Jedro

Tudi v primeru, če bi tožbo zaradi plačila terjatve zoper podjetnika vložila še pred prenosom podjetja na novo družbo, sodišče v določbi 672. člena ZGD-1 ne bi imelo podlage, da zaradi prenosa podjetja na novo družbo upničin zahtevek zoper podjetnika zavrne. Zato tudi v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugovoru zgrešene pasivne legitimacije pravilno ni sledilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 276,12 EUR v roku 8 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 122591/2011 z dne 30. 8. 2011 v prvem in tretjem odstavku izreka ohranilo v veljavi tako, da je toženec dolžan plačati tožnici 3.470,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2010 in 118,24 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Pravdne stroške tožnice v višini 674,03 EUR z obrestmi je naložilo v plačilo tožencu (II. točka izreka).

2. Toženec je vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter višjemu sodišču predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila ter višjemu sodišču predlagala, da jo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožencu pa naloži, da ji povrne stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot odločilno toženec v pritožbi izpostavlja zmotno uporabo določbe 672. člena ZGD-1 in določb ZFPPIPP o učinkih potrjene prisilne poravnave.

6. Nesporno je, da je terjatev tožeče stranke do toženca nastala v času njegovega poslovanja kot podjetnika posameznika (s.p.). Podjetnik posameznik je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (6. odstavek 3. člena ZGD-1) in ki upnikom odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem (1. odstavek 7. člena ZGD). Podjetnikovo prenehanje opravljanja dejavnosti ne vpliva na njegovo odgovornost, da sam poravna terjatve do svojih upnikov in da za njih še vedno jamči z vsem svojim premoženjem. Upnikov pravni položaj nasproti dolžniku se tudi v primeru prenosa podjetnikovega podjetja na novo kapitalsko družbo (668. do 672. člen ZGD-1) ne poslabša, pač pa mu je zagotovljeno še dodatno varstvo, saj se zaradi prenosa podjetja na družbo nanjo prenesejo tudi vse podjetnikove obveznosti, ki jih je zato dolžna izpolniti njegovim upnikom. Zato upnik terjatve, ki jih ima nasproti podjetniku, po prenosu njegovega podjetja na družbo, lahko uveljavlja tudi proti družbi. Zakon (ZGD-1) v poglavju o prenosu podjetja na novo kapitalsko družbo ne omejuje obstoječega varstva upnikov nasproti bivšemu podjetniku. V 672. členu, o podjetnikovi odgovornosti za obveznosti, določa da za njih (bivši) podjetnik (še vedno) odgovarja z vsem svojim premoženjem, če nova družba ne izpolni obveznosti, ki so nastale podjetniku v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa v register. Zato je zmotno stališče pritožnika, da bi na podlagi določbe 672. člena ZGD-1 v konkretnem primeru morala tožeča stranka terjatev iz obveznosti podjetnika s tožbo najprej uveljavljati proti družbi M. d.o.o. in nato šele presežek neplačane terjatve uveljavljati od tožene stranke osebno. Tudi v primeru, če bi tožbo zaradi plačila terjatve zoper podjetnika vložila še pred prenosom podjetja na novo družbo, sodišče v določbi 672. člena ZGD-1 ne bi imelo podlage, da zaradi prenosa podjetja na novo družbo upničin zahtevek zoper podjetnika zavrne. Zato tudi v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugovoru zgrešene pasivne legitimacije pravilno ni sledilo.

7. V primeru poplačila tožničine terjatve s strani prevzemne družbe po pogojih prisilne poravnave, se bo obveznost toženca za takšno poplačilo zmanjšala/prenehala (1. odst. 395. člen OZ). Zaradi že izvršenih delnih plačil je tožeča stranka delno že umaknila tožbo, pravilno pa v odgovoru na pritožbo opozarja, da v primeru solidarne obveznosti kot je obravnavana, lahko upnik zahteva njeno izpolnitev vse dokler ni popolnoma izpolnjena od kateregakoli sodolžnika. Potrjena prisilna poravnava učinkuje tudi na tožničino terjatev, vendar nobena stranka ni zatrjevala, da je zoper njo pridobila tudi izvršilni naslov. Zato izpodbijana sodba, ki se nanaša le na toženca, tožeči stranki ne omogoča dvakratne izterjave enih in istih terjatev, kot to zmotno s pritožbo uveljavlja pritožnik.

8. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in sicer 225,60 EUR nagrade za postopek s pravnim sredstvom in 4,50 EUR za plačilo poštnih storitev, oboje povečano za 20% DDV, skupaj 276,12 EUR.