Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, na katere se v pritožbi sklicujejo zagovorniki in zatrjujejo, da je z njihovo zavrnitvijo bila kršena pravica do obrambe obdolženca in da so bile kršene ustavne pravice iz 22. in 29. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je namreč tehtno obrazložilo zakaj posameznih predlaganih dokazov ni izvedlo, pri čemer je izhajalo iz ugotovitve, da razpolaga s potrebnimi podatki in da je izvedlo vse dokaze, ki so bili pomembni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, pri čemer sodišče ni vezano na dokazne predloge strank, temveč samo presoja pravno materialno relevantnost posameznih predlaganih dokazov.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega B. G. in zagovornikov obdolžene pravne osebe E. d.o.o. - v stečaju se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca in pravno osebo se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo I K 22351/2015 z dne 13. 2. 2017 je pod točko A. izreka obdolženega B. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen sedem mesecev zapora. Na podlagi 75. člena KZ-1 je odločilo, da se obdolžencu odvzame premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem v znesku 30.184,85 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati oškodovanki A. D. premoženjskopravni zahtevek v znesku 2.182,63 EUR, v presežku nad tem zneskom pa se oškodovanka napoti na pravdo, oškodovanca D. M. in J. M. pa se s celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma napotita na pravdo. Pod točko B. izreka pa je obdolženo pravno osebo E. d.o.o. - v stečaju (v nadaljevanju E. d.o.o. - v stečaju) spoznalo za kazensko odgovorno za kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 ter v zvezi s 3. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) ter 7. točko 25. člena ZOPOKD in po prvem odstavku 6. člena ZOPOKD v zvezi s 77. členom KZ-1 izreklo odvzem premoženjske koristi, to je denarnega zneska 7.560,14 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženo pravno osebo oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovance T. D., D. M. in J. M. s celotnimi premoženjskopravnimi zahtevki zoper obdolženo pravno osebo napotilo na pravo.

2. Proti tej sodbi so se pritožili: - zagovorniki obdolženega B. G. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe kazenskega zakonika v povezavi z napačno ugotovljenim dejanskim stanjem glede kazenske sankcije in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti vseh obtožb, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje; - zagovorniki obdolžene pravne osebe pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločb o kazenskih sankcijah ter o odvzemu premoženjske koristi, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in pravno osebo oprosti, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Na pritožbo zagovornikov obdolžene pravne osebe je podala odgovor okrožna državna tožilka. V njem predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje oziroma podredno, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v točki B spremeni tako, da pravni osebi izreče odvzem premoženjske koristi v višini 5.815,94 EUR.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornikov obdolženega B. G.:

5. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje kršilo pravico do obrambe obdolženega, ker ni izvedlo predlaganega dokaza po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenke ekonomske stroke oziroma s tem, ker je predmetni dokaz izvajalo zgolj v smeri potrjevanja svojih domnev, ni pa dovolilo, da se dokaz izvede v smeri zagovora obdolženega in predloga obrambe, kar kaže na pristranskost in prejudiciranje sodišča. Po izdelavi izvedenskega mnenja pa predlaganih dopolnitev s strani obrambe sploh ni poslalo izvedenki v izjasnitev. Z navedenim je kršilo tudi ustavno zagotovljene pravice in jamstva obdolženca, in sicer enako varstvo pravic po 22. členu Ustave RS ter pravico do pravnih jamstev v kazenskem postopku po 29. členu Ustave RS. Z navedenimi jamstvi je namreč vsakomur zagotovljeno izvajanje dokazov v svojo korist, obdolženi pa je podal objektivno substanciran dokazni predlog, iz katerega jasno izhaja, kaj želi obramba dokazati. Sodišče je na podlagi omenjenih ustavnih pravic in jamstev dokazni predlog dolžno dopustiti in ga izvesti. Z zavrnitvijo predlaganih dokazov je obdolženemu onemogočilo učinkovito, pravično in enakopravno obrambo. Obdolženega je postavilo v situacijo, v kateri se sploh ne more učinkovito zagovarjati in braniti. Z zavrnitvijo dokaznega predloga je kršilo 17. člen ZKP (načelo materialne resnice) in ni stremelo k popolni in resnični ugotovitvi dejstev, pomembnih za pravilno razsojo. Z navedenim je kršilo prvi odstavek omejenega 17. člena ZKP. Prav tako pa ni pazljivo preizkusilo in ugotovilo dejstva, ki obdolženega obremenjujejo, kot tudi dejstva, ki so mu v korist ter tako kršilo drugi odstavek 17. člena ZKP. Pritožba izrecno opozarja na odločbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9126/2011 z dne 7. 5. 2014, s katero je sodišče odločilo, da kršitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z nepravilno izvedbo oziroma neizvedbo dokaznih predlogov obdolženih predstavlja kršitev vrste določb ZKP ter kršitev pravice obrambe oziroma pravnih jamstev iz 29. člena Ustave RS. Sodišče je dolžno izvesti predlagani dokaz, če obstaja zgolj možnost, da bi potrdil zagovor obdolženega oziroma vsaj vplival na pravilnost in zakonitost sodbe v smeri ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče se je očitno postavilo na stališče, da je obdolženi vedel, da predmetnih dolgov ne bo mogel plačati ter mu je onemogočilo dokazati nasprotno. Predloga za dopolnitev mnenja, ki ga je zagovornik poslal na sodišče dne 29. 8. 2016, ni poslalo izvedenki, ki je bila zaslišana šele 10. 2. 2017 in tudi po tem, ko izvedenka ni znala odgovoriti na nobeno izmed vprašanj iz predlagane dopolnitve, le teh še vedno ni dovolilo. Ob takem postopanju je bil dokaz postavitve izvedenke za obrambo povsem neuporaben in izključno škodljiv, saj je izvedenka ugotavljala zgolj okoliščine višine neplačanih obveznosti.

