Jedro

Tožnica je bila, preden se je prijavila na javni razpis, seznanjena s tem, kakšna so merila za sofinanciranje vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji, in jih je glede na to, da se je na javni razpis prijavila, tudi sprejela. 80. člen Pravilnika o načinu in postopku sofinanciranja izvajalcev letnega programa športa je jasen. Za sofinanciranje meritev, analiz in svetovanja lahko kandidira izvajalec, ki izpolnjuje v nadaljevanju člena navedene štiri pogoje. V zadevi niti ni sporno, da v konkretnem primeru tožnica ni bila izvajalec meritev, analiz in svetovanja, s tem pa tudi ni zadostila pogojem iz Pravilnika. Tretji odstavek 21.a člena Pravilnika povsem jasno določa, kaj se zgodi v primeru zmanjšanja obsega sredstev v posameznem letu in kako to vpliva na sofinanciranje posamezne nacionalne panožne športne zveze. Toženka je Pravilnik pravilno uporabila in svojo odločbo tudi ustrezno obrazložila. Določbo 14. člena Pravilnika pa je treba razumeti v smislu zagotavljanja pravice stranke, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah v skladu s 138. členom ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o rezultatu Javnega razpisa za izbor izvajalcev in sofinanciranje vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji v letu 2013 (v nadaljevanju Javni razpis) je tožena stranka Zvezi A. sofinancirala prijavljene programe v skupni višini 26.057 EUR, in sicer za delovanje nacionalnih panožnih športnih zvez (v nadaljevanju NPŠZ) 16.958 EUR, za priprave in nastop reprezentanc vrhunskih športnikov na evropskih in svetovnih prvenstvih – badminton 5.449 EUR, za priprave in nastope mlajših in mladinskih reprezentanc na evropskih in svetovnih prvenstvih – badminton 3.270 EUR in za mednarodno dejavnost nacionalnih panožnih športnih zvez – članarina v evropski in svetovni zvezi 380 EUR. Predlog prijavitelja za sofinanciranje programov priprave športnikov na sredozemske igre, nadstandardno zdravstveno zavarovanje vrhunskih športnikov, priprava in načrtovanje programov športne rekreacije na državni ravni, ki imajo za cilj povečanje oziroma ohranjanje števila gibalno, športno dejavnega prebivalstva – Slovenija igra badminton, oziroma za meritve in svetovanje, pa je zavrnila.

2. V obrazložitvi navaja, da je podlaga za odločanje 7. in 10. člen Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo) ter 4. člen Pravilnika o načinu in postopku sofinanciranja izvajalcev letnega programa športa (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sestavila Javni razpis, ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 7/2013 dne 25. 1. 2013. Postopek Javnega razpisa je vodila strokovna komisija, imenovana z odločbo Ministrstva z dne 7. 12. 2012. Pojasnjuje, da je prijavitelj v razpisnem roku oddal popolno vlogo na Javni razpis. Strokovna komisija je vlogo pregledala ter v skladu z določbami Pravilnika ovrednotila ter pripravila predlog sofinanciranja. Program delovanja nacionalnih panožnih športnih zvez je bil vrednoten v skladu s členi 20 do 31 Pravilnika, program priprave in nastopi mlajših in mladinskih reprezentanc na evropskih in svetovnih prvenstvih – badminton pa v skladu s členi 35 do 38 Pravilnika. Program priprave in nastop reprezentanc vrhunskih športnikov na evropskih in svetovnih prvenstvih – badminton, je bil prav tako vrednoten v skladu s členi 35 do 38 Pravilnika, medtem ko je bil program mednarodna dejavnost nacionalnih panožnih športnih zvez – članarina v evropskih in svetovni zvezi, ovrednoten v skladu z 88. in 89. členom Pravilnika. Programi so se financirali v višini kot je določeno v izreku tega sklepa.

