Jedro

Tožnik ima kot lastnik stanovanja pravno in dejansko možnost, da stanovanje uporablja za bivanje. Sicer v obravnavani zadevi tožnikovo bivanje in njegova uporaba stanovanja za bivanje (in ostalih) ni sporna (glede na tožbene navedbe in navedbe iz upravnega postopka), vendar pa navajanja, da uporablja stanovanje (izvaja v njem versko dejavnost) tudi Cerkev ni relevantno. Tožniku je bilo z izpodbijano odločbo odmerjeno nadomestilo zaradi njegove evidentirane uporabe stanovanja (ki ni zanikana) in pomeni dejansko domnevo glede evidentirane uporabe stanovanja, glede na četrti odstavek 218.c člena ZGO-1. V obravnavani zadevi organ ni odmeril nadomestila verski skupnosti v nasprotju z 59. členom ZSZ/84. Tožnik se zato kot fizična oseba, ki biva v stanovanju, na versko dejavnost, ki jo v njegovem stanovanju izvaja verska skupnost (kot dodatno dejavnost, ki se razen bivanja in gospodarske dejavnosti izvaja na njegovem naslovu), ne more sklicevati, kljub vlogi „nadsvečenika“ in ustanovitelja. Kolikor je pretežni namen uporabe stanovanja verska dejavnost, je tako nestanovanjsko rabo kot dejansko rabo dolžan ugotoviti geodetski organ v skladu z 90. členom ZEN, do spremembe pa se podatki, ki jih je občina pridobila kot podatek katastra stavb oz. REN, štejejo za pravilne in se je bil organ dolžan na njih opreti kot evidentiran podatek, vse v skladu z 218. členom ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2014, za stanovanjske prostore na naslovu ..., v višini 45,30 EUR. V obrazložitvi je navedel, da je odločba utemeljena v skladu z določilom 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84), 218. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in Odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč na območju Občine A. Naslovnik odločbe je dolžan plačati nadomestilo glede na 62. člen ZSZ/84. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika, ki jo je utemeljeval na 59. členu ZSZ/84, ki med drugim določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) ne plačuje za stavbe, ki jih uporabljajo verske skupnosti za svojo versko dejavnost, zavrnil, zavrnitev pa utemeljeval na dejanski rabi objekta, ki izhaja iz registra nepremičnin.

3. Tožnik s tožbo izpodbija odločbo in navaja, da v zadevi ni pravilno uporabljena določba 59. člena ZSZ/84. Bistveno v zadevi je, ali stavbo z naslovom ... uporablja verska skupnost za svojo versko dejavnost in ne formalna ugotovitev organa, da je stanovanje vpisano v registru nepremičnin z dejansko rabo „stanovanje v samostoječi stavbi“ ter da je tu vpisana tudi gospodarska družba B. ter štirje prebivalci. Vse navedeno ne pomeni, da ne gre za objekt, v katerem se izvaja verska dejavnost. Cerkev ... ima vpisanih že preko 11.000 vernikov. Je peta verska skupnost po številu vernikov v Republiki Sloveniji ter vpisana v register verskih skupnosti pri ministrstvu za kulturo – Urad za verske skupnosti in ima sedež v stavbi na naslovu ... in na naslovu vsakega vernika. V registru nepremičnin ne bo najti lastništva sakralnih objektov te verske skupnosti, ker takega premoženja nima. Ustanovljena je bila pred tremi leti in v register vpisana 21. 3. 2014. Njena verska dejavnost je v celoti usmerjena v dobrodelnost. Iz teh razlogov tudi premoženja v bodoče ne pričakuje. Verniki so v svoj statut in opis temeljev svojega verovanja zapisali, da bodo versko dejavnost opravljali na javnih mestih in svojih domovih, ki jih zato štejejo za svete sakralne objekte. V domovih si vsak po svoje urejajo prostore za opravljanje svoje verske dejavnosti. Nadsvečeniki v svojih domovih in domovih bratov in sestra na njihovo povabilo izvajajo svete maše, poroke, posvojitve in druge obrede. Odločitev o tem, kje bodo verniki neke verske skupnosti izvajali versko dejavnost ni v pristojnosti posvetne oblasti, temveč odločitev verske skupnosti same. Po 7. členu Ustave RS so verske skupnosti ločene od države in državni uradniki ne morejo odločati o tem, v katerem objektu se bo opravljala verska dejavnost. To lahko odloča le najvišji organ verske skupnosti same, v tem primeru konzilij nadsvečenikov, ki je sprejel statut verske skupnosti ter že navedene temelje. Trditve toženke, da se verska dejavnost opravlja zgolj v cerkvah in molilnicah so preveč laične, da bi vzdržale. Tudi nadaljnja trditev, da je v istem objektu gospodarska družba ali stanovalci, ne vzdrži laične trditve, da se v taki stavbi ne izvaja tudi verska dejavnost. Cerkev ... je v svoji sveti knjigi in statut zapisala, da bo delala dobra dela in širila svojo vero v blaženi zvon in dobroto in to dela po svojih skromnih možnostih in na svojih skromnih domovih. Tožnik – nadsvečenik A.A. je istočasno tudi ustanovitelj Cerkev ... in gotovo na naslovu sedeža cerkve opravlja cerkveno dejavnost, kje bi jo sicer, če druge možnosti sploh nima? Dokaz, da se verske dejavnosti izvajajo po domovih bratov in sestra bodo pričanja le-teh in nadsvečenikov ter fotografije in zapisi svetih maš in pridig. Toženka je zato nepopolno ugotovila dejansko stanje in prekoračila pooblastila v delu, ko odloča namesto vernikov, kaj za vernika Cerkev ... pomeni sakralni objekt in kje izvaja svojo versko dejavnost. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in meni, da je določbo prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 treba tolmačiti restriktivno, torej kot stavbo, ki jo verska skupnost uporablja izključno za versko dejavnost. V zadevi pa ni sporno, da je na naslovu ... kot podatek o dejanski rabi vpisano „stanovanje v samostoječi hiši z enim stanovanjem“. Cerkev je bila sicer v register cerkva in drugih verskih skupnosti vpisana šele 21. 3. 2014, zato v nobenem primeru ne bi mogla biti oproščena plačila NUSZ za obdobje celega leta 2014. 5. Tožba ni utemeljena.

