Jedro

Odlok 22/2022 (niti katerikoli drug predpis) samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa v šolah ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje tožniku dovoljeno obiskovanje šole oziroma pouka brez izpolnjevanja navedenega pogoja. Tožnik, ki lahko od 21. 2. 2022 dalje šolo obiskuje brez izpolnjevanja pogoja PCT oziroma brez samotestiranja, ne izkazuje več pravnega interesa za dajatveni del tožbenega zahtevka.

V času odločanja sodišča v tožbi zatrjevanega posega v človekove pravice (več) ni. Zaradi navedenega sodišče tudi ne more vnaprej (preden do vnovične kršitve pravic sploh pride) toženkama prepovedati morebitnih bodočih ravnanj, katerih obstoj v prihodnosti je negotov.

Ukrep (samo)testiranja, ki je skladen z načelom sorazmernosti, ni nedopusten niti z vidika kršitve drugih v ustavi zagotovljenih pravic, ki jih omenja tožnik v tožbi (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu Ustave RS in pravica do izobraževanja po 57. členu Ustave RS). Koristi navedenega ukrepa, ki pomenijo varovanje javnega zdravja, namreč pretehtajo nad težo posega v pravice posameznika.

Ker je tožnik sam sledil v predpisu določeni obveznosti glede samotestiranja, za tožnika niso nastale neugodne posledice, ki jih je določal Odlok 174/2021 v četrtem odstavku 8. člena (to je začasna prepoved zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu ter odreditev izobraževanja na daljavo). Zato drugotoženki ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem dejansko posegla v tožnikove pravice, ki so bile omejene že s samim Odlokom, zahtevam katerega se je tožnik, kot sam navaja, tudi podredil.

Izrek

I. Tožba se zavrže v delu, v katerem tožnik zahteva, da sodišče toženkama naloži, da mu dopustita obiskovanje šole, da mu zagotavljata izobraževanje in ocenjevanje znanja po Zakonu o osnovni šoli in potrjenem šolskem programu brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT in da toženkama tudi v bodoče prepove, da mu pogojujeta vstop v šolo, obiskovanje pouka, izvajanje izobraževanja ter ocenjevanja znanja z izpolnjevanjem pogoja PCT ter da se toženkama v primeru kršitve te prepovedi naloži, da tožniku za vsako posamezno kršitev prepovedi plačata znesek 3.000,00 EUR.

II. Tožba se zavrne v delu, v katerem tožnik zahteva, da sodišče ugotovi, da je bila zahteva toženk, izvršena preko ravnateljice A. A. kot odgovorne osebe Osnovne šole B., po trikrat tedenskem testiranju tožnika na SARS-CoV-2, oziroma pogojevanje oziroma omejevanje pravice do obveznega osnovnošolskega izobraževanja z negativnim testom na SARS-CoV-2 v času od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022, nezakonita in neustavna ter da je nedopustno kršila človekove pravice in temeljne svoboščine ter ustavna jamstva tožnika iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave RS ter 2. člena Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

III. Tožba se zavrže v delu, v katerem tožnik zahteva, da sodišče ugotovi, da je bilo pogojevanje oziroma omejevanje pravice do obveznega osnovnošolskega izobraževanja z nošenjem maske v času od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022 nezakonito in neustavno ter da je nedopustno kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine ter ustavna jamstva tožnika iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave RS ter 2. člena Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

IV. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže. V. Tožnik nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 26. 11. 2021 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložil tožbo, s katero je pod točko 1 zahteval, da se toženkama prepove, da mu pogojujeta vstop v Osnovno šolo B., obiskovanje pouka in izvajanje izobraževanja z izpolnjevanjem pogoja PCT. Zahteval je, da se toženkama naloži obveznost, da mu dopustita obiskovanje šole ter da mu zagotavljata izobraževanje po Zakonu o osnovni šoli (v nadaljevanju: ZOsn) in potrjenem šolskem programu brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT. Pod točko 2 je zahteval, da se toženkama tudi v bodoče prepove, da mu pogojujeta obiskovanje pouka, šolanje in izobraževanje z izpolnjevanjem pogoja PCT, zahteval pa je tudi, da se toženkama v primeru kršitve te prepovedi naloži, da tožniku za vsako posamezno kršitev prepovedi plačata znesek 3.000,00 EUR. Pod točko 3 je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, pod točko 4 pa je zahteval tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati s tožbo je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagal, da mu toženki dopustita obiskovanje šole in zagotovita izobraževanje po ZOsn in potrjenem šolskem programu brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT, v primeru kršitve prepovedi pa mu morata za vsako posamezno kršitev plačati 3.000,00 EUR.

2. S sklepom opr. št. II P 1515/2021 z dne 7. 12. 2021 se je Okrajno sodišče v Ljubljani izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v točkah 1 in 2 tožbenega zahtevka ter za odločanje o izdaji začasne odredbe skupaj s pripadajočim delom stroškovnega zahtevka. Po pravnomočnosti sklepa je bila tožba v navedenem delu odstopljena v pristojno reševanje Upravnemu sodišču RS.