3. S programom nadstandardno zdravstveno zavarovanje vrhunskih športnikov prijavitelj na podlagi 19. člena Pravilnika ni uspel, saj na te programe lahko kandidira le Olimpijski komite Slovenije – združenje športnih zvez. Glede priprave in načrtovanja programov športne rekreacije na državni ravni, ki ima za cilj povečanje oziroma ohranjanje števila gibalno športno dejavnega prebivalstva – Slovenija igra badminton, prijavljeni program ni zbral minimalnega števila točk za sofinanciranje, ki je v skladu s 57. členom Pravilnika 80 točk. Zbral jih je namreč le 75. Prijavitelj se je prijavil tudi za sofinanciranje programa spremljanje pripravljenosti športnikov in svetovanje treninga – meritve, analize in svetovanje. V skladu z 80. členom Pravilnika za sofinanciranje lahko kandidira le izvajalec programa, kar pa tožnik ni.

4. Tožnik je na podlagi 14. člena Pravilnika o načinu in postopku sofinanciranja izvajalcev letnega programa športa (v nadaljevanju Pravilnik o načinu) na Ministrstvo vložil zahtevek za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru, ki ga je Ministrstvo s sklepom z dne 6. 5. 2013 št. 6712-3/2012-312, zavrnilo. V obrazložitvi sklepa Ministrstvo najprej obrazloži relevantne določbe Pravilnika ter razvrščanje v posamezne NPŠZ oziroma razvrstitev tožnika v posamezni razred glede na prijavljen program. Poudarja, da Pravilnik v členih od 22 do 30 določa razvrstitev NPŠZ v razrede, v 33. in 34. členu pa razvrstitev športnih panog v razrede športnih panog. Zvezo A. se na podlagi teh določb, mnenja strokovnega sveta RS za šport z dne 1. 3. 2014 in sklepa izvršnega odbora Olimpijskega komiteja Slovenije, sprejeta na 21. seji dne 12. 3. 2013, razvrsti v 3. razred NPŠZ, športno panogo badminton pa v 2. razred športnih panog. V nadaljevanju obrazloži način oziroma predstavi podatke, ki so bili podlaga za odločanje. Poudarja, da se delovanje NPŠZ sofinancira na podlagi seštevka točk iz 26., 27., 28. in 31. člena Pravilnika. Zveza A. bi bila za delovanje NPŠZ upravičena do sofinanciranja v višini 16.958 EUR, kar pomeni 2.850 točk krat 5,95 EUR.

5. Dejavnost vrhunskega športa in dejavnost športne vzgoje otrok in mladine usmerjenih v kakovost in vrhunski šport – programi reprezentanc, se sofinancirata na podlagi 35., 36. in 37. člena Pravilnika. Zveza A. je zaradi uvrstitve športne panoge badminton v 2. razred športnih panog upravičena do sofinanciranja priprav in nastopov reprezentanc vrhunskih športnikov v višini 36.665 EUR, kar pomeni 10.700 točk krat 5,95 EUR. Poudarja, da je glede na določbo tretjega in četrtega odstavka 21. člena Pravilnika, tožeča stranka za leto 2013 upravičena do sofinanciranja v skupni višini 5.449 EUR, kar predstavlja lanskoletni znesek, povečan za 20 %, ki je znašal 4.541 EUR. Zveza A. bi bila za priprave in nastope mlajših in mladinskih reprezentanc upravičena do sofinanciranja v višini 26.775 EUR oziroma 4.500 točk krat 5,95 EUR. V nadaljevanju se tožena stranka ponovno sklicuje na tretji in četrti odstavek 21. člena Pravilnika. Ugotavlja, da je Zveza A. za to leto za priprave in nastope reprezentanc vrhunskih športnikov upravičena do sofinanciranja v skupni višini 3.270 EUR, kar predstavlja lanskoletni znesek povečan za 20 %.

