Jedro

V zvezi z dokazovanjem višine izgubljene plače je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka svoje zahtevke ustrezno konkretizirala in jih tudi utemeljila s podatki, s katerimi je razpolagala. Tožeča stranka je torej postopala v skladu z določbo prvega odstavka 7. člena pa tudi 112. člena ZPP, česar pa za toženo stranko ni mogoče trditi. Ta bi zadovoljila zahteve zakona, če bi navedla, da ne soglaša s postavljenim zahtevkom, če bi navedla, zakaj ne soglaša in če bi za te svoje navedbe predložila ustrezne dokaze (na primer svoj izračun). Ker tega ni storila, sodišče ni imelo razloga, da ne bi sprejelo dokazov (podatkov) tožeče stranke, s katerimi je ta razpolagala in na njihovi podlagi odločilo.

Izrek

Revizija se v delu, ki se v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje nanaša na regres za letni dopust za leta od 1995 do 1999 in odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in zahtevka iz nasprotne tožbe, zavrže, v ostalem pa se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo med drugim delno ugodilo zahtevku tožnice, da ji je tožena stranka zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžna izplačati plačo za čas od septembra 1995 do maja 1999 (skupaj 4,167.251,03 SIT), odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (v znesku 450.000,00 SIT) in regres za letni dopust za leta od 1996 do 1999 (skupaj 338.640,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot neutemeljen pa je zavrnilo zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe (v znesku 950.000,00 SIT).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo priznani znesek plače za maj leta 1999 z zneska 105.000,00 SIT na znesek 52.500,00 SIT, v ostalem pa je njeno pritožbo in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je dopustilo spremembo zahtevka, kar to sploh ni bila, saj je tožnica postavila povsem nove zahtevke. Zastarani so zahtevki iz naslova regresa za leti 1995 in 1996. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je tožnici v nasprotju z načeli o dokaznem bremenu priznalo sporne plače. Predlagala je, da sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne in ugodi zahtevku iz nasprotne tožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V katerem delu izpodbijane sodbe je vložena revizija, iz revizije ni jasno razvidno, saj se v revizijskem predlogu predlaga tudi ugoditev zahtevku iz nasprotne tožbe, česar kasneje revizija ne obrazloži. Zato je revizijsko sodišče zadevo obravnavalo kot da je vložena tudi v tem delu in ne, kot da bi se vlagala samo v delu, ki se nanaša na plačo, odškodnino iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in regresa za leti 1995 in 1996. Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

I.

Po določbi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 14/94 in 20/98) je tudi v delovnih sporih, če gre za premoženjski zahtevek, zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija v primerih, ki jih dopušča ZPP. Po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (sklepa) ne presega 1.000.000,00 SIT. Ker se po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP v primeru, če se zoper isto stranko uveljavlja več zahtevkov z različno pravno podlago, vrednost določa po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, za obravnavo odškodnine iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, regresov za leti 1995 in 1996 in tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, za vsebinsko obravnavo revizije v teh delih ni izpolnjen zahtevan pogoj.

Revizijsko sodišče je zato revizijo v navedenih delih kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določb 377. člena ZPP.

II.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Na podlagi določb 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ne da bi opredelila, katera kršitev iz 339. člena ZPP naj bi bila podana. Sodišču očita, da je dopustilo spremembo tožbenega zahtevka, kar to sploh ni bila. Iz drugega odstavka 184. člena ZPP je razvidno, da je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavitev drugega zahtevka poleg obstoječega. To pomeni, da je šlo v spornem primeru za tipično spremembo tožbe, ki jo je sodišče glede na določbo prvega odstavka 185. člena ZPP lahko dopustilo kljub upiranju tožene stranke, saj je bila sprememba smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.

V zvezi z dokazovanjem višine izgubljene plače je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka svoje zahtevke ustrezno konkretizirala in jih tudi utemeljila s podatki, s katerimi je razpolagala. Tožeča stranka je torej postopala v skladu z določbo prvega odstavka 7. člena pa tudi 112. člena ZPP, česar pa za toženo stranko ni mogoče trditi. Ta bi zadovoljila zahteve zakona, če bi navedla, da ne soglaša s postavljenim zahtevkom, če bi navedla, zakaj ne soglaša in če bi za te svoje navedbe predložila ustrezne dokaze (na primer svoj izračun). Ker tega ni storila, sodišče ni imelo razloga, da ne bi sprejelo dokazov (podatkov) tožeče stranke, s katerimi je ta razpolagala in na njihovi podlagi odločilo. Pri tem ne gre spregledati, da je tožeča stranka na naroku 18.1.2000 predlagala izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki naj bi na podlagi podatkov tožene stranke opravil izračun plače za vtoževano obdobje, pa je tožena stranka izvedbi tega dokaza (sicer iz procesnih razlogov) nasprotovala. Ker je sodišče lahko na podlagi dokazov, ki jih je predlagala tožnica ugotovilo dejstva, pomembna za odločitev, je bila določba 215. člena ZPP uporabljena pravilno. Zato sodišče ni ugotovilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje revizija.

Ker ni bilo posebnega revizijskega ugovora, revizijsko sodišče samo formalno ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, ker sodišče na to pazi po uradni dolžnosti.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, je na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.