Jedro

Tožnica je prejela prvostopni sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ni imel pravnega pouka, dne 26.11.1996. Delovno knjižico, v kateri je bil naveden datum prenehanja delovnega razmerja (12.10.1996) pa je prejela februarja 1997. Ugovor zoper prvostopni sklep je vložila 7.4.1997, torej po izteku roka, ki je določen za vložitev ugovora v drugem odstavku 80. člena ZTPDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi njen zahtevek na vrnitev na delo, priznanje pravic iz delovnega razmerja in na plačilo nadomestila plače. V dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnica sklep o prenehanju delovnega razmerja prejela dne 26.11.1996, zahtevo za varstvo pravic pa je vložila šele aprila 1997. Tožnica je torej zamudila prekluzivni rok za uveljavljanje pravic (zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči). Odločitev je oprlo na 80. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR).

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo izpodbijano sodbo v 1. točki izreka in zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnica zahtevala, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja od 12.10.1996 dalje in vrnitev na delo. Sodišče druge stopnje je sprejelo dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Tožnica je prejela sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 12.10.1996 s priporočeno poštno pošiljko dne 26.11.1996, zahtevo za varstvo pravic pa je vložila dne 7.4.1997. Zato je zamudila petnajstdnevni rok, ki je za vložitev ugovora določen v drugem odstavku 80. člena ZTPDR. V drugem odstavku 102a člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) je določeno, da odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavcu. Vendar mora delavec aktivno uveljavljati njegove pravice in ne sme odlašati z njihovim uveljavljanjem. Tožnica je tako ravnala, zato je zamudila rok iz drugega odstavka 80. člena ZTPDR.

Zoper pravnomočno sodbo (pravilno: sklep) izdano na drugi stopnji je tožeča stranka vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče obe sodbi (pravilno sklep in sodbo) spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da obe navedeni odločbi razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 12.10.1996 nima pravnega pouka in da to zaradi določbe 102a člena ZDR tožnici ne more biti v škodo.

Sodišče druge stopnje ni sprejelo stališča o tem, ali je bil tožnici sklep sploh vročen, torej nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Utemeljitev v izpodbijanem sklepu o razumnem roku ni sprejemljiva, ker je bila tožnica bolna do konca leta, kar je bila ovira, da bi iskala pravno pomoč. Delovna knjižica je bila tožnici vročena šele februarja 1997. Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijanega sklepa revizijsko sodišče nevedene bistvene kršitve določb postopka ni ugotovilo.

Predmet preizkusa v tej reviziji je sklep sodišča druge stopnje, zato je o njem revizijsko sodišče odločilo na podlagi prvega in četrtega odstavka 400. člena ZPP.

Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki bi naj bila v tem, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na navedbe v zvezi z vročanjem sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici (2. točka prvega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena in prvim odstavkom 375. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi navedlo, kaj izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in je na teh dejanskih zaključkih utemeljilo svojo odločitev. Torej je sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bil tožnici vročen sklep o prenehanju delovnega razmerja in kdaj ji je bil vročen. Torej je posredno odgovorilo na pritožbene navedbe o navedenem vprašanju, zaradi česar ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb postopka.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V revizijskem postopku ni dovoljeno uveljavljati revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo sodišče druge stopnje. Obe sodišči sta ugotovili, da je dokazano, da je tožnica sprejela sklep o prenehanju delovnega razmerja dne 26.11.1996, ugovor pa je vložila šele 7.4.1997. Sklep o prenehanju delovnega razmerja res nima pravnega pouka, vendar sankcija, ki je navedena v 102a členu ZDR, velja le za dokončne, ne pa tudi za prvostopne sklepe delodajalca. Ob tem je upoštevati, da je tožnica - kot je sama izpovedala zaslišana kot stranka - dobila delovno knjižico februarja 1997. V delovni knjižici je dan 12.10.1996 vpisan kot datum prenehanja delovnega razmerja. Najpozneje februarja 1997 je bila seznanjena s prenehanjem delovnega razmerja, torej z dejanjem delodajalca, s katerim bi naj bila kršena njena pravica. Tudi za kršitev pravice (torej za protipravno ravnanje delodajalca brez pisne odločitve) velja po določbi drugega odstavka 80. člena ZTPDR petnajstdnevni rok za vložitev ugovora. Tudi v primeru, če tožnica sklepa o prenehanju delovnega razmerja ne bi prejela ugotovljenega dne, je zamudila rok za ugovor. Tudi dejstvo, da prvostopni sklep nima pravnega pouka, zaradi navedenega ne more biti pravno odločilno.

Pogoj za sodno varstvo po določbah ZTPDR (prvi odstavek 83. člena) in ZDR (103. in 106. člen) je dokončna odločba delodajalca. To je odločba, s katero je pristojni organ delodajalca odločil o delavčevem ugovoru zoper prvostopni sklep. Ker je tožnica prepozno vložila ugovor, je postal prvostopni sklep pravnomočen, zaradi česar ga ni dovoljeno izpodbijati v sodnem postopku. Odločitev sodišča druge stopnje je torej pravilna.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).