6. Pojasnjuje, da Pravilnik v 89. členu tudi določa, da se tistim NPŠZ, ki so uvrščene v prve tri razrede zvez, na podlagi dokazil o plačilih, sofinancira plačilo članarine v evropski in svetovni športni zvezi, vendar največ do 1000 točk po vrednosti točke za področje vrhunskega športa. Zveza A. je uvrščena v 3. razred NPŠZ. Zato je upravičena do sofinanciranja mednarodne dejavnosti nacionalnih panožnih športnih zvez v višini 380 EUR. Toliko je bila tudi prijavljena višina članarine na evropski in svetovni zvezi.

7. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj je zavrnila program meritve in svetovanje. V skladu z 80. členom Pravilnika se ta program lahko sofinancira samo izvajalcu programa. Tudi ostali programi, razvidni iz izreka izpodbijane odločbe, so bili za sofinanciranje zavrnjeni. Pri tem se sklicuje na 57. člen Pravilnika ter njegov 19. člen. Pojasnjuje še, da je možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev na Javni razpis, zagotovljena z vložitvijo zahtevka za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru, kot to izhaja iz 14. člena Pravilnika o načinu. Zveza A. zato ni diskriminatorno obravnavana, merila za sofinanciranje pa so točno določena in objektivna. Glede navedb tožeče stranke o neprimernosti določb 21. člena Pravilnika glede možnosti povečevanja oziroma zmanjševanja obsega sredstev pa poudarja, da navedene določbe zagotavljajo vsakoletno povečanje sredstev kot posledico večje uspešnosti. Tako omogočajo postopno izboljševanje materialne podlage posameznim športom in obenem zaradi morebitne neuspešnosti posameznega športa, preprečujejo primere nenadnega padca, ali celo izgube možnosti sofinanciranja.

8. Tožnik v tožbi najprej poudarja, da je bila izpodbijana odločba v celoti neobrazložena. To pomanjkljivost je tožena stranka odpravila z odločanjem na podlagi zahtevka za preveritev iz 14. člena Pravilnika, vendar le deloma. Glede programa sofinanciranja mednarodne dejavnosti se je tožena stranka sklicevala na 89. člen Pravilnika, ne pa tudi na 2. točko njegovega 88. člena. Pravilnik je bil tudi napačno uporabljen glede programa meritve in svetovanje. Pravilnik ne določa, da mora biti prav Zveza A. izvajalec programa meritve in svetovanja. Pri tem se sklicuje na 80. člen Pravilnika. Meni, da je bil Pravilnik napačno uporabljen tudi glede kandidiranja tožeče stranke za program priprave športnikov na sredozemske igre in nadstandardno zavarovanje vrhunskih športnikov. Da je lahko edini nosilec teh programov Olimpijski komite Slovenije, ni eksplicitno zapisano v razpisni dokumentaciji. Ta je namreč glede na spletno objavo razpisa, obsegala le besedilo razpisa, Pravilnik in povezavo do spletne aplikacije za prijavo. Pravilnik pa ne vsebuje nobene omejitve v smislu omejene možnosti kandidature zgolj na Olimpijski komite Slovenije.

9. Napačna je tudi uporaba 21. člena Pravilnika. Res je, da je tožeča stranka za programa člani in mladinci prejela 20 % več sredstev kot v letu poprej, vendar pa je skupni izračun višine sofinanciranja dejavnosti iz 1. in 2. točke prvega odstavka 19. člena Pravilnika za tožečo stranko znašal 25.677 EUR, lani pa je tožeča stranka za to dejavnost prejela skupaj 27.266 EUR. Ob pravilni uporabi 21. člena Pravilnika bi tako morali ugotoviti, da se omejitve po 21. členu Pravilnika lahko upoštevajo šele, ko bi skupen znesek sofinanciranja znašal 32.719,20 EUR. Tožeča stranka je zaradi zmotne uporabe 21. člena Pravilnika prikrajšana najmanj za 6.662 EUR.

