Jedro

Pri priznanju pravic delavcem, ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, praviloma ni mogoče izključiti določb kolektivnih pogodb v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ki so bile sprejete še v času veljavnosti ZDR. Izključiti je potrebno le tiste določbe kolektivnih pogodb, ki so v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR-1 oziroma določajo manj pravic kot zakon. Med te ne spada določba podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), ki v skladu z drugim odstavkom 9. člena ZDR-1 in 4. členom ZKolP določa za starejše delavce ugodnejšo zaščito pred odpovedjo. V 114. členu PKP je določeno, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, razen če mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev.

Tožnik je bil izvzet iz posebnega varstva pred odpovedjo po določbi 114. člena ZDR-1, ne pa po določbi 114. člena PKP, ki je v času sporne odpovedi še vedno veljala. S tožnikovega vidika določba 114. člena PKP dejansko pomeni dodatno zaščito pred odpovedjo. ZDR-1 ni razveljavil ugodnejših določb veljavnih kolektivnih pogodb. Poleg tega določba 114. člena PKP ni v nasprotju z ZDR-1 niti ni bila spremenjena po postopku, določenem v 212. členu PKP. Ker tožnik ni podal pisnega soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 114. členu PKP, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugotovilo, da je nezakonita redna odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 3. 2015, in v II. točki izreka, da ni veljavna pogodba o zaposlitvi z dne 10. 4. 2015. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku zagotovi vse pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 5. 2014, mu skladno s to pogodbo za obdobje od 10. 4. 2015 dalje obračuna pripadajoče nadomestilo plače v zneskih, razvidnih iz izreka, odvede davke in prispevke, izplača ustrezne razlike neto nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in mu povrne stroške postopka v znesku 911,95 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju, zato jo ni mogoče preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ne pojasni, katere pravice je tožniku priznalo po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 5. 2014, niti kaj si predstavlja pod terminom „vse pravice iz dela in po delu“. Izrek sodbe je nerazumljiv, zato je podana bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo ugotoviti, da ima tožnik po tej pogodbi tudi vse obveznosti. Ker je bilo delovno mesto samostojni referent v finančno-računovodski službi ukinjeno iz poslovnega razloga, dejansko ni mogoče, da bi tožnik opravljal dela in naloge po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka zastopa stališče, da je treba pri razlagi določbe 114. člena podjetniške kolektivne pogodbe (v nadaljevanju: PKP) smiselno upoštevati tudi določbo 90. člena PKP, v kateri je določeno, da ima delavec v primeru podpisa nove pogodbe za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas pravico izpodbijati zgolj utemeljenost odpovednega razloga. Meni, da se določba 114. člena PKP nanaša zgolj na primere, ko je starejšemu delavcu odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu hkrati ni ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Določba 114. člena varuje delavca pred izgubo zaposlitve. Razlaga sodišča prve stopnje, da starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi, četudi mu je istočasno ponujena ustrezna zaposlitev, posega v pravico delodajalca do reorganizacije delovnega procesa zaradi pomanjkanja dela na določenem delovnem mestu. Z odločitvijo je sodišče prve stopnje poseglo v pravico delodajalca, da delovni proces ustrezno prilagodi dejanskim razmeram na trgu. Poljubno kombiniranje določb zakona in PKP ne predstavlja pravne predvidljivosti za delodajalca. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje tudi reintegraciji tožnika in priznanju pravic iz dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 5. 2014. Meni, da bi moralo sodišče glede na okoliščine primera razvezati pogodbo o zaposlitvi.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti Izpodbijana sodba vsebuje vse odločilne razloge, ki med seboj niso v nasprotju, in jo je mogoče preizkusiti. Zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik (starejši delavec oz. delavec pred upokojitvijo) zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu samostojnega referenta v A. z dne 27. 5. 2014. Dne 27. 3. 2015 mu je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu samostojnega referenta v B., ki jo je tožnik podpisal. Ugotovilo je še, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev. Tožnik je s tožbo dne 20. 4. 2015 uveljavljal nezakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga.

7. Sodišče v delovnem sporu odloča na podlagi Ustave in zakona, upoštevati pa mora tudi norme avtonomnega prava, predvsem kolektivne pogodbe. V pristojnosti sodišča je pri tem presoja, ali so norme avtonomnega prava v skladu z zakonom, tudi če avtonomna norma za stranke kolektivne pogodbe ni sporna. Pravico do sodnega varstva ureja Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl. - Ustava) v 23. členu kot pravico vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Kot ustavna pravica se uresničuje neposredno na podlagi Ustave na način, predpisan z zakonom (kar je glede na samo naravo pravice do sodnega varstva nujno) z možnimi omejitvami zaradi pravic drugih in kolikor to določa Ustava sama (drugi odstavek 15. člena Ustave). Za primer, da pri odpovedi iz poslovnega razloga delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev, Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v tretjem odstavku 91. člena izrecno določa, da delavec obdrži pravico do pravnega varstva pred pristojnim sodiščem, kot v drugih primerih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Način uresničevanja pravice do pravnega varstva pred sodiščem oziroma obseg pravice do sodnega varstva v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove je natančno urejen z ZDR-1 in ga ni mogoče urejati (drugače) s PKP.

