Jedro

Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za atipično pogodbo o delu, katere predmet je gola storitev - izvajanje varilskih del. Bistveni element takšne atipične pogodbe je nekonkretizirana obveznost. Tožena stranka konkretno niti ne trdi, da je šlo za vnaprej dogovorjeno izdelavo stvari, temveč razloge sklenitve tovrstne pogodbe utemeljuje na potrebah poslovne prakse, vendar s tem argumentom ne more uspeti.

Prav tako ni dvoma, da je šlo v obravnavani zadevi tudi za situacijo skupnega delovišča, saj to v pritožbi priznava tudi tožena stranka (str. 10 pritožbe). Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 207/2014 se odškodninska odgovornost zaradi kršitev pravil o varnosti in zdravju pri delu razširja na naročnike del, ki so organizirali delovni proces na skupnem gradbišču in odgovarjali za nadzor glede varnosti pri delu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in prepričljivo obrazložilo obstoj prav takšnih okoliščin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo; da je dolžna tožena stranka tožniku plačati 14.167,27 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov skupno prisojenega zneska (I. točka izreka); da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo skupno 38.116,85 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov v zavrnilnem delu (II. točka izreka); da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 813,63 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker zaradi nenavedene sodne prakse, na katero se je pri določitvi višine odškodnine sklicevalo sodišče prve stopnje, izpodbijane sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. S tem očitkom tožena stranka sodišču prve stopnje po vsebini očita odstop od ustaljene sodne prakse, dokazno breme navedenega pa je v takem primeru na stranki, ki zatrjuje odstop od sodne prakse. Tožena stranka tega ni izkazala. Sodišču ni treba izkazovati, da je njegovo stališče skladno s stališčem sodne prakse (kar se domneva po uveljavljenem načelu, da sodišče pozna pravo, v domeno pravilne uporabe materialnega prava pa spada tudi sledenje ustaljeni sodni praksi), temveč velja nasprotno. Stranka mora dokazati odstop od ustaljene sodne prakse.1 Še toliko bolj to velja v obravnavani zadevi, kjer tožena stranka priznava, da je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo in obrazložilo vse dejanske okoliščine v smislu individualizacije odškodninske odgovornosti, sodišču pa očita, da ni tudi s konkretnimi primeri iz sodne prakse izkazalo, da je prisojena odškodnina skladna tudi z načelom objektivne pogojenosti odškodnine. V takšnih okoliščinah mora tožena stranka dokazati, da prisojena odškodnina (kljub izčrpni obrazložitvi, da je prisojena odškodnina v okoliščinah obravnavanega primera pravična) ni skladna z načelom objektivne pogojenosti na način, da je sodišče odstopilo od sodne prakse v podobnih primerih, tega pa tožena stranka ni konkretizirala (razen glede očitka prisojene odškodnine zaradi pretrpljenega strahu, do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju).

7. Ni utemeljena pritožbena navedba, da v okoliščinah obravnavane zadeve tožene stranke ne gre šteti za tožnikovega t. i. dejanskega delodajalca. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek pravilno oprlo na utrjeno stališče sodne prakse – npr. v sodbi Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 207/2014 z dne 27. 8. 2015. Tožena stranka nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za katerokoli izmed dveh situacij,2 v katerih je sodna praksa (npr. citirana zadeva) razširila odškodninsko odgovornost tudi na t. i. dejanskega delodajalca oziroma trdi, da sodna praksa odškodninske odgovornosti ne razširja tudi na situacije, ko je domnevno podrejena oseba samostojni podjetnik. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za atipično pogodbo o delu, katere predmet je gola storitev – izvajanje varilskih del. Bistveni element takšne atipične pogodbe je nekonkretizirana obveznost. Tožena stranka konkretno niti ne trdi, da je šlo za vnaprej dogovorjeno izdelavo stvari, temveč razloge sklenitve tovrstne pogodbe utemeljuje na potrebah poslovne prakse, vendar s tem argumentom ne more uspeti. Sodišče ne presoja smotrnosti njene zaveze v takšni pogodbi, temveč utemeljuje njeno obveznost, da mora tudi v primeru takega razmerja sopogodbeniku zagotoviti varne delovne razmere po določbah Zakona o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD-1, saj gre za položaj, ki ima zunanje znake delovnega razmerja. Prav tako ni dvoma, da je šlo v obravnavani zadevi tudi za situacijo skupnega delovišča, saj to v pritožbi priznava tudi tožena stranka (str. 10 pritožbe). Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 207/2014 se odškodninska odgovornost zaradi kršitev pravil o varnosti in zdravju pri delu razširja na naročnike del, ki so organizirali delovni proces na skupnem gradbišču in odgovarjali za nadzor glede varnosti pri delu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in prepričljivo obrazložilo obstoj prav takšnih okoliščin. Tako je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka organizirala delo (kar sta potrdila tožnik in delovodja pri toženi stranki P. N.) na način, da je P. N. dnevno razporejal delavce na delo, jih razporejal na konkretna mesta, kjer je bilo potrebno variti ter njihovo delo (skupaj z izkušenim varilcem S. J.) tudi nadziral. Za časovni potek del in torej nadzor tudi s tega vidika pa je skrbel tudi P. N. nadrejeni S. B. Na podlagi vsega navedenega po presoji višjega sodišča ne more biti dvoma, da je treba toženo stranko v okoliščinah konkretne zadeve šteti za dejanskega delodajalca tožnika v smislu določb ZVZD-1. Zgolj status tožnika kot samostojnega podjetnika, zaradi njegove obveznosti opravljanja dela po odredbi in pod nadzorom tožene stranke, slednje ne more razbremeniti odgovornosti.

8. Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da se je tožnik s podpisom Pogodbe odpovedal uveljavljati odškodnino neposredno od tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožnika – samostojnega podjetnika ne gre šteti za delavca, zaposlenega pri s. p.,3 ki ga izrecno omenja določilo 16. točke 5. člena Pogodbe. Na podlagi navedenega po presoji višjega sodišča ni dvoma o tem, da določila Pogodbe lahko opredeljujejo kvečjemu le odpoved uveljavljanju odškodninskega zahtevka oziroma regresnega zahtevka za morebitne odškodninske zahtevke zaposlenih do tožnika v razmerju do tožene stranke. Višje sodišča pa soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da, upoštevaje zakonske obveznosti po ZVZD-1, ki so na podlagi dejanskih okoliščin sodelovanja med pravdnima strankama nastale za toženo stranko, se ta svojim obveznostim ne more vnaprej izogniti s pogodbenim določilom, da se nasprotna stranka odpoveduje uveljavljanju odškodninskih zahtevkov.

9. Prav tako se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določilo 7. člena Pisnega sporazuma o skupnem delovišču in zagotavljanju zdravja in varstva pri delu ter varstva pri požaru z dne 21. 12. 2012 (v nadaljevanju: Pisni sporazum) glede obveznosti dogovora med tožnikom in toženo stranko glede vrstnega reda opravljanja storitev. Tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da bi se moral tožnik, če je ocenil, da gre za neprimeren delovni oder, obrniti na vodjo skupine delavcev tožene stranke ter se dogovoriti o vrstnem redu opravljanja storitev. Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da glede na izpovedi tožnika ter priče P. N. tožnik ni imel vpliva na časovni potek in organizacijo dela, saj je bilo to v domeni tožene stranke. Sodišče prve stopnje je navedeno izčrpno in zelo prepričljivo pojasnilo (15. točka obrazložitve), zato se višje sodišče v izogib ponavljanju v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.

10. Ne gre slediti niti zavzemanju tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti višji delež soprispevka tožnika od ugotovljenih 40 %. Višje sodišče je že pojasnilo, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da gre v okoliščinah te zadeve toženo stranko šteti kot delodajalca v smislu določb ZVZD-1, zato se do pritožbenih navedb, v katerih tožena stranka vnovič skuša vso odgovornost za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu v konkretni zadevi prevaliti na tožnika, ne bo ponovno opredeljevalo. Ne drži pritožbena navedba, da dokazni postopek ni potrdil tožnikove navedbe, da je predhodno opozoril na neustreznost postavljenega odra. Sodišče je to dejstvo ugotovilo na podlagi tožnikove izpovedi, ki jo je ocenilo kot verodostojno (16. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je tisto, ki si ob zaslišanju lahko ustvari vtis o prepričljivosti izpovedi zaslišanega, za preizkus na pritožbeni stopnji pa je bistveno, da je stališče sodišča prve stopnje, zakaj sledi določeni izpovedi, razvidno iz konteksta obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožnik ves čas postopka navajal enaka dejstva v zvezi z neustreznostjo odra, na katerem je delal, enako je izpovedal tudi ob zaslišanju, medtem ko je tožena stranka svoje navedbe tekom postopka spreminjala; slednjemu pritožba obrazloženo niti ne nasprotuje. Na podlagi navedenega višje sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik izrecno opozoril na neustreznost odra. Prav tako se tožena stranka ne more razbremeniti odgovornosti z očitkom tožniku, da bi moral zavrniti delo na neustreznem odru in potencialno sprožiti odškodninski postopek proti toženi stranki ter da okoliščina izgube pogodbene stranke ne bi smela biti upoštevna pri presoji ravnanja tožnika. Višje sodišče z logično in prepričljivo obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki je ta argument tožene stranke zavrnilo, v celoti soglaša in se v izogib ponavaljanju nanjo v celoti sklicuje.