10. Tožeča stranka tudi meni, da je bila diskriminatorno obravnavana, saj vsakoletno prejema bistveno nižje denarne zneske, kot jih prejemajo druge primerljive NPŠZ oziroma drugi primerljivi športi. Neprimerno je tudi določilo 21. člena Pravilnika, ki merilo v celoti razvrednoti. Omogoča namreč diskriminacijo na podlagi preteklih uspehov kandidiranja na javnih razpisih. V letu 2012 je tožeča stranka prejela več sredstev, čeprav je bila tedaj primerljivo bistveno nižje rangirana kot v letu 2013. Tožena stranka tudi namenoma ne objavlja podatkov o izidu razpisa. Tako ni mogoče dobiti podatkov o tem, koliko je posamezna NPŠZ prejela sredstev in na podlagi kakšnih kriterijev.

11. Glede na navedeno tožeča stranka meni, da je potrebno izdani sklep odpraviti v delu, v katerem s predlogom tožeča stranka za sofinanciranje ni uspela v celoti oziroma je uspela le deloma, ter v zadevi ponovno odločiti v korist tožeče stranke. Izpodbijani sklep v zvezi s sklepom o preveritvi naj se torej odpravi, tožeči stranki pa povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo obširno odgovarja na očitke tožnika. Meni, da je v obrazložitvi obeh sklepov natančno navedla vsa dejstva in podrobno pojasnila vse razloge za odločitev. Glede sofinanciranja programa mednarodna dejavnost v športu pojasnjuje, da se je v letu 2013 NPŠZ v okviru mednarodne dejavnosti financiralo samo članarine v evropskih in svetovni športni zvezi, ne pa tudi stroškov udeležbe enega delegata na uradnih zasedanjih evropske in svetovne športne zveze. Navedeno jasno izhaja iz razpisne dokumentacije. Glede očitka tožeče stranke, da je bil Pravilnik napačno uporabljen tudi glede možnosti sofinanciranja programa „spremljanje pripravljenosti športnikov in svetovanja treninga, meritve, analize in svetovanje“, tožena stranka ponovno poudarja, da je lahko navedeni program v skladu z 80. členom Pravilnika sofinanciran samo izvajalcu programa. Tožeča stranka ni izvajalec tega programa, saj izhaja tudi iz prijavnega obrazca tožnice, da bo meritve izvajala Fakulteta B. 13. Glede navedbe, da je bil Pravilnik napačno uporabljen tudi glede kandidiranja tožeče stranke za program „priprave športnikov na sredozemske igre in nadstandardno zavarovanje vrhunskih športnikov“, pojasnjuje, da iz drugega odstavka 19. člena Pravilnika izhaja, da za vse dejavnosti vrhunskega športa lahko kandidirajo nacionalne panožne športne zveze oziroma nosilci teh dejavnosti, pri čemer je Olimpijski komite Slovenije nosilec teh dejavnosti. V razpisni dokumentaciji, ki je sestavni del Javnega razpisa, je bilo jasno določeno, da se v okviru tekmovanja športnikov sofinancirajo priprave za olimpijske in sredozemske igre v skladu z 32. členom Pravilnika ter da lahko za sofinanciranje kandidira samo Olimpijski komite Slovenije, ki je nosilec teh dejavnosti. V razpisni dokumentaciji na strani 10 je bilo tudi določeno, da se sofinancira nadstandardno zavarovanje vrhunskih športnikov v skladu s 44. členom Pravilnika in da lahko za sofinanciranje kandidira samo Olimpijski komite Slovenije – združenje športnih zvez, ki je nosilec teh dejavnosti.

14. Netočna je tudi trditev tožeče stranke, da razpisna dokumentacija ni bila del spletne objave. Dostopna je bila na spletu pod točko povezava do spletne aplikacije. Tožeča stranka se redno prijavlja na javne razpise in do sedaj ni imela težav z dostopom do vseh objavljenih dokumentov.