6. Na osnovi zgoraj navedenega je razbrati, da zagovorniki uveljavljajo obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, zatrjujoč, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico obrambe na glavni obravnavi, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost napadene sodbe. Po presoji pritožbenega sodišča pa navedena kršitev ni podana. Kot je to razvidno iz obrazložitve napadene sodbe (točka 5), je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obdolženca oziroma njegovega zagovornika za pribavo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca kmetijske stroke in kmetijske mehanizacije, za dopolnitev mnenja izvedenke finančne stroke, vključno s predlogom za pridobitev točnih podatkov o podračunu NKMB, na katerega so prihajali prilivi s strani B. za plačano električno energijo, za opravo poizvedb pri B. ter za dodatno zaslišanje priče M. G., kot nepotrebne, ker je ugotovilo, da predlagani dokazi niso potrebni za razjasnitev dejanskega stanja in ne bi v ničemer mogli vplivati na drugačno odločitev sodišča. Sodišče je namreč že na podlagi izvedenih dokazov, in sicer zagovora obdolženca in izpovedbe priče M. G., ko opisujeta poslovanje in način razpolaganja z razpoložljivimi denarnimi sredstvi, izpovedb oškodovancev, izvedenskega mnenja sodne izvedenke finančne stroke ter listinske dokumentacije v spisu, kot so izpisi prometa in stanja na računih, listine FURS, ZZZS in drugo, s potrebno stopnjo prepričanja ugotovilo pravno odločilna dejstva, to je obstoj in višino neporavnanih obveznosti iz delovnega razmerja do oškodovancev kot delavcev, kakor tudi objektivno zmožnost za plačilo teh obveznosti do delavcev ter posledično prikrajšanje delavcev za pravice, ki jim pripadajo. Ugotovitev točne višine denarnih prihodkov iz naslova prodane električne energije B., ki so se stekali na podračun N. ter točne višine stroškov, potrebnih za obratovanje B. kar vse naj bi se ugotavljalo z dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke, se je po oceni pritožbenega sodišča pokazala kot nepotrebna in kot nerelevantna v obravnavani zadevi. V dodatku številka 3. h Kreditni pogodbi (B) se namreč omenjajo prejeti prilivi iz naslova odstopljenih terjatev v višini 368.096,68 EUR, sledeč izpovedbi priče T. S. pa se je v obdobju od 23. 12. 2013 do 3. 3. 2014 na račun steklo še skupaj 205.000,00 EUR prilivov (ti so tudi specificirani v obrazložitvi), ki so ostali nerazporejeni, kot je to sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi e poštnega sporočila T. S. z dne 10. 3. 2014 - l. št. 368. Navedeno po presoji sodišča prve stopnje dokazuje, da je B. v inkriminiranem obdobju delovala, ustvarjala prihodke, s katerimi obdolženi sicer ni mogel upravljati, je pa sodišče na podlagi drugih izvedenih dokazov, in sicer izvedenskega mnenja sodne izvedenke finančne stroke, izpisov prometa in stanja na računih, pa tudi zagovora obdolženca in izpovedbe priče M. G. ugotovilo obstoj drugih razpoložljivih denarnih sredstev, ki so omogočala plačilo obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je iz izpovedbe priče M. G. razvidno, da so bila porabljena za gotovinsko poravnavo davčnih obveznosti v zneskih, navedenih v točki 5 obrazložitve napadene sodbe.

7. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, na katere se v pritožbi sklicujejo zagovorniki in zatrjujejo, da je z njihovo zavrnitvijo bila kršena pravica do obrambe obdolženca in da so bile kršene ustavne pravice iz 22. in 29. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je namreč tehtno obrazložilo zakaj posameznih predlaganih dokazov ni izvedlo, pri čemer je izhajalo iz ugotovitve, da razpolaga s potrebnimi podatki in da je izvedlo vse dokaze, ki so bili pomembni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, pri čemer sodišče ni vezano na dokazne predloge strank, temveč samo presoja pravno materialno relevantnost posameznih predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je izvedlo zelo obširen in dolgotrajni dokazni postopek ter razjasnilo vsa odločilna dejstva. Obramba je dolžna s konkretnimi navedbami vsaj z določeno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi predlagani dokaz lahko ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva1. Predlagani dokazi morajo biti glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje pravno relevantnih dejstev2. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in v napadeni sodbi tehtno obrazložilo, da dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenke ekonomske stroke v smeri, ki jo je predlagala obramba v dokaznem predlogu dne 26. 8. 2016, upoštevajoč že izvedene dokaze in zagovor obdolženca, ni potrebna. Izvedenka je namreč podala mnenje o tem, ali je obstajala objektivna zmožnost za plačilo obveznosti do delavcev iz prihodkov, s katerimi je razpolagal obdolženec kot samostojni podjetnik in kot nosilec kmetijske dejavnosti ali pa je to razpolagala pravna oseba družba E. d.o.o., pri tem pa je v obrazložitvi napadene sodbe (točka 5) navedlo točno višino prilivov, s katerimi je obdolženec razpolagal, kakor tudi podatke o gotovinskih poravnavah davčnih obveznostih ter se opredelilo do tega, ali so navedeni podatki zadostovali za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožba ima prav, da sodišče predloga za dopolnitev mnenja z dne 26. 8. 2016 ni poslalo izvedenki, ter da ta z njim in z vprašanji, ki jih v njem zastavlja obramba, do glavne obravnave dne 10. 2. 2017 ni bila seznanjena. Navedena okoliščina pa ne predstavlja kršitve pravice do obrambe, ker se je sodišče prve stopnje do predlagane dopolnitve izvedenskega mnenja opredelilo, ko je na navedeni glavni obravnavi sprejelo sklep, s katerim je zavrnilo ta dokazni predlog. Kot je že obrazloženo je tako svojo odločitev v napadeni sodbi tehtno obrazložilo. Ko se pritožba sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9126/2011 z dne 7. 5. 2014, s katero je višje sodišče odločilo, da kršitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z nepravilno izvedbo oziroma neizvedbo dokaznih predlogov obdolženih predstavlja kršitev vrste določb ZKP in pravnih jamstev iz 29. člena Ustave RS, pa pritožba prezre, da ne gre za identičen primer obravnavanemu. V navedeni sodni odločbi je namreč višje sodišče ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na pojasnilo priče, ki na glavni obravnavi ni bila zaslišana, navedeno pa je imelo vpliv na pravico do obrambe.

8. Pritožbeni razlog kršitev kazenskega zakona zagovorniki utemeljujejo z napačno uporabo kazenskega zakonika v povezavi z napačno ugotovljenim dejanskim stanjem glede kazenske sankcije, pri čemer zatrjujejo, da je obdolžencu izrečena kazen močno pretirana in da enostavno ni razlogov za izrek zaporne kazni, kazenska sankcija pa je v nasprotju s sodno prakso v primerljivih zadevah. Z navedenim pritožba ne izkazuje prav nobene od kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP. Kazenski zakon je kršen takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Pritožba kršitev veže na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, taka kršitev pa ni mogoča, ker je za obstoj kršitve vselej potrebno, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Iz navedenih razlogov je pritožba zagovornikov, vložena iz pritožbenega razloga 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljena.

9. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja naklepa pri obdolžencu v smeri storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Ni namreč upoštevalo objektivne nezmožnosti plačila, za katero ni sam odgovoren in je napačno presodilo, da je obdolženi imel objektivno zmožnost plačila. Skladno z dogovorom z banko so se vsi prihodki iz prodaje električne energije, ki je bila primarni vir prihodkov, v zavarovanje za kredit nakazovali na ločen podračun banke, tako da obdolženi ni imel proste razpolage s sredstvi, temveč je z njimi razpolagala banka. Ta je do sklenitve reprograma kredita odločila, da bo zadržala vsa sredstva iz naslova prodane električne energije. Posledično temu s svojimi prihodki v drugi polovici leta 2013 obdolženi ni mogel razpolagati. Reprogram je bil sprejet 6. 12. 2013, pri čemer je v okviru tega bilo sprejeto, da se že prejeti prilivi v višini 368.096,68 EUR, zmanjšani za 20.000,00 EUR ter bodoči prilivi, ki bodo prejeti do 31. 3. 2014, namenijo za poplačilo zapadlih in tekočih obveznosti kreditojemalca. Dogovor se nanaša na vse obveznosti, kot je to pojasnila priča M. F.. Obdolženi je upravičeno verjel, da se bo reprogram v celoti izvedel, kar bi pomenilo tudi popolno poplačilo plač in drugih obveznosti do delavcev. Ti so bili seznanjeni s situacijo, v kateri se je znašel obdolženi. Sredstva na bančnih podračunih nikoli niso bila sproščena za poravnavanje dogovorjenih obveznosti, ker je po sklenitvi reprograma N. d.d. kredit odstopila na D. d.d.. Z njimi je obdolženi vodil pogovore za nadaljnjo poslovanje, pri čemer je obstajal okvirni dogovor, da se bodo natekli prilivi uporabili tudi za obveznosti do upnikov - tudi delavcev. Vse predložene analize poslovanja so zajemale realen strošek do delavcev, katerega je obdolženi z realizacijo reprograma in kasneje s sporazumom z D. d.d. želel poplačati. Žal do sporazuma ni prišlo in je D. d.d. zoper obdolženega sprožil stečajni postopek. Ključna je okoliščina, da je obdolženi želel nadaljnjo poslovanje bio plinarne na način, da bi tudi delavci prejeli plačilo svojih terjatev. To izhaja iz navedenega seznama terjatev, ki je bil namenjen za poplačilo rezerviranih sredstev po reprogramu, kjer so bile plače in prispevki delavcev za mesec avgust in september 2013 na 2 mestu in tudi izplačane, plače in prispevki za delavce za mesec november 2013 pa na 35 mestu in bi glede na stanje rezerviranih sredstev tudi bile nesporno plačane, če bi obdolženi lahko razpolagal s sredstvi zadržanimi s strani banke. To, da je uvrstil delavce na seznam poplačil, jasno dokazuje, da nikoli ni imel namena oziroma naklepa storiti očitano mu kaznivo dejanje. Sodišču je bilo pojasnjeno, da je bilo nujno najprej poravnati stroški za obratovanje bio plinarne, ker če bi ta bila zaprta, delavci sploh ne bi imeli dela. Obrambi ni znano, od kod podatek sodišču, da so bile nepremičnine obdolženca vredne 9,000.000,00 EUR, ker tekom dokaznega postopka to nikoli ni bilo predstavljeno ali zatrjevano, nepremično premoženje obdolženega pa je bilo nujno za obratovanje bio plinarne. Zagovor obdolženca je sodišče pavšalno zavrnilo in ga obrnilo njemu v škodo, razlaga sodišča, ko navaja, da je z razpoložljivimi sredstvi plačal rajši remont motorja in gorivo ter koruzno silažo, kot pa delavce, pa je neživljenjska. Tudi drugi upniki svojih terjatev niso prejeli plačanih v celoti, obdolženi pa je z banko sklenil sporazum, po katerem je imel do aprila 2014 zagotovljeno poplačilo vseh upnikov, vključno z delavci. Sodišče očitno ne pozna zakonitosti trga dela in poslovanja, obdolženčev naklep pa izključuje tudi dejstvo, da so s stanjem bili seznanjeni vsi delavci in da so jim bili na roke izplačani mesečno manjši gotovinski zneski kot deli plače, kar sta potrdili priči A. D. in T. M., prav tako pa so to potrdili tudi preostali delavci. Pomagal jim je tudi na drug način, z uporabo goriva in strojev. Ključna je izpovedba priče F., da so bili delavci zajeti na seznamu za poplačilo in da je bil to tudi namen reprograma, ter da se poplačila niso realizirala zaradi odstopa terjatve na D..

10. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji zagovorniki ponavljajo zagovor obdolženca, ki ga je kot nesprejemljivega pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Na podlagi izpisov iz sodnega registra, podatkov AJPES in ZZZS je primarno ugotovilo, da je obdolženec v predmetnem času opravljal dejavnost kmetovalca - nosilca kmetijske dejavnosti na K. G., dejavnost samostojnega podjetnika B. G., proizvodnja in distribucija energije, B. G. s.p. in funkcijo direktorja družbe E. d.o.o. ter bil kot delodajalec zavezan oškodovancem, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe in v časovnih obdobjih, navedenih prav tam, izplačati plače, zanje plačati z zakoni predpisane prispevke za socialno varnost iz njihovih bruto plač, jim izplačati regrese in delavki A. D. tudi odpravnino zaradi redne odpovedi delovnega razmerja, vse v zneskih, navedenih v krivdnem izreku, pri čemer je te svoje zaključke oprlo na izpovedbe oškodovanih delavcev, ki so jih podali kot priče v dokaznem postopku, na listinsko dokumentacijo, in sicer podatke registra ZZZS, na sklenjene pogodbe o zaposlitvi, na prijave v zavarovanje ter drugo dokumentacijo kazenskega spisa, ki je podrobno navedena v obrazložitvi sodbe, zlasti pa na podatke FURS glede predloženih REK obrazcev in na mnenje izvedenke A. D., ki je ob upoštevanju osnov za obračun prispevkov ter predpisanih stopenj prispevkov za socialno varnost za posamezne oškodovance ugotovila zneske neplačanih prispevkov, delov regresa in višino odpravnine. Pri tem je tudi upoštevalo gotovinska izplačila na roke posameznim delavcem ter je v krivdorek povzelo samo zneske, ki presegajo navedena izplačila in predstavljajo prikrajšanje posameznega delavca pri izplačilu plač. Vse navedeno je v napadeni sodbi tehtno in podrobno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju in ker pritožba zagovornikov tudi ne problematizira višine posameznih zneskov, ki so navedeni v krivdo reku, nanje tudi sklicuje.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi obstoj direktnega naklepa obdolženca v smeri storitve očitanega mu kaznivega dejanja in ga obširno in podrobno obrazložilo. Na osnovi listinskih dokazov (izpisi prometa na TRR, dopisi FURS), izvedenskega mnenja sodne izvedenke finančne stroke A. D., pa tudi zagovora obdolženca in izpovedbe priče M. G. je ugotovilo, da je obdolženec kot nosilec kmetije, kot samostojni podjetnik in direktor družbe E. d.o.o. v predmetnem obdobju razpolagal z denarnimi sredstvi, ki so omogočala izplačila obveznosti iz delovnega razmerja vsem oškodovancem za plače v znesku skupno 14.233,01 EUR, prispevkov v znesku 23.749,01 EUR, za 1.129,31 EUR neto regresa in 816,29 EUR odpravnine, kar vse skupaj znaša 39.927,62 EUR, ker je razpolagal z bistveno višjimi prihodki, pa tudi s premičnim in nepremičnim premoženjem, pri čemer se podatek o vrednosti nepremičnin v višini 9,000.000,00 EUR nanaša na podatek GURS-a, kot to navaja v razlogih sodbe (str. 24). Obdolženec je sam v zagovoru navajal, da so v letu 2013 plačali mesečno 6.000,00 EUR za elektriko, cca. 5.000,00 EUR za vzdrževanje motorja, da so plačali za silažo 40.000,00 EUR in 10.000,00 EUR, 20.000,00 EUR za nafto, 21.000,00 EUR družbi T. C., iz podatkov spisa pa je razvidno, da je banka 16. 12. 2013 po podpisu pogodbe o reprogramu že 17. 11. 2013 nakazala denar za plače za delavce, vendar za tiste plače, ki niso zajete v izreku sodbe. Navedel je tudi posamezne zneske, ki so šli za remont motorja v bioplinarni - 50.000,00 EUR, pa za nakup olja. Izvedenka finančne stroke je na podlagi izpisov prometa in stanja na računih obdolženca, M. G. in družbe E. d.o.o. ugotovila, da so vsi trije subjekti (K. G., B. G. s.p. in E. d.o.o.) v inkriminiranem časovnem obdobju realizirali skupaj 776.419,25 EUR prilivov ter 766.922,40 EUR odlivov, pri čemer je od slednjih bilo 378.423,48 EUR plačil obveznosti do dobaviteljev, davčnih in carinskih obveznosti, za plače in druge obveznosti iz poslovanja, kar 375.659,00 EUR pa je bilo opravljenih gotovinskih dvigov. Vse navedeno je konkretizirano v točkah 35 do 38 napadene sodbe. Na osnovi takšnega finančnega prometa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je imel vsak posamezni subjekt, še bolj pa vsi trije skupaj, katere je vodil obdolženi kot enotno družinsko podjetje, kot to potrjujejo njegov zagovor, izpovedba priče M. G. in zagovor zastopnika obdolžene pravne osebe, zadostna denarna sredstva, s katerimi bi lahko v celoti poplačal obveznosti do oškodovancev iz delovnega razmerja, pri čemer je šlo za obveznosti do delavcev družbe B. G. s.p. v višini 27.624,44 EUR, obveznosti K. G. v višini 4.743,04 EUR in obveznosti družbe E. d.o.o. v višini 7.560,14 EUR. Iz izpisov prometa in stanja na transakcijskih računih navedenih subjektov je razvidno, da so bile poplačane obveznosti do dobaviteljev in drugih upnikov neprednostnih terjatev družbe B. G. s.p. v višini najmanj 90.678,88 EUR, E.d.o.o. najmanj v višini 35.281,00 EUR in obdolženca kot fizične osebe v višini 8.000,00 EUR, ob tem pa so bili opravljeni še gotovinski dvigi iz vseh treh transakcijskih računov, in sicer iz TRR B. G. s.p. v višini 124.939,00 EUR, s TRR E.d.o.o. v višini 109.540,00EUR in TRR M. G., kamor je bila nakazana subvencija iz kmetovanja v višini 72.680,00 EUR, pri čemer iz pomanjkljive evidence o gotovinskem poslovanju ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, kam so šla navedena sredstva. Na osnovi takega dejanskega stanja sodišče prve stopnje zaključuje, da je obdolženi po svoji volji dajal prednost poplačevanju drugih obveznosti, ki so mu omogočale ohranitev proizvodnje, ni pa izplačal obveznosti do delavcev, ki so zajeti z izrekom sodbe. Po pravilni presoji prvostopnega sodišča je bil obdolženi dolžan poskrbeti za spoštovanjem kogentnih norm, ki so mu narekovale izplačilo plač delavcem, obveznih prispevkov za socialno varnost, regresov za letni dopust in tudi odpravnine in je bil v primeru, ko ne bi zmogel več plačati teh obveznosti, dolžan izvesti ukrepe kot so odpustitev delavcev, zmanjšanje ali celo opustitev proizvodnje, predlaganje uvedbe postopka prisilne poravnave ali stečaja, česar vsega pa ni storil. 12. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do zagovora obdolženca glede razpleta z D., pri tem pa ugotovilo, da ta ni relevanten v zvezi z ugotavljanjem njegovega subjektivnega odnosa do storitve očitanega kaznivega dejanja (točka 40). Kljub zadržanju vseh denarnih sredstev, ki so se stekala na prehodni račun, je po ugotovitvah sodišča prve stopnje vsak posamezni subjekt, še bolj pa vsi trije skupaj, razpolagal z zadostnimi sredstvi, s katerimi bi lahko poplačal obveznosti do delavcev, česar pa ni storil. Dejstvo, da je najprej poravnal stroške goriva, silaže in druge stroške, navedene v točki 40 obrazložitve in šele zatem bi naj prišli na vrsto delavci in poplačilo njihovih obveznosti, po oceni sodišča prve stopnje jasno izkazuje njegove prioritete pri plačevanju in to, da se je zavestno odločil ravnati v nasprotju s predpisi o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter o prenehanju razmerja, ter dokazujejo obstoj direktnega naklepa v smeri storitve kaznivega dejanja. Po odobritvi reprograma in kljub zavedanju, da že več mesecev redno ne izpolnjuje obveznosti do delavcev iz delovnega razmerja, je namreč obdolženi po ugotovitvah sodišča prve stopnje odšel celo na smučanje v Avstrijo.