8. Določba tretjega odstavka 90. člena PKP je dobeseden prepis zakonskega določila v preteklosti veljavnega tretjega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR). Če je delavec, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, sprejel ponudbo za sklenitev nove pogodbe, je bil obseg varstva omejen in je zajemal zgolj presojo utemeljenosti odpovednega razloga, ne pa presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti. Ko je delavec sprejel ponujeno zaposlitev in podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, je izjavil svojo voljo, da bo delo nadaljeval pod pogoji nove pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa pristal na sodno presojo, ki je bila omejena le na utemeljenost odpovednega razloga. Odpadla pa je presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz morebitnih drugih razlogov (tudi glede posebnega varstva zaščitenih kategorij delavcev - glej npr. sodbo VIII Ips 466/2007 z dne 11. 5. 2009).

9. V času sporne odpovedi pa je že veljal ZDR-1, po katerem se zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi presoja v celoti. To pomeni, da je potrebno ob določbi tretjega odstavka 91. člena ZDR-1 dosledno upoštevati tudi relevantne določbe o posebnem varstvu starejših delavcev oziroma delavcev pred upokojitvijo.

10. Po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Glede na navedeno zakonsko določbo je odpoved starejšemu delavcu oziroma delavcu pred upokojitvijo brez njegovega soglasja nezakonita. Vendar to velja le v primeru odpovedi iz poslovnega razloga, ko delodajalec delavcu ne ponudi nove pogodbe o zaposlitvi. Če pa ob odpovedi delodajalec istočasno z odpovedjo delavcu ponudi sklenitev nove pogodbe za ustrezno zaposlitev v skladu s prvim odstavkom 91. člena ZDR-1, posebno varstvo pred odpovedjo ne velja (druga alineja drugega odstavka 114. člena ZDR-1).

11. V 114. členu PKP, ki je bila sprejeta leta 2003, ko je veljal ZDR, torej še pred novelo ZDR-A (Uradni list RS, št. 103/2007), po kateri je bilo varstvo starejših delavcev v drugem odstavku 114. člena izrecno omejeno tudi (in že) v primeru, če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s tretjim odstavkom 88. člena tega zakona, pa je določeno, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, razen če mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev. Delavec je izvzet iz posebnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega tudi v primeru prenehanja delodajalca. Enako je določal tudi ZDR v 114. členu.

12. Pri priznanju pravic delavcem, ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, praviloma ni mogoče izključiti določb kolektivnih pogodb v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ki so bile sprejete še v času veljavnosti ZDR. Izključiti je potrebno le tiste določbe kolektivnih pogodb, ki so v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR-1 oziroma določajo manj pravic kot zakon. Med te ne spada navedena določba PKP, ki v skladu z drugim odstavkom 9. člena ZDR-1 in 4. členom Zakona o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/2006) določa za starejše delavce ugodnejšo zaščito pred odpovedjo.

13. V obravnavani zadevi bi bil tožnik izvzet iz posebnega varstva pred odpovedjo po določbi 114. člena ZDR-1, ne pa po določbi 114. člena PKP, ki je v času sporne odpovedi še vedno veljala. S tožnikovega vidika določba 114. člena PKP dejansko pomeni dodatno zaščito pred odpovedjo. ZDR-1 ni razveljavil ugodnejših določb veljavnih kolektivnih pogodb. Poleg tega določba 114. člena PKP ni v nasprotju z ZDR-1 niti ni bila spremenjena po postopku, določenem v 212. členu PKP. Ker tožnik ni podal pisnega soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 114. členu PKP, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V takem primeru se po tretjem odstavku 91. člena ZDR-1 šteje, da je nova pogodba o zaposlitvi z dne 10. 4. 2015 neveljavna.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi se tožena stranka zavzema za uporabo določil o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik po določbi tretjega odstavka 91. člena ZDR-1 v primeru sprejema nove pogodbe o zaposlitvi ohranja pravico do sodnega varstva zoper odpoved dotedanje pogodbe v celoti. Torej tudi glede vsebine zahtevkov, vključno z zahtevkom za reintegracijo pod pogoji iz nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovitev neveljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2015, ki je bila sklenjena pod razveznim pogojem, ima za posledico restitucijo: vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če nezakonite odpovedi ne bi bilo. To pomeni priznanje nepretrganega trajanja delovnega razmerja z vsemi pravicami iz tega razmerja. Ne samo za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela po tej pogodbi o zaposlitvi, temveč tudi vnaprej. Čeprav tožnikovega delovnega mesta ni več, še vedno velja pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere je tožniku mogoče priznati tako delovno razmerje kot pravice iz takega delovnega razmerja, kar je tožnik zahteval. Ker v skladu z določbo prvega odstavka 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah postavljenega zahtevka, ni podlage za pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče v tem sporu odločiti tudi o obveznostih tožnika iz delovnega razmerja.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

16. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, zato tožnik sam krije stroške te vloge skladno s 155. členom ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.