3. Tožnik, ki je v času vložitve tožbe obiskoval prvi razred OŠ B., v tožbi navaja, da je Vlada RS z Odlokom o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21 s spremembami; v nadaljevanju: Odlok 174/2021) domnevno z namenom omejevanja širjenja nalezljive bolezni COVID-19 določila pogoje prebolevnosti, cepljenja ali testiranja (v nadaljevanju: pogoj PCT) (2. člen Odloka 174/2021). Za učence osnovne šole pa je bilo za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa določeno samotestiranje s testi HAG, pri čemer je bilo določeno, da se samotestiranje opravi v zavodu, pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj (prvi odstavek 8. člena Odloka 174/2021). Na virus SARS-CoV-2 so se tako dolžni trikrat tedensko testirati (šesti odstavek 8. člena Odloka 174/2021) izključno zdravi otroci brez akutne okužbe dihal ali prebavil (IV. člen Protokola Ministrstva za zdravje). Odklonitev soglasja staršev za izvajanje testiranja pa ima za posledico popolno prepoved izobraževanja. Šola namreč otrokom, katerih starši ne podajo soglasja, pisno prepove vstop v šolo ter jih za čas prepovedi zbiranja v prostorih šole napoti na izobraževanje na daljavo. Otroci se torej brez pisnega soglasja staršev za izvajanje testiranja ne smejo udeležiti osnovnošolskega izobraževanja v prostorih šol. Kot izpostavlja tožnik, se v času šolanja otroka od doma oziroma v času njegove izolacije proces izobraževanja sploh ne izvaja. Učencem v času šolanja doma namreč ni zagotovljena nobena oblika izobraževanja - deležni niso šolanja preko interneta in tudi ne preverjanja in ocenjevanja znanja (Okrožnica MIZŠ z dne 12. 11. 2021). Za otroke je predvideno zgolj samostojno obiskovanje spletnih učilnic, naložene pa so jim tudi domače naloge. S tem se otroke izolira in se jim praktično v celoti prepreči stik z drugimi otroci ter učitelji. Za odrejanje izobraževanja na domu šola po mnenju tožnika nima pravne podlage.

4. Tožnik v nadaljevanju tožbe pojasnjuje, zakaj meni, da so predpisi, ki zapovedujejo testiranje učencev v šoli (Odlok 174/2021, Sklep o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport - Uradni list RS, 138/21, Okrožnica Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport z dne 12. 11. 2021 in Dodatna pojasnila k okrožnici z dne 16. 11. 2021) v nasprotju z določbami 2. člena (pravna država), 14. člena (enakost pred zakonom), 18. člena (prepoved mučenja), 22. člena (enako varstvo pravic), 34. člena (osebno dostojanstvo), 35. člena (nedotakljivost telesne in duševne integritete), 56. člena (pravice otrok) in 57. člena (izobrazba in šolanje) Ustave RS. Po mnenju tožnika gre pri navedenih aktih za posamične akte, ki testiranje določajo kot pogoj za obiskovanje pouka oziroma za vstop v šolo. Določbe teh aktov učinkujejo na tožnika neposredno, saj mu je brez testiranja obiskovanje pouka v OŠ B. onemogočeno.

5. Toženki v odgovorih na tožbo ter predlagano začasno odredbo prerekata navedbe iz tožbe, zavzemata pa se v prvi vrsti za to, da sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrže. Kot pojasnjujeta, je namreč dne 21. 2. 2022 začel veljati Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 22/22 z dne 19. 2. 2022; v nadaljevanju: Odlok 22/2022), ki za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela pogoja PCT ne določa več, kar pomeni, da je tožniku od 21. 2. 2022 dalje omogočeno obiskovanje pouka v prostorih šole brez samotestiranja. Ker torej prepoved zbiranja v šolah za učence, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT, ne velja več, je odpadla tudi pravna podlaga za izvajanje izobraževanja na daljavo. Tožnik, ki lahko od uveljavitve navedenega odloka dalje obiskuje pouk v prostorih osnovne šole, kar je sicer izvajal tudi prej, po mnenju toženk ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo, saj se njegov pravni položaj, četudi bi bilo tožbi ugodeno, ne more več izboljšati. V nadaljevanju odgovora toženki tožbi nasprotujeta tudi po vsebini. Kot navajata, čeprav tožnik zatrjuje, da aktov ne izpodbija kot neustavnih oziroma nezakonitih, ampak nasprotuje posegu teh aktov v njegove ustavne pravice, ta okoliščina ne spremeni dejstva, da vprašanje zakonitosti oziroma ustavnosti splošnega akta ne more biti predmet presoje pred upravnim sodiščem. Odlok 174/2021, Sklep MIZŠ o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo, Okrožnica MIZŠ z dne 12. 11. 2021 in Dodatna pojasnila k okrožnici z dne 16. 11. 2021 namreč ne predstavljajo posamičnih aktov, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zaradi česar v obravnavani zadevi tožba po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ni dopustna. Takšno stališče potrjuje tudi upravno sodna praksa, na katero se sklicujeta toženki. Po njunem mnenju zahteva osnovne šole po testiranju tudi ne predstavlja oblastnega ravnanja, pač pa zgolj opozorilo oziroma obvestilo o tem, kaj od naslovnikov zahteva Odlok 174/2021, kot je to v sklepu opr. št. I Up 173/2021 z dne 9. 2. 2022 navedlo tudi Vrhovno sodišče RS.

6. Glede tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prepoved bodočih ravnanj, pa toženki navajata, da so predmet presoje zakonitosti lahko le že izvršena dejanja, s katerimi se je že poseglo ali se še posega v človekove pravice in temeljne svoboščine in ne še neizvršena dejanja, zaradi česar je treba tožbo v tem delu zavreči. Toženki ob tem opozarjata tudi na odločbo št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022, v kateri je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je pogoj PCT skladen z ustavo, kar po mnenju toženk pomeni, da z ravnanji, ki jih tožnik očita toženkama, ni bilo nedopustno poseženo v ustavne pravice tožnika, zaradi česar je treba tožbo kot neutemeljeno zavrniti.