11. Glede zaključka tožnikovega zdravljenja višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, ki je sledilo izvedenskemu mnenju, da je bilo zdravljenje tožnika zaključeno konec maja 2014, ko je EMG preiskava nedvoumno izključila povezavo med poškodbo v škodnem dogodku in bolečinami zaradi okvare ledvene živčne korenine. Tudi sicer pa tožena stranka ne more uspeti s pavšalnim navajanjem, da odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ne sme pokrivati tudi obdobja med januarjem 2014 in majem 2014. Sodišče prve stopnje je namreč izčrpno in natančno povzelo tožnikove navedbe in izvedenčeve ugotovitve v zvezi s trajanjem in intenzivnostjo tožnikovih bolečin, kakor tudi nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel (28-34 točka obrazložitve), zato bi morala tožena stranka konkretizirati, katerih ugotovljenih nevšečnosti med zdravljenjem sodišče ne bi smelo upoštevati. Glede samih telesnih bolečin pa je sodišče prve stopnje sledilo izvedencu, ki je telesne bolečine opredelil do zaključka zdravljenja pri travmatologu (januarja 2014), za kasnejše-občasne bolečine pa je opredelil, da se pri tožniku ponavljalo tudi danes, zato za prisojeno odškodnino dan zaključka zdravljenja v tem delu niti ne spremeni odločitve sodišča prve stopnje.

12. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje prisojeni višini odškodnine iz naslova strahu. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4106/2010 z dne 23. 2. 2011 z obravnavano zadevo glede bistvenih okoliščin ni primerljiva v zadostni meri, da bi lahko šteli, da odločitev sodišča prve stopnje odstopa od prisojene odškodnine v podobnih primerih. V citirani zadevi je sekundarni strah za izid zdravljenja pri oškodovanki v citirani zadevi trajal do zaključka zdravljenja, do katerega pa je prišlo že po 3 mesecih, medtem ko je do zaključka zdravljenja pri tožniku prišlo bistveno kasneje – po šestnajstih mesecih. Navedena razlika, kakor tudi razlika v načinu in mestu poškodb (zlom kosti v roki pri oškodovanki v prometni nesreči v citirani zadevi, zlom ponvice levega kolčnega sklepa in roba leve črevnične kosti po padcu z višine) po presoji višjega sodišča utemeljujeta razliko v prisojeni odškodnini za strah.

13. Glede drugih postavk nepremoženjske in premoženjske škode pa pavšalna pritožbena navedba, da je odmerjena odškodnina previsoka, ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovitev in materialnopravne presoje sodišča prve stopnje.

14. Ker se tožena stranka zoper odločitev o stroških postopka pritožuje le v posledici očitane napačne odločitve glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, višje sodišče glede na siceršnje razloge svoje odločitve soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka.

15. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Galič, A.: Ustavnosodna pravotvornost: "Argument precedensa" ali Stališča Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse; Revus - revija za evropsko ustavnost, letnik 1 – 2003, št. 1, str. 44-56. 2 1) Prva situacija, kjer se odškodninska odgovornost razširja tudi na dejanskega delodajalca so primeri, ko je delavec opravljal vnaprej nekonkretizirana dela na podlagi atipične pogodbe o delu, pri kateri predmet izpolnitvenega ravnanja ni bila vnaprej dogovorjena izdelava stvari, pač pa gola storitev, zaradi česar ima takšno razmerje zunanje znake delovnega razmerja, v katerem je nosilec dejavnosti naročnik del in ne dejanski izvajalec posla; 2) Druga situacija, kjer se je odškodninska odgovornost razširila preko okvirja delodajalca v formalnem smislu na dejanskega delodajalca pa zajema na naročnike del, ki so organizirali delovni proces na skupnem gradbišču in odgovarjali za nadzor glede varnosti pri delu tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev. 3 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča III Ips 61/2016 z dne 31. 8. 2016.