Jedro

Ker tožena stranka - delodajalec prevzemnik tožniku po prehodu ni izplačevala enake plače, kot jo je pred tem prejemal od delodajalca prenosnika, je tožbeni zahtevek za plačilo premalo izplačane plače utemeljen, saj do drugačnega dogovora oziroma do drugačne odločitve o višini plače ni prišlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje Revizija glede odločitve o tožbenem zahtevku za povračilo stroškov za prevoz na delo, stroškov prehrane med delom, za plačilo regresa za letni dopust ter davkov in prispevkov od bruto plač, se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati: - iz naslova plač skupni neto znesek 3.826.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto zneskov, ki so razvidni iz izreka, do plačila ter od opredeljenih neto plač odvesti vse davke in prispevke; - iz naslova nadomestila za prevoz na delo in nadomestila za prehrano med delom mesečne zneske, ki so razvidni iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila; - iz naslova regresa za letni dopust (za leti 2002 in 2003) znesek 110.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2002 do plačila ter znesek 120.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 dalje do plačila ter od izplačanih (neto) zneskov odvesti dohodnino v zakonsko določeni višini, vse v 15 dneh pod izvršbo /1. točka, a),b),c)/; - davke in prispevke za obdobje od januarja 2002 do januarja 2003 od bruto zneskov plač, ki so razvidni iz izreka, in na ZPIZ oddati vse potrebne obrazce za evidenco delovne dobe tožeče stranke za ves čas od 1.1.2002 do dne prenehanja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki /2. točka izreka/; - stroške postopka v znesku 326.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo /3. točka izreka/.

Obenem je sklenilo, da se sprememba tožbe dovoli.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila pri toženi stranki zaposlena od 5.10.2001. Upoštevati je treba določila starega Zakona o delovnih razmerjih, ki je veljal do 31.12.2002, ki je v 12. členu določal, da delavec ne more začeti delati pri delodajalcu, če ni sklenil pogodbe o zaposlitvi. Tožnik vse od februarja 2003 ni več delal, zato tožena stranka meni, da za nedelo tožniku ne more pripadati plača, prav tako pa mu ne gre nadomestilo za prehrano in prevoz. Na delu ga sploh ni bilo ali pa je, kot so izpovedale zaslišane priče, predčasno odšel. Za dneve, ko je bil prisoten na delu manj kot štiri ure, mu ne gre nadomestilo za prehrano. Vsekakor pa tožniku ne gre plača v vtoževani višini, saj pogodba o zaposlitvi sploh ni bila sklenjena, upravičen bi bil do plače kvečjemu v višini, ki jo določa kolektivna pogodba za lesarstvo za stopnjo izobrazbe, ki jo ima tožnik, to je za V. tarifni razred v višini 111.419,00 SIT bruto oz. ob upoštevanju delovne dobe tožnika 88.200,00 SIT neto mesečno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pred zaposlitvijo pri toženi stranki od leta 1993 dalje zaposlen pri pravnih prednikih toženke, 5.10.2001 pa se je zaposlil pri toženi stranki. Pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki s toženo stranko ni sklenil, dejstvo pa je, da se je pri njej zaposlil, kar izhaja tudi iz delovne knjižice (priloga A6). Pri toženi stranki je bil v delovnem razmerju do 30.7.2004, ko mu je delovno razmerje prenehalo, kot izhaja iz pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 804/2004 (v zvezi s sodbo in sklepom VDSS opr. št. Pdp 1794/2004 z dne 16.9.2005). Pri toženi stranki je opravljal dela delovodje, po prehodu k toženi stranki pa je prejemal enako plačo kot prej v družbi X, s katero je imel sklenjeno pisno pogodbo o zaposlitvi. Ob ugotovitvi, da tožniku za obdobje od marca 2003 do prenehanja delovnega razmerja tožena stranka ni izplačevala plače in drugih prejemkov, vtoževani zneski neto plač pa ustrezajo plačam, kakršne je tožnik pri toženi stranki prejemal pred marcem 2003 in ki izhajajo iz predloženih plačilnih list, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku iz tega naslova. Pravilno je odločilo tudi o preostalem delu tožbenega zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leti 2002 in 2003 ter za povračilo stroškov v zvezi z delom, to je za prehrano med delom ter prevoz na delo in z dela, saj je delavec tudi do povračila teh stroškov upravičen po določbah 51. in 52. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 40/97 - SKPgd). Čeprav med tožečo in toženo stranko ni bila sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi, je očitno, da je bila plača med strankama po višini dogovorjena v enaki višini kot v družbi X, to je pri tožnikovem prejšnjem delodajalcu in pravnem predniku tožene stranke. To ugotovitev sodišča prve stopnje potrjujejo izvedeni dokazi, zlasti izpoved tožnika in priče M.L.. Zato ni nikakršne pravne podlage, da bi se tožniku prisodila plača za sporno obdobje od marca 2003 dalje le v višini izhodiščne plače za V. tarifni razred po Kolektivni pogodbi za lesarstvo, za kar se zavzema tožena stranka tudi v pritožbi. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj tožnik do plače ne bi bil upravičen, ker dela dejansko ni opravljal. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz izpovedi prič M.V. in A.Z. izhaja, da je tožnik na delo hodil, delal pa ni, ko so se pojavili problemi v zvezi z izplačevanjem plač. Kljub navedenemu je dejstvo, da je bil tožnik vse do 30.7.2004 pri toženi stranki v delovnem razmerju, ker mu je bila šele tedaj odpovedana pogodba o zaposlitvi. Zato mu je tožena stranka za čas trajanja delovnega razmerja dolžna poravnati vse terjatve iz tega naslova.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker v predmetnem sporu glede odločitve o tožbenem zahtevku za povračilo stroškov za prevoz na delo in prehrano med delom, za plačilo regresa za letni dopust in plačilo davkov in prispevkov od bruto plač (točka 1/b, 1/c, točka 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) revizija ni že po zakonu dovoljena (384. in 367. člen ZPP, 31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1), je bilo potrebno v skladu z 32. členom ZDSS-1 odločiti, ali se revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča dopusti ali ne. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Ker v konkretnem primeru ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, pritožbeno sodišče revizije ni dopustilo.