13. Sodišče je torej ugotovilo obstoj direktnega naklepa v smeri storitve kaznivega dejanja pri obdolžencu in ga tehtno obrazložilo, pritožba zagovornikov pa pravilnosti napadene sodbe ne more omajati. Zagovor obdolženca, na katerega se sklicuje, je namreč kot nesprejemljivega pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, pri čemer je zlasti zavrnilo njegovo trditev, da ni razpolagal s sredstvi, s katerimi bi lahko poplačal obveznosti do delavcev.

14. Pritožba problematizira tudi del krivdoreka, ki se nanaša na delavca M. N. in navaja, da obdolženi kaznivega dejanja na njegovo škodo ni mogel storiti, ker je bil navedeni delavec v inkriminiranem časovnem obdobju odpuščen in sploh ni delal. Zoper delodajalca je sicer vložil tožbo in delovno sodišče je razsodilo njemu v prid, pri čemer je sodba postala pravnomočna in izvršljiva šele 20. 2. 2014, ko obdolženi ni imel več nobenih sredstev za poravnavo zneskov po sodbi.

15. Tudi s temi pritožbenemi izvajanji ni mogoče soglašati iz razlogov, ki jih je pravilno v napadeni sodbi navedlo že sodišče prve stopnje (točka 16). Na podlagi zamudne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, citirane tam, je ugotovilo, da je ta postala pravnomočna 20. 2. 2014 in da je bilo z njo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja M. N. dne 2. 4. 2014 ter da je bil obdolženi dolžan delavca pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v vsa socialna zavarovanja ter mu za čas od prenehanja delovnega razmerja nazaj do vrnitve na delo obračunati ustrezno bruto plačo, odvesti zakonsko določene davke in prispevke ter izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obdolženi je oškodovanca sicer prijavil v socialna zavarovanja za čas od 3. 4. 2013 do 31. 3. 2014, ni pa mu za to obdobje obračunal bruto plače, niti mu izplačal neto plače oziroma je to storil v višini 2.000,00 EUR in mu kot delodajalec ostal dolžan za 6.129,02 EUR neto plač. Čeprav je oškodovanec izpovedal, da tega zneska ne terja več od delodajalca, je na osnovi sodbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up 63/03 z dne 2. 2. 2005 pravilno zaključilo, da navedeno obdolženca ne razbremenjuje krivde za kaznivo dejanje, pri čemer pa je tako kot za vse preostale oškodovance tudi zanj ugotovilo, da je obdolženi razpolagal z zadostnimi zneski prilivov, da bi poplačal obveznosti do tega oškodovanca.

16. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja, je pritožba zagovornikov obdolženega B. G. podana zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

17. Pritožba zagovornikov graja tudi odločbo o kazenski sankciji. Zatrjujoč, da se je sodišče odločilo za sankcijo zapora, kar je v nasprotju s sodno prakso v primerljivih zadevah. Pri tem ne navede prav nobene od zadev, katere ima v mislih. Zato pritožbeno sodišče take njene trditve ni moglo preizkusiti. Izrečeno kazensko sankcijo graja pritožba tudi z navedbo, da sodišče ni upoštevalo, da je obdolženi ves čas deloma plačeval delavce na roko, oziroma da so bili seznanjeni z reprogramom na banki ter da bodo dobili plačano vse, ko bo prišlo do sprovedbe le-tega, pri čemer je obdolženi verjel, da se bo sklenjeni reprogram realiziral. Napačno je presodilo tudi učinke dejanja na pravice delavcev, saj le-te v skladu z novim ZPIZ glede pokojninske dobe in osnove niso spremenjene oziroma na to ne vplivajo, tako da dejansko škodo predstavlja le neizplačana plača, ki pa ni tako visoka, da bi zahtevala zaporno kazen. Očitki, da predhodne pogojne obsodbe niso odvrnile obdolženca od predmetnega kaznivega dejanja, pa so povsem neupravičeni. Enako razlogi glede omejitve izreka pogojne obsodbe. Glede na obstoječo pogojno obsodbo gre namreč ugotoviti, da je pogojno obdobje že poteklo in tako ne more vplivati na predmetno zadevo.