7. V nadaljevanju odgovora na tožbo toženki pojasnjujeta, da Odlok 174/2021 temelji na določbah 4., 32. in 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju: ZNB), ki Vlado RS pooblaščajo, da zaradi varstva zdravja in življenja sprejme ustrezne ukrepe, ki preprečujejo širjenje nalezljivih bolezni, kakršna je bolezen COVID-19. Te določbe predstavljajo podlago za ukrep omejitve pravice do zbiranja v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Pravno podlago za ukrep izobraževanja na daljavo pa predstavlja 104. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju: ZZUOOP), ki določa, da se z izobraževanjem na daljavo dosegajo realizacija ur in cilji, določeni z vzgojno-izobraževalnimi in študijskimi programi. Prepoved zbiranja ljudi v šolah ter posledično izobraževanje na daljavo sta po mnenju toženk nujna začasna ukrepa, ki zasledujeta komplementarna cilja, to je omejitev širjenja nalezljive bolezni ob zagotovitvi nadaljnjega izobraževanja učencev, dijakov in študentov. Sprememba oblike izobraževanja (iz izobraževanja v šoli v izobraževanje na daljavo) zato po mnenju toženk ne pomeni nezakonitega posega v pravico do izobraževanja, ampak ukrep, ki je sorazmeren trenutni epidemiološki situaciji. Ker je bilo zbiranje v šolah učencem, ki niso izpolnjevali pogoja PCT in katerih starši tudi niso privolili v njihovo samotestiranje s HAG testi, prepovedano že z Odlokom 174/2021, šola ni imela pravne podlage za izdajo kakršnegakoli posebnega sklepa. Odlok je tudi določal, da je tistim učencem, ki jim je zaradi odklanjanja samotestiranja v šolah, prepovedano zbiranje v teh ustanovah, zagotovljeno izobraževanje na daljavo v skladu s sklepom ministra, pristojnega za izobraževanje, za katerega je Ustavno sodišče RS sprejelo stališče, da ima naravo predpisa oziroma podzakonskega akta. Šola je bila zato zavezana le k izvrševanju obveznosti, ki so jih določali že podzakonski predpisi. Njena naloga je bila, da je poskrbela, da so bili pri vzgojno-izobraževalnem delu prisotni le učenci, ki so izpolnjevali pogoj PCT, kot ga je določal Odlok 174/2021 in da se je za učence, ki tega pogoja niso izpolnjevali, v skladu z njihovimi zmožnostmi zagotovilo izobraževanje na daljavo. Tudi pri izobraževanju na daljavo pa so bili učencem zagotovljeni enaki standardi znanja, kot veljajo za izobraževanje v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Glede ukrepa samotestiranja toženki poudarjata še, da ta ukrep ni arbitraren, saj je strokovno ustrezno utemeljen, in da tudi ni invaziven ali agresiven, ima pa - kot velja to tudi za ukrep testiranja - pomembno vlogo v družbi pri preprečevanju širjenja bolezni COVID-19. Glede na obrazloženo toženki sodišču podrejeno predlagata, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Dne 7. 4. 2022 je tožnik vložil vlogo, naslovljeno kot "dopolnitev tožbe", s katero je tožbo razširil tako, da je poleg zahtevka na prepoved nadaljevanja nezakonitih in neustavnih posegov v njegove ustavne pravice postavil še ugotovitveni tožbeni zahtevek, s katerim zahteva, da sodišče ugotovi, da je bila zahteva toženk po trikrat tedenskem testiranju kot pogoju za izvajanje dolžnosti vzgoje in izobraževanja nezakonita ter da je kršila in nedopustno posegala v njegove pravice iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56. in 57. člena Ustave RS, zahteval pa je tudi, da sodišče toženkama tudi v bodoče prepove, da bi mu pogojevali vstop v šolo, obiskovanje pouka in izvajanje izobraževalnega programa ter ocenjevanja znanja z izpolnjevanjem pogoja PCT. Prav tako zahteva, da sodišče toženkama naloži, da sta mu dolžni dopustiti obiskovanje šole ter da sta dolžni izvajati in tožniku zagotavljati izobraževanje in ocenjevanje znanja po ZOsn in potrjenem šolskem programu brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT. V primeru kršitve prepovedi in nadaljnjem preprečevanju izobraževanja pa sta mu toženki dolžni plačati znesek 3.000,00 EUR za vsako posamezno kršitev prepovedi.

9. V navedeni vlogi tožnik navaja, da je tudi v primeru prenehanja kršitev možno zahtevati prepoved bodočih kršitev, in to ne glede na to, ali kršitelj zatrjuje obstoj (podzakonske) pravne podlage ali ne. Odlok namreč ni relevantna pravna podlaga za odločitev sodišča, saj sodišče na podzakonske predpise ni vezano. Zato sprememba ali prenehanje veljavnosti teh predpisov na pravni interes tožnika ne more imeti vpliva. Pravna korist ugotovitvenega zahtevka pa je v tem, da se prepreči bodoče samovoljno ravnanje države oziroma toženk.

10. V vlogi z dne 19. 4. 2022 sta toženki razširitvi tožbenega zahtevka nasprotovali. Kot sta navedli, je treba tudi za ugotovitveno tožbo izkazati obstoj pravnega interesa, ki pa ga tožnik po njunem mnenju ne izkazuje, presoja zakonitosti morebitnih bodočih oziroma hipotetičnih ravnanj toženk pa tudi ni v pristojnosti sodišča. Ker pogoj PCT po ugotovitvi Ustavnega sodišča RS ni bil v neskladju z Ustavo RS, je zahteva tožnika, naj sodišče ugotovi, da je bila zahteva po trikrat tedenskem testiranju nezakonita in da je nedopustno posegla v njegove ustavne pravice, po njunem mnenju neutemeljena.