6. Obveznost plačila NUSZ je določena v šestem poglavju ZSZ/84, ki se v tem delu uporablja v skladu s peto točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, ZSZ). Navedena ureditev ostaja nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), saj ta v svojem 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na plačevanje NUSZ. Veljavna je torej ureditev po ZSZ/84, dopolnjena s 180. členom ZUreP-1, ki določa, da se nadomestilo odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. V tem smislu Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) v določbah členov 218. do 218.b natančneje opredeljuje zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, za katera se lahko odmeri NUSZ, v določbah členov 218.c, 218.č in 218.d pa še uskladitev podatkov za odmero nadomestila in uskladitev predpisov, ki so namenjeni pridobivanju podatkov za odmero (podlage za odjem podatkov pri odmeri obveznosti NUSZ).

7. Po navedenih določbah ZGO-1 (drugi odstavek 218. in prva alineja prvega odstavka ter drugi in tretji odstavek 218.b člena) se kot zazidana stavbna zemljišča štejejo zemljiške parcele ali njihovi deli – gradbene parcele, na katerih je zgrajena oziroma se na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja gradi katerakoli vrsta stavbe ali gradbeni inženirski objekt, ki ni objekt gospodarske javne infrastrukture, če so takšne parcele oziroma njihovi deli v skladu z določbami tega zakona določene kot gradbene parcele. Če gradbena parcela še ni določena z odločbo, se do njene določitve kot zazidano stavbno zemljišče šteje površina, na kateri stoji stavba oziroma gradbeni inženirski objekt, in del preostale površine zemljišča, ki se določi tako, da se površina zemljišča, na katerem stoji stavba ali gradbeni inženirski objekt, pomnoži s faktorjem 1,5. Tako dobljena površina se šteje za zazidano stavbno zemljišče, preostanek pa za nezazidano stavbno zemljišče, če izpolnjuje tudi ostale pogoje, predpisane v 218. in 218.b členu ZGO-1. Poleg tega ZGO-1 določa tudi pomen izraza stavba. Stavba je objekt z enim ali več prostorov, v katere človek lahko vstopi in so namenjeni bivanju ali opravljanju dejavnosti.

