Jedro

Ni izpolnjen pogoj prijavljenega stalnega prebivališča na dan 23.12.1990.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.list RS št. 1/91-I in 30/91-I), ker je ugotovila, da je tožnik stalno prebivališče prijavil v Sloveniji 3.1.1991 iz B. (BIH), zaradi česar ni izpolnjen eden od pogojev za pridobitev državljanstva na navedeni pravni podlagi.

V tožbi tožnik navaja, da živi v P. že od leta 1985. Ta kraj si je izbral za stalno prebivališče, kar je ključna okoliščina za določitev domicila. Meni, da ima prijava le formalen in deklaratoren značaj. Zaposlen je pri slovenskem podjetju. Od delodajalca je dobil v P. stanovanje, v katerega se je vselil 18.11.1990. Ker pa takrat zaradi narave dela ni mogel dobiti dopusta in se v Z. (BIH) odjaviti, je to lahko storil šele 27.12.1990 in se prvi delovni dan po novoletnih praznikih za stalno prijavil v P. Meni, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu RS in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS), po katerem pridobi slovensko državljanstvo državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če vloži vlogo za pridobitev državljanstva v šestih mesecih od uveljavitve zakone. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti. Pri tem niti ni pomembno, zakaj posamezni pogoj ni podan. Zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na objektivne okoliščine, zaradi katerih ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji na dan 23.12.1990. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I).