18. V zvezi z vsem navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne more omajati pravilnosti obdolžencu izrečene kazni 7 mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je pri njeni izbiri in odmeri namreč pravilno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, ki se odraža tako v višini predpisane kazni za to kaznivo dejanje (3 leta zapora), kakor tudi v povzročenih posledicah za oškodovance in v okoliščinah, v katerih je bilo dejanje storjeno, in sicer na škodo 7 delavcev in pri večini od njih s kršitvijo treh različnih pravic za časovno obdobje več mesecev, pri čemer je obdolženi posloval gotovinsko, dajajoč prednost lastnim interesom za ohranitev proizvodnje in pa upoštevajoč stopnjo obdolženčeve krivde v obliki direktnega naklepa. Glede na navedene okoliščine, ki jih je upoštevalo kot obteževalne in ob pravilnem upoštevanju olajševalnih okoliščin, da pred tem ni bil kaznovan, da je oče dveh mladoletnih otrok, in da je dolžan otroka preživljati, je tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolžencu izrečena kazen 7 mesecev zapora primerna in pravična ter potrebna, da obdolženi ne bo ponavljal kaznivih dejanj oziroma ga bo od tega odvračala, pri čemer je sodišče prve stopnje kot razlog za tako svojo ugotovitev navedlo sodbe oziroma podatke kazenske evidence, ki govorijo o kaznovanju obdolženca zaradi drugih kaznivih dejanj, pri čemer navaja razloge, zakaj izrečenih kazenskih sankcij ni upoštevalo ter izreklo obdolžencu kazenske sankcije po pravilih o steku.

K pritožbi zastopnika obdolžene pravne osebe:

19. Zastopnik obdolžene pravne osebe je podal pritožbo, ker se ne strinja z odločitvijo sodišča o odvzemu protipravne premoženjske koristi pravni osebi ter se zavzema za to, da bi jo višje sodišče oprostilo oziroma v tem delu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pri takem svojem izreku napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da oškodovanci svojih terjatev niso prijavili v stečajnem postopku, s čemer so v materialnopravnem smislu njihove terjatve prenehale. Zakon o finančnem poslovanju, postopku zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v drugem odstavku 59. člena določa, da mora upnik prijaviti svojo terjatev do insolventnega dolžnika v 3 mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka, hkrati pa v petem odstavku 296. člena določa, da terjatev, ki je upnik ne prijavi v stečajni postopek nad insolventnim dolžnikom, preneha. V pričujoči kazenski zadevi je nesporno, da nihče od oškodovancev svojih terjatev iz naslova neplačanih neto plač, neplačanih prispevkov za socialno varnost ter neizplačanega regresa za letni dopust, ni pravočasno prijavil v stečajni postopek nad obdolženo pravno osebo. To izhaja iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 15. 9. 2015, ki je iz previdnosti priložen k pritožbi, čeprav se že nahaja v kazenskem spisu. Svojih terjatev v stečajni postopek ni prijavil niti Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, niti to ni storila Finančna uprava Republike Slovenije, zaradi česar so terjatve s potekom 3-mesečnega roka, to je 18. 7. 2015 v materialnopravnem smislu prenehale. B. S. pa se je terjatvi iz naslova neto plač in regresu za letni dopust celo odpovedal, do česar pa se prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo in je v tem delu podana bistvena kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Odvzem premoženjske koristi je subsidiaren oškodovančevemu premoženjskopravnemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je oškodovance napotilo na pravdo, vendar je odločitev o odvzemu premoženjskopravne koristi napačna. Ukrep odvzema premoženjske koristi, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, izhaja iz načela, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Gre za civilnopravno sankcijo, katere namen je restitucija pravnega stanja, ki je bilo s kaznivim dejanjem derogirano. Glede na navedeno odvzem premoženjskih koristi ne pride v poštev v primeru, ko je bil oškodovancu premoženjskopravni zahtevek še pred izrekom sodbe pravnomočno dosojen v pravdnem postopku. Za smiselno enak pravni položaj pa gre tudi v primeru, ko oškodovančeva terjatev preneha pred izrekom obsodilne sodbe, kot je to v obravnavanem primeru. Zaradi prenehanja terjatve, premoženjskopravni zahtevek ne obstaja in premoženjske koristi posledično ni mogoče odvzeti.

20. Pritožba nima prav.

21. To pravilno ugotavlja in tehtno utemeljuje že okrožna državna tožilka v odgovoru na pritožbo, kjer ugotavlja, da pritožba povzema ugotovitve, ki so navedene v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 46801/2011 z dne 22. 1. 2015, s katero je bilo odločeno, da odvzem premoženjske koristi ne pride v poštev v primeru, ko je bil oškodovancu premoženjskopravni zahtevek še pred izrekom sodbe pravnomočno dosojen v pravdnem postopku, ker v tem primeru oškodovanec svoje terjatve ne more uspešno uveljavljati po pravilih civilnega prava in zato se tudi v kazenskem postopku premoženjska korist ne more odvzeti ter da podobno velja tudi v primeru, ko oškodovančeva terjatev preneha zato, ker jo je storilec bodisi pred izrekom sodbe bodisi poplačal, bodisi pobotal. Pritožba gradi zlasti na tem, da v stečajnem postopku neprijavljena terjatev preneha, zaradi česar storilcu ni moč naložiti odvzema premoženjske koristi. V odgovoru na pritožbo okrožna državna tožilka pravilno navaja, da takšno razlogovanje oziroma razlaganje navedene sodbe odločbe in kazenskopravnih norm, ni možno in ni pravilno, ker je potrebno razlikovati situacijo, ko oškodovančeva terjatev preneha zaradi kakršnekoli izpolnitve od situacije, ko oškodovanec zgolj ne izkoristi procesnih vzvodov za uveljavitev svoje pravice, kar se je zgodilo v obravnavanem primeru.