15. Glede domnevno napačne uporabe 21. člena Pravilnika pa tožena stranka poudarja, da Pravilnik v tretjem odstavku 21. člena določa, da če se v posameznem letu obseg sredstev v letnem programu „šport za delovanje nacionalnih panožnih športnih zvez in dejavnosti vrhunskega športa ter dejavnosti športne vzgoje otrok in mladine usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport – program reprezentanc“ zmanjša, se sofinanciranje posamezne NPŠZ za vsako od teh dejavnosti lahko poveča za največ 20 % glede na predhodno leto ali zmanjša za največ 20 % nad odstotkom zmanjšanja obsega sredstev v letnem programu športa za te dejavnosti. Sklicuje se tudi na četrti odstavek omenjenega člena. Pravilnost izračuna ugotavlja in potrjuje tudi tožeča stranka v svoji tožbi. Pri izračunu višine sofinanciranja je v skladu s tretjim odstavkom 21. člena Pravilnika odločilna samo višina sofinanciranja v preteklem letu za vsako od teh dejavnosti. Napačna je zato trditev tožeče stranke, da bi se moralo pravilo plus ali minus 20 % uporabljati za skupno sofinanciranje. Vse navedbe o domnevni diskriminatornosti in neskladnosti določb Pravilnika z ZSpo so neupoštevne, saj toženi stranki zaradi ravnanja v skladu s Pravilnikom, ni mogoče očitati nobenih kršitev. Navedbe tožeče stranke, da v primerjavi s preostalimi primerljivimi nacionalnimi panožnimi športnimi zvezami prejema bistveno nižje denarne zneske, pa za rešitev omenjenega spora niso relevantne. Glavni kriterij je merilo razširjenosti, mednarodne razširjenosti in merilo uspešnosti.

16. Tožeča stranka domnevno netransparentno delitev sredstev utemeljuje tudi s trditvijo, da tožena stranka namenoma ne objavlja podatkov o izidu javnega razpisa. Način objave rezultatov javnega razpisa ne vpliva na zakonitost izpodbijanih sklepov. Ne glede na to pa tožena stranka pojasnjuje, da tudi ta trditev ne drži. Tožena stranka je podatke o izidu javnega razpisa vsako leto objavila po koncu razpisa. Tako so tudi podatki o izidu javnega razpisa za leto 2013 objavljeni na spletni strani ministrstva. Sicer pa tožena stranka posamične vloge za vpogled v dokumentacijo obravnava v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku in Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja. Ker okoliščine in možnosti dostopa do vseh rezultatov javnega razpisa niso bistvene za rešitev tega spora, tožena stranka tudi nasprotuje dokaznemu predlogu za zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke.

17. V nadaljevanju tožeča stranka vztraja pri svojih trditvah iz tožbe, tožena pa pri svojih trditvah iz odgovora na tožbo.

18. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med tožnikom in tožencem ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu -v nadaljevanju ZUS-1).