11. V vlogi, vloženi dne 26. 4. 2022, tožnik v zvezi z odločitvijo Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 navaja, da v tem postopku ne zatrjuje splošne nezakonitosti in nesorazmernosti ureditve PCT, temveč od sodišča zahteva, da ugotovi nezakonitost izključno glede izvajanja PCT v šolah, ko gre za vprašanje sorazmernosti omejevanja obveznega izobraževanja otrok kot najbolj ranljive skupine prebivalcev, ki je zaradi ukrepov Vlade RS ter vodstev šol utrpela največjo škodo na področju duševnih stisk.

12. V vlogi, vloženi dne 31. 8. 2o23, je tožnik v skladu s pozivom sodišča popravil pomanjkljiv ugotovitveni tožbeni zahtevek tako, da od sodišča zahteva, naj ugotovi, da je bila zahteva toženk, izvršena preko odgovorne osebe OŠ B., ravnateljice A. A., po trikrat tedenskem testiranju tožnika na SARS-CoV-2 oziroma pogojevanje oziroma omejevanje pravice do obveznega osnovnošolskega izobraževanja z negativnim testom na SARS-CoV-2 ter nošenjem maske v času od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022 nezakonita in neustavna ter je nedopustno kršila človekove pravice in temeljne svoboščine ter ustavna jamstva tožeče stranke iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave RS ter 2. člen Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnik je v vlogi pojasnil, da ga je oče dne 17. 11. 2021 pripeljal v šolo, kjer mu je bilo predočeno, da bo izoliran, če ne bo imel maske in pisnega soglasja staršev za samotestiranje. Brez navedenega namreč ni smel obiskovati pouka. Ravnateljica A. A. na zahtevo tožnikovega očeta ni želela izdati pisnega in obrazloženega sklepa s pojasnilom, zakaj zavrača izobraževanje otroka, sklicevala se je le na navodila MIZŠ. Z ravnanjem ravnateljice je bil tožniku od 17. 11. 2021 dalje onemogočen vstop v šolo in izobraževanje brez testiranja. Tožnikov oče soglasja za samotestiranje ni podpisal, pod prisilo oziroma grožnjo onemogočanja osnovnošolskega izobraževanja pa ga je podpisala tožnikova mati. V času od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022 je bil tako tožnik zaradi dostopa do obveznega izobraževanja prisiljen v trikrat tedensko testiranje (testiranje oziroma nadzor nad njim je izvajala njegova razredničarka), prisiljen pa je bil tudi v nošnjo maske. S tem toženki nista posegli v pravice in svoboščine tožnika le enkrat oziroma s konkretno zavrnitvijo oziroma omejitvijo vstopa v šolo, temveč sta s svojim ravnanjem oziroma pogojevanjem ves čas trajanja prepovedi oziroma pogojevanja dostopa do osnovnošolskega izobraževanja posegali v pravice tožnika.

13. Pogojevanje izobraževanja s testiranjem in nošenjem maske po mnenju tožnika predstavlja kršitev ustavnih pravic tako v primeru, če se je otrok zahtevam podredil kot tudi v primeru, če je otrok v času prepovedi ostal doma. Tožnik zato zahteva, da sodišče ugotovi kršitev njegovih ustavnih pravic zaradi pogojevanja izobraževanja z izpolnjevanjem pogoja PCT oziroma z neprestanim testiranjem. Samotestiranje pod nadzorom in v prisotnosti učiteljev predstavlja po mnenju tožnika neprostovoljen in invazivni medicinski poseg, ki ga šola ne bi smela odrediti. Samotestiranje s HAG testi poteka namreč povsem enako kot testiranje s PCR testi, med obema vrstama testiranja pa je razlika le v osebi, ki testiranje izvaja (pri hitrih testih je to strokovno usposobljeno osebje, pri samotestiranju s HAG testi pa laiki). Odrejanje izobraževanja na daljavo oziroma onemogočanje rednega šolanja učencem, ki sicer nimajo znakov bolezni, zgolj na podlagi razlikovanja, ali izpolnjujejo pogoj PCT ali ne, predstavlja po mnenju tožnika poseg v pravico do osnovnošolskega izobraževanja, in sicer tako z vidika dostopa do kakovostnega izobraževanja v razredu oziroma v šoli ob prisotnosti učiteljev kot z vidika možnosti druženja otrok in s tem pozitivnih socialnih učinkov osnovnošolskega izobraževanja. S pogojevanjem izobraževanja z zahtevo po izpolnjevanju pogoja PCT oziroma z zahtevo po samotestiranju je bila nezakonito kršena pravica tožnika do izobraževanja, s tem pa je bilo poseženo tudi v pravico do enakosti pred zakonom.

14. V vlogi, vloženi 4. 12. 2023, toženki vztrajata pri tem, da tožnik pravnega interesa za tožbo ne izkazuje. Kot navajata, namreč nobeden od odlokov, ki so določali ukrepe zaradi epidemije COVID-19, ne velja več. Menita tudi, da ravnanje šole, ki ne sodi v okvir 60.a člena ZOsn, ne predstavlja oblastnega ravnanja oziroma odločanja, ampak izvajanja javne službe vzgoje in izobraževanja. Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 63/2022 ter iz sodne prakse Upravnega sodišča RS, ki jo toženki v vlogi tudi navajata. Pri izvajanju obveznosti, ki jih je določal že Odlok 174/2021, šola ni ravnala oblastno, zato njeno ravnanje ne more biti predmet sodne presoje v upravnem sporu.

K točki I izreka:

15. Tožba v dajatvenem delu zahtevka ni dopustna.

16. Tožnik z dajatvenim tožbenim zahtevkom od sodišča zahteva, da toženkama naloži, da mu dopustita obiskovanje šole, izobraževanje ter ocenjevanje znanja v šoli brez preverjanja, ali izpolnjuje pogoj PCT ter zahteva, da sodišče toženkama tudi v bodoče prepove, da bi mu vstop v šolo, obiskovanje pouka ter ocenjevanja znanja pogojevali z zahtevo po izpolnjevanju pogoja PCT.

