Jedro

Končna situacija in dokončni obračun sta različna instituta. Ker ju OZ ne ureja, je njun pravni pomen mogoče razložiti le na podlag PGU.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točkah 1, 2 in 5 izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 2545 In 1338/2007 z dne 19. 9. 2007 v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta ji toženca dolžna plačati glavnico v višini 28.798,23 EUR ter zakonske zamudne obresti od navedenega zneska za čas od 2. 8. 2006 dalje do plačila ter izvršilne stroške (2. točka izreka). V 3. in 4. točki izreka je zavrnilo tožbena zahtevka tožencev iz nasprotnih tožb na plačilo odškodnine v višini 30.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na plačilo odškodnine v višini 15.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 5. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper 1., 2. in 5. točko izreka te sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo za ugotovljeno dejstvo, da znaša dejanski poves v tihi sobi 2 cm, zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zagrešilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Iz poročila A. C. z dne 11. 5. 2006, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ne izhaja, da je C. ugotovil, da znaša poves 2 cm, temveč C. navaja, da zgolj po izjavi investitorjev znaša poves 2 cm. Glede na navedbe tožeče stranke zlasti v II. in IV. pripravljalni vlogi pa tudi ni moč šteti, da je tožeča stranka priznala obstoj 2 cm povesa. Sam sodnica je na naroku dne 22. 2. 2010 navedla, da je dokazno breme glede povesa v tihi sobi na toženi stranki ter da je za odločitev o tem dejstvu potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Kljub temu pa je nato dokaz z zaslišanjem K. (pravilno C.) kot tudi postavitev izvedenca gradbene stroke zavrnilo ter naenkrat štelo dejstvo o 2 cm povesu za ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno razlagalo 13. člen gradbene pogodbe št. NP 5155/JŠ, ki ureja način sprejema in izročitve izvedenih del, pri čemer loči situacijo, ko se podpis primopredajnega zapisnika zavrača zaradi bistvenih napak, od tiste situacije, ko se zavrača zaradi nebistvenih napak. Meni, da za prvo situacijo (bistvene napake) pride v poštev sedmi odstavek 13. člena pogodbe, za drugo (nebistvene napake) pa peti odstavek istega člena. V osmem odstavku 13. člena in v 14. členu je sicer nekoliko dvoumno napisano „po uspešni primopredaji in morebitni odpravi pomanjkljivosti“, vendar pa je zapis „morebitni odpravi pomanjkljivosti“ mogoče razumeti zgolj tako, da gre za primer, ko so ugotovljene bistvene pomanjkljivosti. Pogodbene določbe pa je treba brati tudi skupaj s Posebnimi gradbenimi uzancami (v nadaljevanju PGU), za uporabo katerih sta se stranki dogovorili v 18. členu pogodbe. Glede na člena 62. in 66 PGU pa bi si lahko toženca za odpravo zatrjevane pomanjkljivosti 2 cm povesa pridržala znesek, ki je sorazmeren odpravi te pomanjkljivosti, nikakor pa ne celotnega zneska končne situacije, ki znaša 28.798,23 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi trditev tožeče stranke iz 2. pripravljalne vloge štelo za ugotovljeno, s strani tožene stranke zatrjevano, dejstvo, da znaša dejanski poves v tihi sobi 2 cm. Navedeno ugotovitev sodišča prve stopnja, na kateri (tudi) temelji sodba, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožeča stranka v pritožbi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno izpodbija. Pravilno tako opozarja, da navedb tožeče stranke v njenih pripravljalnih vlogah ni mogoče razumeti kot priznanje dejstva, da obstoji 2 cm poves. Tožeča stranka je sicer v 2. pripravljalni vlogi glede obstoja 2 cm povesa zatrjevala, da je iz poročila statika A. C. razvidno, da je dejanski poves 2 cm, medtem ko je računski dopustni poves 1,8 cm (1), iz česar izhaja, da gre za minimalno odstopanje, ki nima vpliva na statično trdnost, vendar pa je nato v 4. pripravljalni vlogi, ki jo je vložila pred prvim narokom za glavno obravnavo, navedla, da dejstva o 2 cm povesu ni nikoli priznala ter da morebitno minimalno odstopanje povesa od računsko dopustnega povesa, ki niti ni bil zmerjen, ampak ga je C. v svojem mnenju povzel po navedbi tožencev, ni razlog za zavrnitev končne situacije s strani tožencev. Glede na navedeno in ker iz poročila A. C., ki ga je sodišče prve stopnje prebralo in se nanj sklicevalo, dejansko ne izhaja, da je le-ta ugotovil, da znaša poves 2 cm, ampak je zgolj navedel, da po izjavi investitorja (tožene stranke) znaša poves 2 cm, kot je pravilno opozorila tožeča stranka, pritožbeno sodišče zaključuje, da sodišče prve stopnje dejstva, da znaša poves 2 cm, ne bi smelo šteti za priznanega, temveč bi moralo za ugotovitev tega pravno pomembnega dejstva izvesti predlagane dokaze. Uveljavljena zmotna ugotovitev dejanskega stanja je zato podana.

Ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je štelo, da vtoževana terjatev iz naslova končne situacije oziroma računa še ni zapadla. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni izpolnila vseh pogojev za izdelavo končnega računa oziroma končnega obračuna iz osmega odstavka 13. člena in 14. člena gradbene pogodbe št. NP 5155/JŠ, po katerih bi lahko tožeča stranka kot izvajalec izdelala končni obračun in račun po uspešni primopredaji in morebitni odpravi pomanjkljivosti. Izdajo končnega računa po končni situaciji z dne 18. 7. 2006 je zato glede na pogodbena pravila, ki so veljala med strankama, ocenilo kot preuranjeno. Iz povzete obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje enačilo (do)končni obračun in končno situacijo, saj je navedena izraza zamenjevalo oziroma je enkrat uporabljalo izraz (do)končni obračun, drugič spet končna situacija. Izhodišče sodišča prve stopnje, da je (do)končni obračun eno in isto kot končna situacija, pa je napačno. Končne situacije in dokončnega obračuna Obligacijski zakonik ne ureja. Zato je njun pravni pomen mogoče razložiti le na podlagi PGU. Tam je vsebina končne situacije opredeljena v četrtem odstavku 62. člena PGU, vsebina (do)končnega obračuna pa v določbi 119. člena PGU. Bistveno pri tem je, da sta s končno situacijo zajeta samo količina in cena izvedenih del ter znesek, ki ga je treba plačati za opravljena dela (upoštevaje prejšnja plačila po začasnih situacijah), z dokončnim obračunom pa se po 116. členu PGU razpravijo vsa prejšnja razmerja med pogodbeniki, glede na vsebino 119. člena PGU. Končna situacija in dokončni obračun sta torej dva različna pravna instituta, kar je sicer upoštevano tudi v gradbeni pogodbi št. NP 5155/JŠ, sklenjeni med pravdnima strankama, ki tako npr. v 7. členu določa različna roka za plačilo končne situacije in končnega obračuna, hkrati pa tudi določa, kako mora naročnik ravnati, če se s situacijo ne strinja oziroma če jo korigira. Sodišče prve stopnje je torej končno situacijo in (do)končni obračun zmotno enačilo, je pa iz obrazložitve sodbe razvidno, da zaključek, da vtoževana terjatev ni zapadla, temelji na pravilih iz osmega odstavka 13. člena in 14. člena gradbene pogodbe, ki urejajo končni obračun oziroma določajo, kdaj so izpolnjeni pogoji za izdelavo končnega obračuna. Kar pa je napačna pravna podlaga, saj se v tej zadevi vtožuje terjatev na podlagi končne situacije z dne 18. 7. 2006 (glej list. št. 35, 64 - 65, 75), in ne morebiti na podlagi končnega obračuna. Sodišče prve stopnje bi zato moralo upoštevati pravna pravila o dospelosti obveznosti, ki nastane z izstavitvijo končne situacije.

Zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede zapadlosti vtoževane terjatve. Kot je bilo obrazloženo že zgoraj, pa je podana tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja glede povesa v tihi sobi. Ker je pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo (2), da postopka ne bo samo dopolnjevalo, je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v točkah 1, 2 in 5 izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Nadaljnji napotki niso potrebni, ker so razvidni iz zgornje obrazložitve.

Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do ostalih pritožbenih navedb.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Tožeča stranka je sicer zapisala, da je dopustni poves 1,8 mm in ne 1,8 cm, vendar pa je iz vsebine njene vloge očitno, da je tožeča stranka po pomoti napisala cm namesto mm, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki je navedlo, da bi dovoljen poves znašal 1,8 cm.

(2) Če bi pritožbeno sodišče ugotavljalo samo pravno odločilna dejstva, bi bile zaradi njihove pomembnosti stranke prikrajšane za pravico do pritožbe. Upoštevati pa je potrebno tudi, da določeni ugovori tožene stranke, ki bodo relevantni, če bo ugotovljeno, da je terjatev zapadla, sploh še niso bili predmet obravnave (pobotni ugovor, ugovori v zvezi z višino računa).