Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj, ali sta nižji sodišči pravilno presodili: (1) da je toženka (lovska družina) bila ob uveljavitvi ZSKZ lastnica sporne nepremičnine, ki jo je pridobila odplačno od lastnika, s sredstvi društva ter zaradi zasebnih potreb društva; (2) da je toženka sporno nepremičnino priposestvovala; (3) da je tožnica s potekom prekluzivnega roka iz 123. člena ZZK od začetka uporabe nastavljene zemljiške knjige izgubila lastninsko pravico.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj, ali sta nižji sodišči pravilno presodili: (1) da je toženka (lovska družina) bila ob uveljavitvi ZSKZ lastnica sporne nepremičnine, ki jo je pridobila odplačno od lastnika, s sredstvi društva ter zaradi zasebnih potreb društva; (2) da je toženka sporno nepremičnino priposestvovala; (3) da je tožnica s potekom prekluzivnega roka iz 123. člena ZZK od začetka uporabe nastavljene zemljiške knjige izgubila lastninsko pravico.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica lastnica parc. št. 785 k.o. ..., ter odločilo še o pravdnih stroških. Tožnica je zatrjevala, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ). Sodišče je obrazložilo, da je po Zakonu o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (v nadaljevanju ZVGLD) lovska družina družbena organizacija, ki je pridobivala ter uporabljala družbena sredstva. Ta pravna narava lovskih družin pa ne izključuje tega, da je imela lovska družina kot društvo tudi značilnosti civilnih pravnih oseb, ki so lahko pridobile lastninsko pravico na nepremičninah in to v primerih, ko je to premoženje služilo za uresničevanje tistih ciljev, ki jih ni bilo mogoče opredeliti kot upravljanje lovišča ali kot upravljanje zadev družbenega pomena. Toženka je na podlagi kupne pogodbe iz leta 1977 pridobila lastninsko pravico, ker je bil primarni namen nakupa sporne nepremičnine iz zasebnih razlogov društva, ker jo je pridobila odplačno od lastnika ter ker je bila kupnina zbrana s sredstvi društva. V konkretnem primeru to še toliko bolj velja, ker se je toženka vknjižila kot lastnica sporne nepremičnine na podlagi poizvedovalnega zapisnika z dne 8. 6. 1993 ob nastavitvi nove zemljiške knjige in ob ugotovitvi na terenu, da je lastninsko stanje povzeto po podatkih stare zemljiške knjige.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V celoti je sledilo obrazložitvi sodišča prve stopnje. Dodatno je še pojasnilo, da je relevantno predvsem dejstvo, da je toženka v letu 1999 na podlagi poizvedovalnega zapisnika uspela na njeno ime v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini vknjižiti lastninsko pravico in to v sodnem postopku po predpisih, ki urejajo vknjižbo lastninske pravice. Tožnica pa ni v roku treh let izpodbijala tega vpisa (123. člen Zakona o zemljiški knjigi(1), v nadaljevanju ZZK). Poleg tega je toženka od leta 1977 dalje imela sporno nepremičnino v posesti, zato jo je tudi priposestvovala, saj je najkasneje od vknjižbe lastninske pravice leta 1999 zakoniti in dobroverni posestnik, po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ) pa je za takšnega posestnika potrebna desetletna priposestvovalna doba, ki se je do vložitve tožbe v tej zadevi že iztekla.

3. Tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije. Navaja, da gre za pravna vprašanja, glede katerih sodne prakse VS RS ni, sodna praksa višjih sodišč pa ni enotna. Glede na dikcijo 14. člena ZSKZ je pravno nepomembno, ali je toženka pridobila pravico uporabe na spornem kmetijskem zemljišču odplačno ali neodplačno. ZSKZ je ta zemljišča podržavil enako kot vsa druga družbena kmetijska zemljišča, in sicer ne glede na to, s katerimi sredstvi in iz kakšnih virov so bila kupljena, oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena (odločba Ustavnega sodišča U-I-78/93). Nižji sodišči sta s priznanjem lastninske pravice toženki kot društvu priznali priviligiran in neustaven položaj v primerjavi z drugimi pravnimi subjekti, ki so pred uveljavitvijo ZSKZ prav tako kupovali kmetijska zemljišča in gozdove iz svojih sredstev. V poizvedovalnem zapisniku je bilo ugotovljeno napačno lastninsko stanje nepremičnine. Poleg tega takšen zapisnik zaradi osnovanja nove zemljiške knjige ni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice (sodbi VSK I Cp 1315/2005, I Cp 900/2005). Nepomembno je, da tožnica šele sedaj zahteva ugotovitev lastninske pravice, ker takšna tožba ne zastara. Napačno je tudi stališče nižjih sodišč, da je toženka na sporni nepremičnini pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem, saj na podlagi 29. člena ZTLR priposestvovanje stvari v družbeni lastnini ni mogoče. Ker iz kupne pogodbe izhaja, da se na toženko prenaša pravica uporabe na družbeni lastnini, toženka ne razpolaga s pravnim naslovom za pridobitev lastninske pravice, zato njena posest po ZTLR ni zakonita, po SPZ pa ne dobroverna.

4. Predlog je utemeljen.

5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obravnavanem primeru podani glede pravnih vprašanj, oblikovanih v izreku sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 33/95.