17. Glede navedenega tožbenega zahtevka sodišče ugotavlja, da tožnik zanj ne izkazuje (več) pravnega interesa.

18. Vsakdo, ki v upravnem sporu s tožbo zahteva varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati za to pravni interes, kar je ena od pozitivnih procesnih predpostavk, ki morajo biti podane za obravnavo tožbe po vsebini. Pravni interes tožnik izkaže, če iz okoliščin zadeve izhaja, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Če namreč tožnik pravovarstvenega cilja s tožbo ne more doseči, nima (več) pravnega interesa zanjo, saj morebitni uspeh v upravnem sporu ne more pripeljati do izboljšanja njegovega pravnega položaja.1 Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da je treba tožbo kot nedopustno zavreči tudi v primeru, ko je pravni interes obstajal ob vložitvi tožbe, a je kasneje odpadel.2 Namen navedenega pravila je, da se iz nadaljnje vsebinske obravnave izločijo zadeve, v katerih vsebinska izvedba postopka očitno ne bi privedla k spremembi pravnega položaja tožnika.

19. Sodišče ugotavlja, da je bil dne 19. 2. 2022 v Uradnem listu RS, št. 22/2022 objavljen Odlok 22/2022, ki je začel veljati dne 21. 2. 2022 (16. člen), v katerem je bilo tudi določeno, da z dnem uveljavitve tega odloka preneha veljavnost Odloka 174/2021 (15. člen). Odlok 22/2022 (niti katerikoli drug predpis) samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa v šolah ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje tožniku dovoljeno obiskovanje šole oziroma pouka brez izpolnjevanja navedenega pogoja. Tožnik, ki lahko od 21. 2. 2022 dalje šolo obiskuje brez izpolnjevanja pogoja PCT oziroma brez samotestiranja, ne izkazuje več pravnega interesa za dajatveni del tožbenega zahtevka. Stanje, ki ga je tožnik želel doseči s sodbo, je bilo tako doseženo že s sprejetjem Odloka 22/2022, ki je razveljavil Odloka 174/2021.3

20. Tožba pa je nedopustna tudi v delu, v katerem tožnik od sodišča zahteva, da toženkama tudi v bodoče - če bi prišlo do vnovičnega sprejetja predpisa, ki bi nalagal obveznost izpolnjevanja pogoja PCT - prepove, da bi tožniku pogojevali izobraževanje v prostorih šole z izkazovanjem navedenega pogoja. Kot obrazloženo, je bil pogoj samotestiranja v vzgojno-izobraževalnih zavodih za tiste, ki pogoja PCT ne izpolnjujejo, odpravljen dne 21. 2. 2022 z začetkom veljavnosti Odloka 22/2022, tega pogoja pa ne določa niti noben drug predpis, kar pomeni, da v času odločanja sodišča v tožbi zatrjevanega posega v človekove pravice (več) ni. Zaradi navedenega sodišče tudi ne more vnaprej (preden do vnovične kršitve pravic sploh pride) toženkama prepovedati morebitnih bodočih ravnanj, katerih obstoj v prihodnosti je negotov. Tožnik si zato v okoliščinah, ko izpolnjevanje pogoja PCT oziroma obveznost samotestiranja v osnovnih šolah ne velja več, ne more v naprej (na zalogo) pravno zavarovati svojega sedanjega položaja in s tem preprečiti morebitnih kasnejših posegov v pravice, do katerih še ni prišlo in tudi ni gotovo, če do njih sploh bo kdaj prišlo. Sodno varstvo v sobsidiarnem upravnem sporu namreč ni namenjeno varstvu pred bodočim ravnanjem nosilcev oblasti, ki bi morda lahko šele posegalo v posameznikov pravni položaj, ampak je v skladu z Ustavo RS in zakonom mogoče uveljavljati sodno varstvo le zoper kršitve, ki so jih organi v okviru svojega oblastnega delovanja že povzročili.4 Zahtevo za prepoved nadaljevanja dejanja po tretji alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 je tako mogoče uveljavljati le v primeru, ko zatrjevani poseg v človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino še zmeraj traja, v obravnavani zadevi pa je ta poseg, kot že obrazloženo, zaradi prenehanja veljavnosti Odloka 22/2022, prenehal. 21. Po obrazloženem je sodišče ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo v dajatvenem delu zahtevka zavrglo brez vsebinske obravnave.

K točki II izreka:

22. Tožba v ugotovitvenem delu zahtevka, ki se nanaša na zahtevo po trikrat tedenskem testiranju, ni utemeljena.

23. V vlogi, vloženi dne 7. 4. 2021, je tožnik poleg v tožbi postavljenega dajatvenega zahtevka postavil tudi zahtevek na ugotovitev, da je bila zahteva toženk po trikrat tedenskem testiranju kot pogoju za izvajanje dolžnosti vzgoje in izobraževanja nezakonita ter je kršila in nedopustno posegla v tožnikove pravice iz 2., 14., 18., 22., 34. 35., 56. in 57. člena Ustave RS. S sklepom opr. št. 94/2022-11 z dne 20. 4. 2022 je sodišče tožbo (tudi) v tem delu zavrglo, in sicer z obrazložitvijo, da tožnik ugotovitvenega tožbenega zahtevka ni postavil znotraj tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 (šteto od dneva nastale kršitve), zaradi česar je sodišče tožbo v tem delu štelo za prepozno. Zoper sklep o zavrženju tožbe je tožnik vložil pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. I Up 139/2022 z dne 24. 5. 2023 ugodilo, izpodbijani sklep je razveljavilo in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v nov postopek. V obrazložitvi sklepa je pritožbeno sodišče pojasnilo, da sprememba tožbe oziroma njena dopolnitev s postavitvijo tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je bila zahteva toženk po trikrat tedenskem testiranju kot pogoju za izvajanje dolžnosti vzgoje in izobraževanja nezakonita, ne pomeni vložitve nove tožbe, v zvezi s katero bi lahko sodišče ugotavljalo njeno pravočasnost, saj gre le za tožnikovo dopolnitev tožbene zahteve glede na učinek, ki ga želi doseči. Po praksi Vrhovnega sodišča RS5 lahko namreč tožnik ves čas do odločitve sodišča prve stopnje svojo tožbeno zahtevo spremeni in prilagodi morebitnim drugačnim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval. Navedeno po presoji Vrhovnega sodišča RS pomeni, da lahko tožnik spremeni (ali dopolni) svojo tožbeno zahtevo tudi z ugotovitvenim zahtevkom, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči, saj to ne posega v pravno varovani položaj drugih strank upravnega spora.

