Jedro

Pri tožniku je še vedno podana III. kategorija invalidnosti, zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 10. 2013 in št. ... z dne 16. 5. 2013 in da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Zavrglo pa je predlog tožnika za izločitev sodne izvedenke, specialistke psihiatrinje. Nadalje je še odločilo, da stroški zastopanja tožnika v višini 858,51 EUR bremenijo proračun RS.

2. Zoper sodbo je pritožbo po pooblaščencu vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se tožnik zdravi v Bosni in Hercegovini ter ima tam tudi obširno zdravstveno dokumentacijo, ki jo je tudi predložil v spis. Na podlagi osebnega pregleda oziroma osebnega vtisa je popolnoma jasno, da tožnik ni zmožen za delo in da tudi ne more sam živeti brez vsakodnevnega spremstva ter pomoči domačih. Tožnik je delovni invalid zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni in mu tako zaradi ugotovljene nezmožnosti za delo pripada pravica do invalidske pokojnine na podlagi I. kategorije invalidnosti. Že več let ima hude psihične težave. Zaradi teh težav bi moral biti ob izdelavi izvedenskega mnenja sodne izvedenke specialistke psihiatrinje osebno pregledan, saj drugače ni možno pravilno ugotoviti in oceniti njegovega psihičnega stanja. Tožnikova bolezenska stanja so mnogovrstna in večplastna. Zdravstveno stanje pa se le še poslabšuje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo napotke pritožbenega sodišča kot so razvidni iz sklepa št. Psp 12/2016 z dne 12. 5. 2016. Izvedlo je namreč dodatne dokaze ter nato o tožbenem zahtevku ponovno razsodilo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 10. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 5. 2013. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da je tožnik od 23. 1. 1989 in še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti in da nima pravice do invalidske pokojnine.

6. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti in s tem v zvezi, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Upoštevaje določbe Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju Sporazum)2 ima tožnik skupaj 17 let, 1 mesec in 8 dni pokojninske dobe, od tega v Republiki Sloveniji 16 let, 2 meseca in 8 dni.

7. V zvezi z odgovorom na vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do izgube delovne zmožnosti, je sodišče prve stopnje dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze B. Kot člana te komisije sta mnenje podala specialistka psihiatrinja in specialist medicine dela, prometa in športa. Iz podanih mnenj izhaja, da pri tožniku zaenkrat še ni mogoče ugotoviti popolne izgube delovne zmožnosti ter da še naprej ostaja enaka kategorija invalidnosti, kot mu je bila pri toženi stranki že priznana. Izvedenca sta proučila medicinsko dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik, vendar pa skupno ugotavljata, da je za dokončno določitev tožnikove delovne zmožnosti potrebno izpeljati splošno sprejet diagnostični postopek. Nedvomno so pri tožniku podane psihične težave, ki jih ugotavlja sodna izvedenka, ki pa aktualno ne ugotavlja grobe psihopatologije. Na ravni kognitivnih funkcij tožnik deluje slabše zbran ter težje vzdržuje pozornost. Osebnostno je slabše diferenciran. Ob osebnem pregledu je deloval disforično depresivno. Potrebno bi bilo izvesti hospitalizacijo, kjer bo zagotovljeno uživanje zdravil in abstinenca od alkohola, če pa hospitalizacija ni izvedljiva, pa je potreben vsaj dodaten klinično psihološki pregled, ki bo določil obseg eventuelnih kognitivnih motenj, eventuelno psihopatologijo in osebnostni prispevek k funkcioniranju tožnika. Šele po dodatni diagnostiki je s psihiatrične strani smiselna ponovna predstavitev na invalidsko komisijo. Enako tudi specialist MDPŠ ugotavlja, da so tudi za ortopedsko področje potrebni novi izvidi, kajti v dokumentaciji je le izvid fiziatra brez statusa z dne 16. 1. 2012, iz katerega izhaja diskopatija L2-S1 ter lumboishialgija. Oba izvedenca sta pisno podano izvedensko mnenje tudi dodatno ustno razložila na naroku za glavno obravnavo in v celoti vztrajala pri podanem izvedenskem mnenju.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje. Izvedenca sta tožnika tudi osebno pregledala in so tako pritožbene navedbe, da je potreben osebni pregled, ki naj bi ga opravila specialistka psihiatrinja, neutemeljene. Na naroku za glavno obravnavo je tožnikov pooblaščenec obema izvedencema postavil tudi vsebinska vprašanja v zvezi s tožnikovo delovno zmožnostjo, vendar pa sta vztrajala pri tem, da zdravljenje še ni končano in da je potrebna dodatna diagnostika, kajti šele na podlagi tega bo možno ugotoviti, ali je pri tožniku prišlo do izgube delovne zmožnosti. Torej kljub temu, da je bil tožnik osebno pregledan, zgolj osebni vtis o njegovem funkcioniranju nikakor ne zadostuje za ugotovitev popolne izgube delovne zmožnosti. Kot je pritožbeno sodišče že poudarilo v sklepu Psp 12/2016 z dne 12. 5. 2016, sama diagnostika ne more biti odločilna pri podaji mnenja o preostali delazmožnosti. Vendar pa se v sporni zadevi diagnostika v bistvu navezuje na potek zdravljenja in s tem na uporabo 60. člena ZPIZ-1, torej na samo definicijo invalidnosti. Vse omenjeno je sodišče prve stopnje tudi ustrezno upoštevalo pri ponovnem sojenju, vendar pa iz strokovno prepričljivega izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožniku zaenkrat še vedno podana III. kategorija invalidnosti.

9. V zvezi s tem pritožbeno sodišče zgolj še opozarja, da je bilo predmet odločanja dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke z dne 14. 10. 2013. V primeru, da se tožniku zdravstveno stanje še dodatno poslabšuje, kar izhaja iz pritožbenih navedb, pa tudi iz podanega izvedenskega mnenja (tudi izvedenca sama predlagata, da se tožnika ponovno predstavi invalidski komisiji), pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da lahko tožnik pri toženi stranki na podlagi novih izvidov začne nov postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS - MP, št. 10/2008 in 3/2011.