Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da so ob upoštevanju načel stečajnega prava izpolnitve z verižnimi kompenzacijami neobičajni način izpolnitve in se zanje torej domneva obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti (po 1. tč. 4. odst. 125. čl. ZPPSL). Neobičajni način izpolnitve po stečajnem zakonu je tisti, ki ni vsebovan v obveznosti sami; tožena stranka je imela terjatev do tožeče stranke po več računih iz naslova tej stranki dobavljenega blaga. Običajni način izpolnitve obveznosti tožeče stranke bi torej bilo plačilo na račun tožene stranke pri organizaciji za plačilni promet.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje : 1.) ugotovilo, da pet prijav v verižno kompenzacijo in verižne kompenzacije, sklenjene med pravdnima strankama in tam navedenemi tretjimi osebami za zneske 1.589.198,00 SIT, 41.906,93 SIT, 757.726,88 SIT, 81.840,50 SIT, 242.273,12 SIT - skupaj 2.712.945,43 SIT, nimajo pravnega učinka nasproti stečajni masti tožnika; 2.) toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni v stečajno maso tožeče stranke plačati znesek 2.712.945,43 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2003 do plačila; 3.) toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 312.767,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2003 do plačila. Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo in predlagala njeno spremembo oz. razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnjo v novo obravnavo. V pritožbi opozarja, da iz vlog in navedb tožeče stranke jasno izhaja, da je subjektivni pogoj izpodbijanja spornih pravnih dejanj - sklenitev verižnih kompenzacij - temeljila na zakonski domnevi iz 1. tč. 4. odst. 125. čl. ZPPSL (tožena stranka naj bi prejela izpolnitev svoje terjatve na način, ki ni običajen), kot tudi na domnevi iz 2. tč. 4. odst. 125. čl. ZPPSL (izpodbijana pravna dejanja naj bi bila storjena v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka). Obstoja subjektivnega elementa izven zakonsko domnevnega roka tožeča stranka ni zatrjevala in dokazovala, razen splošne navedbe v pripravljalni vlogi z dne 22.8.2003 pod tč. II, kar je razvidno tudi iz tega, da je na prvi obravnavi umaknila predlog za zaslišanje predlagane priče K.B.. Tožeča stranka je v tožbi podala dokazni predlog z vpogledom v stečajni spis, s katerim je dokazovala obstoj objektivne predpostavke izpodbijanja. Na prvi obravnavi je predlagani dokazni predlog konkretizirala tako, da ga je opredelila glede na pomembnost teka določenih rokov, kakor je to razvidno iz zapisnika 1. glavne obravnave. Iz zapisnika 2. obravnave z dne 28.10.2003 je razvidno, da je tožeča stranka (na iniciativo in s pomočjo sodišča) dodatno navajala neke bilance stanja in uspeha, ki jih ni niti konkretizirala oziroma opredelila, kaj šele, da bi jih pojasnila in utemeljila, ter navajala druge listine iz stečajnega spisa, ki jih je prvostopno sodišče nekritično povzelo v dodatni dokazni sklep, ne da bi upoštevalo določila 286. čl. ZPP. Po mnenju tožene stranke ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ne drži pa niti zaključek sodišča, da so izpolnitve z verižnimi kompenzacijami neobičajni način izpolnitve. Pojem izpolnitve opredeljuje 1. odst. 282. čl. OZ (prej 1. odst. 307. čl. ZOR) kot izvršitev tistega, kar je vsebina obveznosti. Obveznost tožeče stranke je bila plačilo terjatev tožene stranke. Pri sklenitvi verižne kompenzacije pa ne gre za plačilo obveznosti tožeče stranke, torej za izpolnitev, pač pa za drug način prenehanja terjatve tožene stranke. Izpodbijanje pravnih dejanj - verižnih kompenzacij torej ni mogoče umestiti v abstraktni dejanski stan zakonsko domnevnega dejstva o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. tč. 4. odst. 125. čl. ZPPSL. Tožeča stranka bi zato morala zatrjevati in dokazati obstoj subjektivnega pogoja po 1. odst. 125. čl. ZPPSL, česar pa ni storila. Tožena stranka je prepričana, da je dokazala, da je za sklepanje kompenzacij imela pravno podlago, torej pogodbeno dogovorjeni način poravnave terjatev tudi z dogovorjenimi kompenzacijami, kakor je to razvidno iz 5. čl. prodajne pogodbe z dne 9.6.1994. Iz navedenega besedila je razvidno, da med strankama ni šlo za dogovor medsebojnega pobota, saj ta sploh ne bi bil mogoč, glede na to, da stranki nista bili hkrati kupec in dobavitelj. Zato je že iz tega logično zaključiti, da so bile predmet pogodbene volje lahko le večstranske (ali t.i. verižne) kompenzacije, katere so se ves čas trajanja sodelovanja tudi izvajale. Tožena stranka je na podlagi odjave tožeče stranke nedvomno vedela, da je tožeča stranka blago, ki ga je imela na konsignaciji, prodala. Zato ni imela prav nobenega razloga dvomiti, da plačila za blago, za katerega je izstavila toženi stranki račune, ne bi prejela. Priča T.S., ki je bila pri toženi stranki zadolžena za preverjanje bonitete strank, je izpovedala, da tožeče stranke ni preverjala, ker to ni bilo potrebno, saj so se terjatve finančno normalno zapirale. Smiselno enako je potrdila tudi priča Boris Kante, ki je pojasnila, da so bile zamude plačil odvisne