24. V vlogi, vloženi dne 31. 8. 2o23, je tožnik na poziv sodišča ugotovitveni tožbeni zahtevek popravil tako, da je zahteval, naj sodišče ugotovi, da je bila zahteva toženk, izvršena preko ravnateljice A. A. kot odgovorne osebe Osnovne šole B., po trikrat tedenskem testiranju tožnika na SARS-CoV-2 oziroma pogojevanje oziroma omejevanje pravice do obveznega osnovnošolskega izobraževanja z negativnim testom na SARS-CoV-2 v času od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022, nezakonita in neustavna ter je nedopustno kršila človekove pravice in temeljne svoboščine ter ustavna jamstva tožnika iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave RS ter 2. člena Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

25. Upoštevaje pravno stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. I Up 139/2022 z dne 24. 5. 2023, je sodišče v ponovljenem postopku o ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka, v katerem tožnik zahteva, naj sodišče ugotovi, da je bilo pogojevanje izobraževanja v prostorih šole z danim soglasjem k samotestiranju nezakonito in da je kršilo človekove pravice tožnika, odločilo po vsebini, saj je dopolnitev tožbenega zahtevka v tem delu, v katerem tožnik ni presegel tistega, kar je zahteval že v tožbi, štelo za dopustno. Očitno je namreč, da je tožnik navedeni del ugotovitvenega zahtevka postavil zaradi spremenjenih okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe zaradi prenehanja veljavnosti Odloka 147/2021, ki je v 8. členu učencem osnovnih šol, ki niso izpolnjevali PCT pogoja in katerih zakoniti zastopniki niso predhodno pisno privolili v trikrat tedensko samotestiranje otrok zaradi izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa, začasno prepovedal zbiranje v vzgojno-izobraževalnih zavodih, določil pa je tudi, da se ti učenci v skladu s sklepom ministra, pristojnega za izobraževanje, izobražujejo na daljavo.

26. Tožnik je tožbeni zahtevek, s katerim zahteva ugotovitev nezakonitega ravnanja toženk, utemeljil na določbi 4. člena ZUS-1, ki v prvem odstavku določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Na podlagi drugega odstavka 33. člena ZUS-1 se s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin lahko zahteva odprava, izdaja ali sprememba posamičnega akta (prva alineja), ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika (druga alineja), prepoved nadaljevanja dejanja (tretja alineja) in odprava posledic dejanja (četrta alineja).

27. Na podlagi tega člena sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi oblasti posegajo v temeljne pravice in svoboščine posameznika. V obravnavani zadevi tožnik zatrjuje, da je do posega v njegove pravice prišlo z dejanjem (to je z zahtevo po trikrat tedenskem testiranju) organa (Osnovne šole B.) oziroma njegove odgovorne osebe (ravnateljice osnovne šole), čemur drugotoženka nasprotuje in navaja, da očitano ravnanje ne pomeni oblastnega odločanja, zaradi česar upravni spor po njenem mnenju ni dopusten.

28. Glede navedenega ugovora sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 189/2022 z dne 11. 1. 2023 zavzelo jasno stališče, da so osnovne šole kot izvajalke javne službe dolžne zagotavljati uresničevanje ustavne pravice posameznikov do osnovnošolskega izobraževanja, in da je treba učencu v primeru, če v to razmerje, ki je javnopravne narave, šole posežejo enostransko s položaja moči in odklonijo izobraževanje v šolskih prostorih mimo primerov, ki jih ureja ZOsn, zagotoviti varstvo v upravnem sporu. Takšno ravnanje šole je po mnenju Vrhovnega sodišča RS oblastno in s tem lahko tudi predmet sodne presoje v upravnem sporu. S tem stališčem je Vrhovno sodišče RS izrecno odstopilo od svoje dotedanje prakse (na katero se sklicuje drugotoženka), v skladu s katero je štelo, da osnovne šole (razen v primerih iz 60.a člena ZOsn) niso oblastveni organi.6 Tožniku je zato sodno varstvo zoper zatrjevane kršitve, ki naj bi jih zagrešila osnovna šola, zagotovljeno v upravnem sporu.

29. V primeru, kakršen je obravnavani, ko tožnik zatrjuje, da je do posega v njegove pravice prišlo z dejanjem organa, mora tožnik v tožbi navesti razloge za nezakonitost očitanega dejanja, izkazati pa mora tudi, da je imelo prav to dejanje za posledico poseg v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine.