19. Tožba ni utemeljena.

20. Za razpisni postopek, kot je obravnavani, se Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ob dejstvu, da gre za javnopravno stvar, le smiselno uporablja. V konkretnem primeru je prvostopni organ v postopku ocenjeval popolnost in utemeljenost vlog prijaviteljev na razpis, pri čemer je odločal enostransko oziroma na podlagi podatkov prijaviteljev in v skladu s pogoji razpisa, ki jih je sam pripravil. Določbo 14. člena Pravilnika je mogoče uporabljati v smislu zagotavljanja pravice stranke, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah. S prvim sklepom je bila tako stranki dana možnost, da uresniči pravice, ki ji gredo v skladu s 138. členom ZUP. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je tako glede na povedano po mnenju sodišča v skladu z zahtevo iz 214. člena ZUP, saj jo je mogoče glede relevantnih dejstev preveriti tako v dejanskem, kot v pravnem pogledu. V postopku ni sporno, da je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport na podlagi 7. in 10. člena ZSpo ter 4. člena Pravilnika objavilo Javni razpis Tožeča stranka se je nanj prijavila, Ministrstvo pa je odločilo, da se prijavljeni program tožeče stranke financira v skupnem znesku 26.057 EUR. Financiranje nad omenjenim zneskom oziroma financiranje preostalih štirih programov pa je zavrnilo. V obravnavanem primeru je tako sporna višina dodeljenih sredstev za sofinanciranje štirih programov tožeče stranke v letu 2013, kot tudi zavrnitev štirih programov za sofinanciranje programov tožeče stranke v celoti. V skladu z Javnim razpisom se izberejo izvajalci letnega programa športa na državni ravni za leto 2013 po pogojih in merilih, ki so določeni s Pravilnikom. Po 3. členu Pravilnika se višina sofinanciranja posameznih vsebin ter strokovnih ter razvojnih nalog izračuna na podlagi točkovnega sistema, razen če je v tem Pravilniku drugače določeno. Tako je sofinanciranje dejavnosti kakovostnega in vrhunskega športa odvisno od razvrstitve v eno od treh skupin A, B, C, od razvrstitve NPŠZ v razrede in v razvrstitev športne panoge v razred športnih panog. Po mnenju sodišča iz izpodbijane odločbe izhaja, katera merila so bila pri ugotavljanju upravičenosti do sofinanciranja upoštevana, kot tudi katera dejstva so bila pri tem odločilna in kako so vplivala na odločitev o upravičenosti do sofinanciranja. Iz spornega Javnega razpisa je tudi razvidno, da so pogoji in merila po katerih se izberejo izvajalci letnega programa športa na državni ravni v letu 2013, določeni v Pravilniku. V razpisu je določena tudi okvirna višina sredstev, ki je zagotovljena za sofinanciranje razpisnih vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog. Določeno pa je tudi, da morajo biti dodeljena sredstva porabljena v letu 2013. Tožeča stranka je bila torej, preden se je prijavila na Javni razpis, seznanjena s tem, kakšna so merila za sofinanciranje vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji, in jih glede na to, da se je na Javni razpis prijavila, tudi sprejela. Sicer pa merila niso predmet preizkusa posamičnega upravnega akta, ki je predmet tega upravnega spora.

21. Tudi 80. člen Pravilnika je po mnenju sodišča jasen. Za sofinanciranje meritev, analiz in svetovanja lahko kandidira izvajalec, ki izpolnjuje v nadaljevanju člena navedene štiri pogoje. Da v konkretnem primeru zaprošenega sofinanciranja tožeča stranka ni bila izvajalec meritev, analiz in svetovanja, s tem pa tudi ni zadostila pogojem iz Pravilnika, pa med strankama niti ni sporno. Tudi tretji odstavek 21.a člena Pravilnika po mnenju sodišča povsem jasno določa, kaj se zgodi v primeru zmanjšanja obsega sredstev v posameznem letu in kako to vpliva na sofinanciranje posamezne NPŠZ za vsako od teh dejavnosti. Tožena stranka je po mnenju sodišča ravnala v skladu z omenjenim Pravilnikom in ga po mnenju sodišča tudi pravilno uporabila. Glede trditve, da tožena stranka na posamezna relevantna dejstva sploh ni odgovorila, da je posledično izpodbijana odločba premalo obrazložena in zato nezakonita, pa sodišče pripominja, da je po njegovem mnenju ustrezno obrazložena, tako da je njena presoja omogočena. Določbo 14. člena Pravilnika, na katero se sklicuje Sklep o zahtevku za preveritev utemeljenosti izpodbijanega sklepa, je zato mogoče uporabiti v smislu zagotavljanja pravice stranke, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Tožnici je bila tako s prvim sklepom dana možnost, da uresniči pravice, ki ji gredo v skladu s 138. členom ZUP. Obrazložitev sklepa je zato, glede na povedano, po mnenju sodišča v skladu z zahtevo iz 214. člena ZUP, saj jo je mogoče glede relevantnih dejstev preveriti tako v dejanskem, kot v pravnem pogledu.

22. V ostalem se sodišče z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja tožena stranka v svojem sklepu, strinja. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. 23. Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

24. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.