22. Oškodovanci so se s tem, ko svojih terjatev niso priglasili v stečajnem postopku zoper obdolženo pravo osebo, odpovedali zgolj svoji procesni pravici do uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka, ne pa svoji terjatvi v materialnopravnem pomenu, ko bi torej dolg odpustili ali ga storilcu podarili. Pravna oseba je tako ostala okoriščena za znesek s kaznivim dejanjem pridobljene protipravne premoženjske koristi in po pravilni razlagi sodišča prve stopnje, ki svojo odločbo opira na 6. člen ZOPOKD in 77. člen KZ-1, se taka, s kaznivim dejanem pridobljena premoženjska korist, pravni osebi odvzame.

23. Sodišče prve stopnje v točki 42 obrazložitve napadene sodbe pravilno ugotavlja, da je obdolženi B. G. kaznivo dejanje iz točke A prvostopnega krivdoreka izvršil v imenu, na račun in v korist obdolžene pravne osebe, ki je s storjenim kaznivim dejanjem pridobila premoženjsko korist v višini 7.560,14 EUR, in sicer 1.579,63 EUR na račun neizplačane plače in regresa za letni dopust za leto 2013 delavca B. S. ter neplačila obveznih prispevkov za socialno zavarovanje delavcem B. S., T. Č. in C. Š., vsled česar je obdolžena pravna oseba spoznana za kazensko odgovorno za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena v zvezi s členom 42. KZ-1 in po 3. točki 4. člena in 7. točki 25. člena ZOPOKD. V razloge napadene sodbe je pravilno zapisalo, da ni pomembno, da oškodovanci niso priglasili premoženjskopravnih zahtevkov, niti niso prijavili svojih terjatev v stečajnem postopku, slednjega pa na račun neplačanih prispevkov za socialno varnost ni storil niti ZPIZ ali FURS, kot je to razvidno iz listin stečajnega postopka, ker so se s tem kvečjemu odrekli svoji pravici, da se jim terjatve poplačajo iz stečajne mase, kar pa ne vpliva na ugotovitev sodišča, da je s kaznivim dejanjem prišlo do prikrajšanja oziroma odvzema pravic, ki jim kot delavcem pripadajo. Višina njihovega prikrajšanja je enaka premoženjski koristi, ki jo je pridobila odgovorna pravna oseba. Po določbi 74. člena KZ-1 pravna oseba ne more te koristi obdržati iz razloga, ker je pridobljena s kaznivim dejanjem in se zato taka korist odvzame s sodno odločbo ob pogojih, določenih v KZ-1. 24. Zakonsko osnovo za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi predstavljajo torej določila ZOPOKD in KZ-1 ne pa ZFPPIPP, na katerega se sklicujejo zagovorniki obdolžene pravne osebe. Na podlagi člena 23 ZOPOKD se za pravno osebo uporabljajo določbe splošnega dela kazenskega zakonika, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. To pomeni, da se uporabljajo tudi določbe 74. do 77.c člena KZ-1. ZOPOKD in KZ-1 sta v razmerju do ZFPPIPP specialna predpisa, zato ni utemeljeno sklicevanje pritožnikov na določbe slednjega. Kazenski postopek ni drug sodni postopek v smislu 313. člena ZFPPIPP, v katerem sodišče odloča o sporu med upnikom in dolžnikom glede obstoja terjatve. Pri odvzemu premoženjske koristi tudi ne gre za odločanje o sporu na podlagi zahtevka upnika. Sodišče v kazenskem postopku izreče odvzem po uradni dolžnosti, na podlagi samega zakona, pri čemer je način odvzema predpisan v 75. členu KZ-1. Odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi temelji na pravilnem razumevanju materialnega prava in izhaja iz načela, uzakonjenega v prvem odstavku 74. člena KZ-1, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Gre za civilno pravno sankcijo, katere namen je restitucija pravnega stanja, ki je bilo s kaznivim dejanjem derogirano. Gre za dolžnost države, da vzame storilcu premoženjsko korist, s katero ta ne sme razpolagati.

25. Iz navedenih razlogov ni mogoče pritrditi pritožbi, ko ugotavlja obstoj kršitve kazenskega zakona, pa tudi ne, ko zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede tega, da se je oškodovanec B. S. svoji terjatvi iz naslova neto plač in regresa za letni dopust odpovedal. Slednje za odločitev o odvzemu protipravne premoženjske koristi pravni osebi ne predstavlja odločilne okoliščine, zato v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

26. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom o pravilnosti napadene sodbe pod točko B prvostopnega krivdnega izreka, se pokaže pritožba zagovornikov pravne osebe kot neutemeljena.

27. Na osnovi vsega navedenega, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah zagovornikov obdolženega B.G. in zagovornikov obdolžene pravne osebe odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

28. Pritožbeno sodišče je obdolženca in obdolženo pravno osebo oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, ker se obdolženi nahaja v osebnem stečaju in nima sredstev za plačilo, ne da bi pri tem ogrozil preživljanja sebe in oseb, ki jih je dolžan preživljati, pravno osebo pa iz razloga, ker se nahaja v stečajnem postopku (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 344/2007 z dne 22. 11. 2007. 2 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 166/2001 z dne 14. 11. 2002.