30. Zahteva drugotoženke po trikrat tedenskem testiranju s testi HAG za samotestiranje kot pogoju za udeležbo osnovnošolskih otrok pri šolskih dejavnostih v prostorih šole je po ugotovitvi sodišča temeljila na določbi 8. člena Odloka 174/2021. Po mnenju tožnika je bil Odlok 174/2021, ki je v 8. členu za potrebe vzgojno-izobraževalnega programa v prostorih šol za učence osnovne šole, ki niso izpolnjevali pogoja PCT, določal obveznost trikrat tedenskega testiranja v nasprotju z Ustavo RS, bil pa naj bi tudi nezakonit. Meni namreč, da predstavlja testiranje zdravih oseb grob, nepotreben in prekomeren poseg v človeško telo in dostojanstvo (34. in 35. člen Ustave RS), omejuje oziroma onemogoča pa tudi v ustavi zagotovljeno pravico do izobraževanja (57. člen Ustave RS).

31. Navedeni Odlok 174/2021 je zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb ter zmanjšanja števila težjih potekov nalezljive bolezni COVID-19 začasno določal različne ukrepe. Zaradi varstva zdravja in življenja ljudi je med drugim za večino področij življenja v družbi in za širok krog naslovnikov določil tudi pogoj PCT, kot pogoj za udeležbo osnovnošolskih otrok pri vzgojno-izobraževalnem programu v prostorih šole pa je bil v 8. členu določen pogoj trikrat tedenskega testiranja s testi HAG za samotestiranje, ki se je izvajalo ob predhodnem pisnem soglasju zakonitih zastopnikov otroka pod nadzorom osebe, ki jo je določil ravnatelj.

32. Pogoj PCT (2. člen Odloka 174/2021) in dolžnost testiranja učencev osnovnih šol in dijakov s testi HAG za samotestiranje (8. člen Odloka 174/2021) sta bila z Odlokom 174/2021 Vlade RS, ki je temeljil na določbah ZNB (4., 31., 32., 39. člen), predpisana za dejavnosti, ki pomenijo zbiranje večjega števila ljudi in posledično predstavljajo povečano tveganje za širjenje virusa, oziroma za dejavnosti, katerih narava izvajanja že sama po sebi pomeni večje tveganje za širjenje okužb (na primer trgovski centri, gledališča, javni potniški promet, šole).7

33. Skladnost pogoja PCT z določbami Ustave RS (med drugim tudi z vidika skladnosti pogoja testiranja z zahtevo po varstvu telesne integritete po 35. členu Ustave RS) je v odločbi št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022 presojalo že Ustavno sodišče RS, ki je zavzelo stališče, da testiranje, ki ga izvajajo strokovne osebe pooblaščenega izvajalca in s katerim se s posebnim pripomočkom poseže v nosno-žrelno odprtino v telesu posameznika, sicer pomeni poseg v pravico do telesne integritete iz 35. člena Ustave RS, vendar je po presoji sodišča ta ukrep, ki je utemeljen na določbah ZNB (in kot tak torej zakonit),8 dopusten z vidika temeljnega ustavnega načela sorazmernosti (2. člen Ustave RS). Kot je ob tem pojasnilo Ustavno sodišče RS, zasleduje namreč začasni ukrep testiranja ustavno dopusten cilj v javnem interesu (preprečiti ali omejiti širjenje bolezni COVID-19 in s tem zagotoviti varovanje zdravja in življenja ljudi), ukrep testiranja pa je po njegovem mnenju tudi primeren in nujen za dosego navedenega ustavno dopustnega cilja.9

34. Ugotovitve Ustavnega sodišča RS, ki se nanašajo na testiranje s PCR testi, ki ga izvajajo strokovno usposobljeni zdravstveni delavci, veljajo po presoji sodišča tudi za ukrep testiranja s testi HAG za samotestiranje iz 8. člena Odloka 174/2021, ki je podoben ukrepu testiranja s PCR testi (opravlja se na podoben način, z odvzemom brisa iz nosno-žrelne odprtine, zasleduje pa tudi enak namen: pravočasno odkrivanje okužb ter zamejitev širjenja nalezljive bolezni).

35. Ukrep (samo)testiranja, ki je skladen z načelom sorazmernosti, ni nedopusten niti z vidika kršitve drugih v ustavi zagotovljenih pravic, ki jih omenja tožnik v tožbi (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu Ustave RS in pravica do izobraževanja po 57. členu Ustave RS). Koristi navedenega ukrepa, ki pomenijo varovanje javnega zdravja, namreč pretehtajo nad težo posega v pravice posameznika.

36. Glede na obrazloženo sodišče zaključuje, da zahteva ravnateljice OŠ B. po trikrat tedenskem samotestiranju tistih učencev, ki niso izpolnjevali pogoja PCT, ki je temeljila na obveznosti, ki jo je določal že 8. člen Odloka 174/2021, ni bila nezakonita in tudi ne v neskladju z določbami Ustave RS. Že iz navedenega razloga ugotovitveni del tožbenega zahtevka v obravnavanem delu ni utemeljen.

37. Iz navedb tožnika v vlogi, ki je bila vložena dne 31. 8. 2023, pa tudi izhaja, da tožniku v času od 17. 11. 2021 do 21. 2. 2022 ni bila prepovedna udeležba v vzgojno-izobraževalnem procesu, oziroma da mu v tem obdobju z dejanjem drugotoženke ni bila onemogočena prisotnost pri pouku v prostorih šole, saj se je njegova mati uklonila zahtevi predpisa in pisno privolila v samotestiranje tožnika. Ker je tožnik sam sledil v predpisu določeni obveznosti glede samotestiranja, za tožnika niso nastale neugodne posledice, ki jih je določal Odlok 174/2021 v četrtem odstavku 8. člena (to je začasna prepoved zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu ter odreditev izobraževanja na daljavo). Zato drugotoženki ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem dejansko posegla v tožnikove pravice, ki so bile omejene že s samim Odlokom, zahtevam katerega se je tožnik, kot sam navaja, tudi podredil.10 Zahteva po testiranju kot pogoju za udeležbo pri različnih družbenih (tudi vzgojno-izobraževalnih) dejavnostih, vsebovana v Odloku 174/2021, ki zasleduje cilj varstva javnega zdravja, kot je bilo obrazloženo, pa tudi ni bila neustavna in brez ustrezne zakonske podlage.