8. Na podlagi prvega odstavka 218. člena ZGO-1 občina za namene NUSZ pridobi podatke iz katastra stavb oz. mora uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin. V okviru te določbe je organ v postopku odmere NUSZ pravilno za sporno nepremičnino uporabil podatek iz registra nepremičnin – stanovanje v samostoječi stavbi. Po določbi prvega odstavka 96. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) je register nepremičnin (REN) večnamenska zbirka podatkov o nepremičninah na območju RS, ki se vzpostavi in vodi zaradi zagotavljanja podatkov ki odražajo dejansko stanje nepremičnin v naravi. V REN se evidentirajo podatki, določeni v prvem odstavku 98. člena, tudi dejanska raba nepremičnine (8. točka prvega odstavka 98. člena ZEN), pa tudi lastnik, uporabnik ali najemnik nepremičnine (2., 3. in 4. točka prvega odstavka 98. člena ZEN). V REN se povzemajo podatki iz zemljiškega katastra, katastra stavb, zemljiške knjige, registra prostorskih enot, centralnega registra prebivalstva, poslovnega registra Slovenije, iz zbirk podatkov samoupravnih lokalnih skupnosti ter iz javnih in drugih zbirk podatkov (100. člen ZEN). Člen 79. določa, v zvezi z vprašanjem dejanske rabe sporne nepremičnine, da se v katastru stavb vodijo podatki o dejanski rabi stavbe v skladu z veljavno klasifikacijo vrste objektov in ta raba se določi glede na pretežni namen uporabe stavbe. V obravnavani zadevi ni sporno, kot je sodišče že zgoraj navedlo, da je sporna nepremičnina po vpisani, evidentirani dejanski rabi stanovanje v samostoječi stavbi. Glede na določbo prvega odstavka 79. člena ZEN navedeno pomeni, da se sporna nepremičnina v pretežnem uporablja za stanovanje. Člen 90. ZEN pa določa v primerih spremembe pretežne rabe stavbe možnost spremembe dejanske rabe dela stavbe. Skladno z navedenim členom napotuje na spremembo podatkov, ki so relevantni za odmero NUSZ, tudi tretji odstavek 218.c člena ZGO-1. 9. V obravnavani zadevi je bila tožniku izdana odmerna odločba za stanovanje, kar v skladu z 79. členom ZEN pomeni, da je tak pretežni namen uporabe. Tožnik dejanske rabe ni spremenil, tudi po vpisu verske skupnosti na isti naslov – ...

10. Na podlagi 62. člena ZSZ/84 mora NUSZ plačati neposredni uporabnik zemljišča oz. stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oz. lastnik, najemnik stanovanja oz. poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Sodna praksa tega sodišča razlaga to določbo v smislu, da je neposredni uporabnik tisti, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe sporne nepremičnine. Tožnik ima kot lastnik stanovanja (kot sam navaja) in fizična oseba pravno in dejansko možnost, da stanovanje uporablja za bivanje, kar je v smislu navedenih zakonski določb stanovanjska raba. Sicer v obravnavani zadevi tožnikovo bivanje in njegova uporaba stanovanja za bivanje (in ostalih) ni sporna (glede na tožbene navedbe in navedbe iz upravnega postopka), vendar pa navajanja, da uporablja stanovanje (izvaja v njem versko dejavnost) tudi Cerkev ... ni relevantno. Tožniku je bilo z izpodbijano odločbo odmerjeno nadomestilo zaradi njegove evidentirane uporabe stanovanja (ki ni zanikana) in pomeni dejansko domnevo glede evidentirane uporabe stanovanja, glede na četrti odstavek 218.c člena ZGO-1. V obravnavani zadevi organ ni odmeril nadomestila verski skupnosti Cerkev ..., v nasprotju z 59. členom ZSZ/84. Tožnik se zato kot fizična oseba, ki biva v stanovanju, na versko dejavnost, ki jo v njegovem stanovanju izvaja verska skupnost Cerkev ... (kot dodatno dejavnost, ki se razen bivanja in gospodarske dejavnosti izvaja na njegovem naslovu), ne more sklicevati, kljub vlogi nadsvečenika in ustanovitelja. Kolikor je pretežni namen uporabe stanovanja verska dejavnost je tako nestanovanjsko rabo kot dejansko rabo dolžan ugotoviti geodetski organ v skladu z 90. členom ZEN, do spremembe pa se podatki, ki jih je občina pridobila kot podatek katastra stavb oz. REN, štejejo za pravilne in se je bil organ dolžan na njih opreti kot evidentiran podatek, vse v skladu z 218. členom ZGO-1. 11. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.