Jedro

V temeljnih načelih ZPP je določeno, da odloči sodišče o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi neposrednega obravnavanja (4. člen ZPP). Učinek tega načela je, da tudi sodišče druge stopnje ne sme spremeniti dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, razen če samo ponovi dokaze. Temu namenu služi pritožbena obravnava, na kateri pride sodišče v neposreden kontakt s strankami, pričami itd. Na interni seji sodišče druge stopnje dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ne more in ne sme spreminjati. Izjeme veljajo le za presojo listin ali neposredno izvedenih dokazov (2. tč. 373. člena ZPP), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi, ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.065.304 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.12.1992 dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 72.306 SIT. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje za razliko od sodišča prve stopnje, ki je v razlogih sodbe navedlo, da ni nobenih dokazov za to, da so tožnikovo vozilo odvzeli oblastni organi (policisti) na meji med Republiko Bosno in Hercegovino in Zvezno Republiko Jugoslavijo, svojo odločitev o zavrnitvi pritožbe tožene stranke utemeljuje s trditvami, da zanj ni sporno, da so tožnikovo vozilo odvzele vojaške, policijske ali tem podobne enote. Te trditve pritožbenega sodišča pa predstavljajo potvarjanje dejanskega stanja, saj nobena od zaslišanih prič tega ni potrdila. Vse priče so omenjale le policijo, ki pa po mnenju tožene stranke v krajih, kjer je bilo vozilo odvzeto, predstavlja oblast. Še manj je toženi stranki jasno, kje je sodišče druge stopnje dobilo podlago za zaključek, da je šlo v obravnavanem primeru za zaplembo kot vojni plen. Ugotovitve sodišča druge stopnje so skonstruirane in v izvedenih dokazih nimajo podlage. V postopku pred sodiščem prve stopnje so se omenjali le policisti, te pa bi moralo tudi sodišče druge stopnje šteti med legalne organe oblasti. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbeni zahtevek zavrne. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija je utemeljena. Tožena stranka v reviziji uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ta je po mnenju revizijskega sodišča podana. V postopku pred sodiščem prve stopnje se je zatrjevalo (in dokazovalo), da so tožnikov osebni avtomobil pri kraju Loznica v Republiki Bosni in Hercegovini, zasegle policijske enote. Po oceni izvedenih dokazov je prišlo sodišče prve stopnje do zaključka, da tožena stranka odvzema osebnega avtomobila s strani policijskih enot ni z ničemer dokazala. Tožena stranka je v pritožbenem postopku to dokazno oceno sodišča prve stopnje izpodbijala in obenem uveljavljala tudi bistveno kršitev postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, saj naj bi bil po njenem mnenju ta zaključek sodišča prve stopnje v nasprotju z v postopku izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče na te pritožbene trditve tožene stranke ni odgovorilo, zavrnitev pritožbe tožene stranke pa je utemeljilo s trditvijo, da "ni sporno, da so tožniku vozilo odvzele vojaške, policijske ali tem podobne enote na meji med Republiko Bosno in Hercegovino in Zvezno Republiko Jugoslavijo (2. odstavek na 2. strani razlogov), kar predstavlja "protipravno ravnanje in protipraven odvzem" (zadnji odstavek na 2. strani razlogov). Tako ravnanje pritožbenega sodišča pa predstavlja "dopolnjevanje" v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa ni bilo izvedeno tako, kot to določa ZPP. V temeljnih načelih ZPP je določeno, da odloči sodišče o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi neposrednega obravnavanja (4. člen ZPP). Učinek tega načela je, da tudi sodišče druge stopnje ne sme spremeniti dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, razen če samo ponovi dokaze. Temu namenu služi pritožbena obravnava, na kateri pride sodišče v neposreden kontakt s strankami, pričami itd. Na interni seji sodišče druge stopnje dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ne more in ne sme spreminjati. Izjeme veljajo le za presojo listin ali neposredno izvedenih dokazov (2. tč. 373. člena ZPP), za kar pa v obravnav anem primeru ne gre. Trditev pritožbenega sodišča, da "sploh ni sporno, da so vozilo odvzele vojaške, policijske ali tem podobne enote" ni točna, ker take nesporne ugotovitve v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo, ugotovitev, da naj bi vozilo odvzeli policisti, pa je z ugotovitvami sodišča prve stopnje celo v nasprotju, saj je to sodišče po oceni izvedenih dokazov prišlo do zaključka, da tožena stranka odvzema vozila s strani policijskih enot ni uspela dokazati. Z ugotovitvami, ki so nove in ki jih sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje, da so vozilo odvzeli policisti, vojaki ali tem enotam podobne skupine, je pritožbeno sodišče brez obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje kot pa sodišče prve stopnje, in se s tem glede vprašanj ugotavljanja pravnoodločilnih dejstev v bistvu spremenilo v sodišče prve stopnje, toženi stranki pa, ki se z navedenimi ugotovitvami pritožbenega sodišča ne strinja, odvzelo možnost pritožbe, saj zaradi določbe 3. odstavka 385. člena ZPP, na drugi stopnji ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev tožena stranka z revizijo ne more izpobijati. Z dodajanjem pravnoodločilnih dejstev v pritožbenem postopku, do katerih je prišlo pritožbeno sodišče le na interni seji, je prišlo do nepravilne uporabe 2. odstavka 362. člena ZPP, kar je vplivalo tudi na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 354. člena ZPP). Kot je bilo že povedano, pa je imelo tako ravnanje pritožbenega sodišča tudi za posledico, da toženi stranki ni bila dana možnost izpodbijanja dejstev, ki so pravnoodločilna (glede na vsebino splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-91, ki so za odločitev v tej pravdni zadevi materialno pravo) in ki so bila prvič ugotovljena v pritožbenem postopku, saj revizijsko sodišče glede na odločbo 3. odstavka 385. člena ZPP, v revizijskem postopku tudi na tak način ugotovljenih dejstev ne more (in ne sme) preizkušati. Zaradi navedene kršitve določb ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje je bilo potrebno reviziji ugoditi, sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in vrniti zadevo temu sodišču v novo odločanje (394. člen ZPP).