Jedro

Če ugotovljeno dejansko stanje kaže na dvom o obstoju dejstva za odločitev o nastopu prekrška in odgovornosti za prekršek, je potrebno postopek o prekršku zaradi dvoma ustaviti.

Izrek

Pritožbi obd. V. V. A. se ugodi in se izpodbijana sodba o prekršku spremeni tako, da se postopek o prekršku na podlagi 5. tč. I. odst. 136. čl. ZP-1 ustavi,

stroški postopka na podlagi IV. odst. 144. čl. ZP-1 bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je bil obd. V. V. A. spoznan za odgovornega za prekršek, naveden v izreku te sodbe. Izrečena mu je bila globa v znesku 208,64 EUR, štiri kazenske točke in naloženo plačilo stroškov postopka, to je povprečnina v znesku 62,00 EUR in stroški izdelave izvedenskega mnenja v znesku 498,06 EUR, stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila pa se obdolžencu ni izrekla.

Proti tej sodbi o prekršku je obdolženec po svojem zagovorniku vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa je navajal, da prvostopno sodišče v dvomu ni ravnalo v korist obdolženca, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, da sodba v nekaterih delih nima razlogov in da je bila vzrok nezgodi nepričakovana ovira, ne pa neprilagojena hitrost. Pritožil se je tudi zaradi izreka o stroških in predlagal spremembo sodbe tako, da se obdolženca oprosti ter podrejeno, da se izpodbijana sodba o prekršku razveljavi.

Ob reševanju obdolženčeve pritožbe pritožbeno sodišče ni našlo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, ki bi kazale na to, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oziroma, da sodba v določenih delih nima razlogov, saj je prvostopno sodišče naredilo, čeprav zelo skopo dokazno oceno, prav tako pa je bilo po mnenju pritožbenega sodišča dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, saj so bila pravilno ugotovljena vsa pravno relevantna odločilna dejstva, ki jih je prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku tudi navedlo. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa izdati drugačno sodbo zaradi drugačne presoje dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj se je po mnenju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče o dokazih o odločilnem dejstvu opredelilo na nelogičen in izkustveno nesprejemljiv način, zaradi česar je po mnenju pritožbenega sodišča za pravilno odločitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih v postopku na prvi stopnji. Obdolženec je namreč že v zagovoru povedal, da mu je na kritičnem mestu na cesto skočila srna, ki je bila zanj nepričakovana ovira. Tudi zaslišana priča in sicer voznik P., ki je vozil za obdolžencem, je povedal, da je obdolžencu na cesto skočila srna, ki je obstala in potem šla s ceste, zaradi česar je priča videl, da je obdolženec zapeljal s ceste in obstal na travniku. Izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca za raziskave prometnih nezgod V. K., kot ga povzema in dokazno ocenjuje prvostopno sodišče, pa v ničemer ne nasprotuje zagovoru obdolženca in izpovedbi priče glede dejstva, da je obdolžencu na cesto skočila srna, ob zaključku, da je hitrost vožnje obdolženca neposredno pred zanašanjem v ostrem levem ovinku znašala v okviru med 60 in 67 km/h, zaradi zaviranja in morebitnega dodatnega obračanja krmila v levo, kar se sklada z zagovorom obdolženca; da je v ovinku prišlo do porušitve stabilnosti vozila in vozilo je pričelo bočno drseti proti notranjosti krivine ovinka, zaradi česar obdolženec tudi z ekstremnim zaviranjem ni mogel več rešiti situacije. Glede na prometne razmere v času nezgode bi prilagojena hitrost pri vožnji skozi ovinek, ki bi omogočila normalno zaviranje in po potrebi tudi ustavljanje vozila, znašala do 35 km/h, pri čemer tudi ni dvoma, da gre za odsek ceste, na katerem velja splošna omejitev hitrosti na 90 km/h. Ob ugotovitvi, da je prvostopno sodišče tudi napačno pravno označilo obdolžencu očitano dejanje kot prometno nesrečo II. kategorije, čeprav za to niso izpolnjeni pogoji iz II. odst. 134. čl. ZVCP-1, saj materialna škoda, nastala na obdolženčevem vozilu, ni kazensko pravno relevantna materialna škoda, enako pa velja za telesne poškodbe, ki jih je utrpel obdolženec, bi po mnenju pritožbenega sodišča ob ugotovljenem dejanskem stanju prvostopno sodišče ob dvomu o obstoju odločilnega dejstva, nanašajočega se na skok srne na cesto, glede na podano utemeljeno verjetnost, da to dejstvo obstoja, ko hkrati meni, da je podana tudi utemeljena verjetnost, da to dejstvo ne obstaja moralo izreči sodbo, s katero bi v dvomu postopek o prekršku proti obdolžencu ustavilo. Do tega odločilnega dejstva pa se je opredelilo na nelogičen in izkustveno nesprejemljiv način, ko je z napačnim sklepanjem v okviru objektivnih spoznavnih možnosti zaključilo o obd. odgovornosti, čeprav bi ugotovljeno dejansko stanje narekovalo logični sklep, da ob izčrpanju razpoložljivih dokazov ni mogoče prezreti dejansko obstoječega in razumnega dvoma v krivdo obd. in s tem odgovornost za očitani (temeljni) prekršek, v posledici pa ustavitev postopka o prekršku. Po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni mogoče s potrebno stopnjo gotovosti obdolžencu očitati odgovornosti za očitani prekršek po načelu, da od nikogar ni mogoče pričakovati več kot zmore. Na takšni podlagi je pritožbeno sodišče ob uporabi VII. odst. 163. čl. ZP-1 odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v zvezi s tem pa je na podlagi 148. čl. v zv. s IV. odst. 144. čl. ZP-1 ustrezno odločilo tudi o stroških postopka, glede na takšno odločitev pa se tudi ni posebej opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb.