zakonskega roka za odgovor na pritožbo) prejela odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-287/05-20 z dne 6. 12. 2007, na podlagi katere je le-to ugotovilo, da 5. alinea 3. odstavka 88. člena Zakona o obrambi ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije ter da se pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti 5. alinee 3. odstavka 88. člena Zakona o obrambi zavržeta. Prilaga odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, da je popolno ugotovilo dejansko stanje, da pa je na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi 5. alinee 3. odstavka 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS št. 82/94 in naslednji), ker je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje po 1. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ, Ur. l. RS št. 63/94 in naslednji) in mu je bila izrečena denarna kazen. Postavilo se je na stališče, da ne more samo ugotavljati, ali je določen zakon v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Tožnik je sicer vložil pobudo, vendar sama pobuda še ne zadostuje za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje presojalo le, če je bil izpodbijani sklep izdan v skladu z zakonom. Ker je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja po 1. odstavku 325. člena KZ in mu je bila izrečena denarna kazen, je tožena stranka utemeljeno izdala ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 7. odstavka 88. člena ZObr.

Peta alinea 3. odstavka 88. člena ZObr določa kot pogoj za poklicno opravljanje vojaške službe, da oseba ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in da ni bila obsojena na nepogojno zaporno kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje v trajanju več kot treh mesecev. Sedmi odstavek citiranega člena določa, da delavcu na podlagi takšne pravnomočne sodbe preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Prenehanje delovnega razmerja zaradi pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja je potrebno tolmačiti kot pravno posledico obsodbe v smislu 99. člena KZ, saj ta ukrep dejansko predstavlja uporabo pravne prisile zoper tožnika zaradi storjenega kaznivega dejanja. O pravni posledici obsodbe v smislu te določbe govorimo, če ima obsodba za določena kazniva dejanja ali na določene kazni za posledice prenehanje oziroma izgubo določenih pravic ali prepoved pridobitve določenih pravic. Glede na določbe 1. odstavka 100. člena KZ je pravna posledica obsodbe, ki se nanaša na prenehanje ali izgubo določenih pravic prenehanje opravljanja določenih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe. Pravne posledice obsodbe na podlagi 2. odstavka 99. člena KZ sicer nastanejo po samem zakonu, vendar pa je nastanek take pravne posledice za določeno osebo lahko ugotovljen šele z odločbo v nekem drugem postopku. Določbe o opredelitvi in pomenu predkaznovanosti v 88. členu ZObr imajo vse značilnosti pravnih posledic obsodbe iz 99. in 100. člena KZ. Zato je potrebno določbe 5. alinee 3. odstavka in 7. odstavka 88. člena ZObr razlagati ob hkratnem upoštevanju navedenih določb KZ o pravnih posledicah obsodbe.

Drugi odstavek 99. člena KZ določa, da pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin, ali če mu je bila kazen odpuščena. To očitno velja tudi pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Določb pete alinee 3. odstavka in v zvezi s tem 7. odstavka 88. člena ZObr ni mogoče uporabiti v primerih, če je bila delavcu na obrambnem področju v kazenskem postopku zaradi storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti pravnomočno izrečena le denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin oziroma, če mu je bila kazen odpuščena. Takšno stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevah opr. št. VIII Ips 126/2007 in opr. št. VIII Ips 408/2007. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovemu tožbenemu zahtevku, s katerim je uveljavljal nezakonitost sklepov o prenehanju delovnega razmerja ter posledično iz navedenega izhajajoče pravice iz delovnega razmerja ugodilo (za kar je imelo podlago v določbi 4. točke 358. člena ZPP).

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj po oceni pritožbenega sodišča za rešitev zadeve niso pomembni. Pritožbeno sodišče le pripominja, da je bila pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 5. alinee 3. odstavka 88. člena ZObr zavržena (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-287/05-20).

Zaradi spremembe odločbe je bilo potrebno na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP na novo odločiti tudi o stroških postopka. Ker je tožnik v sporu uspel, mu je tožena stranka po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti stroške postopka. Tožniku je ob upoštevanju prijavljenih stroškov ter Odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) priznalo za sestavo tožbe 300 točk ter za poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo 300 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znašajo stroški 337,00 EUR. Pritožbeno sodišče priglašenih stroškov za začasno odredbo ter za dajatveni zahtevek ni priznalo. Tožnik z začasno odredbo ni uspel, dajatveni zahtevek pa je podal le opisno, zato za priznanje stroškov v OT ni podlage.

Tožnik je priglasil pritožbene stroške in ker je s pritožbo uspel, je upravičen do stroškov za pritožbo v višini 375 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša 210,00 EUR. Do ostalih priglašenih pritožbenih stroškov ni upravičen glede na veljavno OT in ZPP.