38. Ker z zahtevo drugotoženke po trikrat tedenskem testiranju ni bilo nezakonito poseženo v tožnikove pravice, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno ob smiselni uporabi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 39. Sodišče je o tožbi na podlagi pete alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na podlagi pisnih vlog strank ter predloženih listinskih dokazil, saj sta se obe stranki v postopku strinjali, da sodišče glavne obravnave ne izvede.

K točki III izreka:

40. Tožba v ugotovitvenem delu zahtevka, ki se nanaša zahtevo po nošenju maske, ni dopustna.

41. V vlogi, vloženi dne 31. 8. 2023, je tožnik poleg zahtevka, naj sodišče ugotovi nezakonitost zahteve toženk po trikrat tedenskem testiranju, postavil tudi nov ugotovitveni zahtevek, s katerim je zahteval ugotovitev nezakonitosti zahteve toženk po nošenju maske v času od 17. 1. 2021 do 21. 2. 2022. 42. Tožnik v tožbi, pa tudi v nobeni kasnejši vlogi do 31. 8. 2023, zahtevi po nošenju mask v prostorih Osnovne šole B. ni nasprotoval. Navedeni del ugotovitvenega zahtevka zato presega vsebino oziroma predmet obravnave, ki je bil zahtevan v tožbi s prvotno postavljenim dajatvenim zahtevkom. Ker z navedenim delom ugotovitvenega zahtevka tožnik zahteva nekaj povsem drugega, kot je zahteval v tožbi (in ne gre zgolj za dopolnitev tožbe glede na učinek, ki ga želi doseči),11 predstavlja ugotovitveni zahtevek v tem delu po vsebini novo tožbo z novim zahtevkom, za katero pa sodišče ugotavlja, da je bila vložena po poteku roka, v katerem bi navedeno kršitev tožnik še lahko uveljavljal v upravnem sporu. Rok za vložitev tožbe v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, v katerem stranka uveljavlja nezakonitost posamičnega dejanja organa, začne namreč teči, ko je bilo dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, storjeno (prvi odstavek 23. člena ZUS-1), izteče pa se v roku trideset dni od dneva dejanja (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Navedeno pomeni, da je tožba oziroma ugotovitveni del tožbenega zahtevka, podan v vlogi dne 31. 8. 2023, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da je bila zahteva toženk po nošenju mask v obdobju od 17. 1. 2021 do 21. 2. 2022 nezakonita, vložena po poteku tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe. Zato je sodišče tožbo v tem delu kot prepozno zavrglo na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K točki IV izreka:

43. Po 32. členu ZUS-1 je začasno odredbo mogoče izdati do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Za odločanje o začasni odredbi morajo biti podane procesne predpostavke za dopustnost tožbe. Ker je sodišče v obravnavani zadevi o delu tožbenega zahtevka odločilo pravnomočno (točka II izreka), v preostalem delu tožbenega zahtevka pa je tožbo kot nedopustno zavrglo (točki I in III izreka), je sodišče zaradi neobstoja procesnih predpostavk ob smiselni uporabi šeste alineje prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

K točki V izreka:

44. Ker je sodišče tožbo deloma zavrglo, deloma pa zavrnilo, tožnik ni upravičen do povračila zahtevanih stroškov postopka upravnega spora na prvi stopnji. Pravno podlago za takšno odločitev predstavlja določba četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri nosi tožnik svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. 1 Tako M. Dobravec Jalen, B. Domjan Pavlin, M. Faganel, P. Golob, E. Kerševan, A. Kmecl, R. Pirnat, N. Smrekar, T. Steinman, Z. Štucin in B. Žuber: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV založba Ljubljana 2019, komentar k 36. členu, stran 243. 2 Več o tem dr. Lojze Ude, mag. Nina Betetto, dr. Aleš Galič, dr. Vesna Rijavec, dr. Dragica Wedam Lukić in Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, komentar k 181. členu. 3 Sklep UPRS I U 290/2022 z dne 14. 3. 2022. 4 Tako M. Dobravec Jalen, B. Domjan Pavlin, M. Faganel, P. Golob, E. Kerševan, A. Kmecl, R. Pirnat, N. Smrekar, T. Steinman, Z. Štucin in B. Žuber: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV založba Ljubljana 2019, komentar k 4. členu, stran 44. 5 Sklep VSRS I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016. 6 Sklep VSRS I Up 189/2022 z dne 11. 1. 2023, 8. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa. 7 Odločba USRS št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022, 32. točka obrazložitve. 8 ZNB Vlado RS v prvem odstavku 39. členu pooblašča za sprejem potrebnih ukrepov za preprečitev ali omejitve širjenja nalezljivih bolezni, kakršna je tudi bolezen COVID-19. S temi ukrepi, med katere sodijo tudi obvezni zdravstveno higienski pregledi (npr. testiranje), ki se lahko odredijo tudi za zdrave osebe, lahko Vlada RS zaradi zaščite zdravja in življenja ljudi tudi poseže v človekove pravice, če širjenja nalezljivih bolezni ni mogoče preprečiti drugače (odločba USRS št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022, točke od 54 do 57 obrazložitve). 9 Odločba USRS št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022, točke od 62 do 67 obrazložitve. 10 Sklep VSRS I Up 189/2022 z dne 11. 1. 2023, 11. točka obrazložitve. 11 Sklep VSRS I Up 139/2022 z dne 24. 5. 2023, 7. točka obrazložitve.