od poteka kompenzacije. Prav tako je povedala, da tožeča stranka ni imela blokiranega računa, pa zato tudi iz tega razloga ni mogoče očitati toženi stranki, da ni ravnala kot dober gospodarstvenik. Pavšalno navajanje prvostopnega sodišča, da je imela tožeča stranka v letu 2001 izgubo in visoke obveznosti, kar je razvidno iz bilanc stanja in uspeha in očitek toženi stranki, da bi lahko glede na dostopnost podatkov to preverila, predstavlja nezakonito postopanje sodišča, saj navaja nekaj, česar tožeča stranka ni navajala. Poleg tega sodišče izkazov poslovanja tožeče stranke, če jih že uporabi, sploh ne ovrednoti in konkretizira, zaključek pa napravi v nasprotju z vsebino listin. Tožeča stranka je prodajala tuje blago - prodaja s konsignacijo na podlagi odjave, kar je sodišče očitno spregledalo. Blaga tožeča stranka ni kupila in prodala naprej, ampak ga je imela na konsignaciji in ga je prodajala v svojem imenu in za račun tožene stranke. V posledici navedenega ob prodaji blaga, ki je bilo last tožene stranke, ni povečala svojih sredstev oz. premoženja za vrednost prodanega blaga, zato s plačilom za to blago toženi stranki oz. z izpodbijanim pravnim dejanjem tudi ni prišlo do zmanjšanja aktive tožeče stranke oz. do zmanjšanja stečajne mase. V primeru, da bi imela tožeča stranka ob začetku stečaja blago tožene stranke še na konsignaciji, bi tožena stranka nedvomno uspela uveljaviti izločitveno pravico na tem blagu, prav tako bi imela izločitveni zahtevek na terjatvi tožeče stranke do njenega sopogodbenika, če njeno blago še ne bi bilo plačano tožeči stranki. Dejansko stanje pa tudi ni bilo pravilno ugotovljeno v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije tožene stranke. Sodišče je sicer ugotovilo, da sta prodajno pogodbo št. 20/94 sklenili pravdni stranki 9.6.1994 in da kooperant ni bil podpisnik te pogodbe ter je račune izdajala in plačila prejemala tožena stranka, ki je tudi sodelovala v verižnih kompenzacijah. Kljub temu pa ni ugotavljalo, ali ima to dejstvo kakšen vpliv na pripadnost terjatev v izpolnitveni fazi prodajne pogodbe. Poleg tega se ni ukvarjalo z vprašanjem, čigava terjatev je prenehala s spornimi verižnimi kompenzacijami, čeprav je napr. sklenitelj verižne kompenzacije z dne 15.9.2002 tudi kooperant tožene stranke N. d.o.o., pa tudi priča T.S. je izpovedala, da so se vse verižne kompenzacije nanašale na navedenega kooperanta, katerega zaslišanje je sodišče zavrnilo. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj bodočega stečajnega dolžnika morata biti skladno s 125. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.), izpolnjena tako objektivni, kot tudi subjektivni element (tj. da gre za dejanje, ki ima za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov in da je druga stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko - finančno stanje). V zvezi s subjektivnim elementom sta v 4. odst. 125. čl. ZPPSL določena dva primera, pri katerih se obstoj tega elementa domneva, in sicer: če je upnik, v korist katerega je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, prejel izpolnitev svoje terjatve v obliki ali na način, ki ni običajen; če je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. V obravnavanem primeru je predmet izpodbijanja pet verižnih kompenzacij (in prijava tožeče stranke v te kompenzacije), ki so povzete v izreku izpodbijane sodbe. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da so ob upoštevanju načel stečajnega prava izpolnitve z verižnimi kompenzacijami neobičajni način izpolnitve in se zanje torej domneva obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti (po 1. tč. 4. odst. 125. čl. ZPPSL). Neobičajni način izpolnitve po stečajnem zakonu je tisti, ki ni vsebovan v obveznosti sami; tožena stranka je imela terjatev do tožeče stranke po več računih iz naslova tej stranki dobavljenega blaga. Običajni način izpolnitve obveznosti tožeče stranke bi torej bilo plačilo na račun tožene stranke pri organizaciji za plačilni promet. Vendar pa tožeča stranka teh računov ni plačala na opisani način, ampak jih je poravnala s spornimi verižnimi kompenzacijami, torej, poudarjeno v smislu ZPPSL, na neobičajni način (tudi tožena stranka priznava, da gre pri verižnih kompenzacijah za drugačen način prenehanja terjatev tožene stranke, ne pa za plačilo). Ker so torej verižne kompenzacije v tem primeru neobičajni način izpolnitve, so to tako tiste, ki so bile izvršene v roku zadnjih treh mesecev pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko (tj. z dne 15.9.2002 in 13.5.2002), kot tudi tiste, ki so bile izvršene pred tem. Za vse obravnavane verižne kompenzacije velja torej domneva vednosti tožene stranke za slabo ekonomsko - finančno stanje, zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo za ostale verižne kompenzacije na tožeči stranki dokazno breme o vednosti tožene stranke za slabo ekonomsko - finančno stanje tožeče stranke. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi tožena stranka morala vedeti za slabo ekonomsko - finančno stanje tožeče stranke, saj je celo sama navajala, to pa sta potrdili tudi zaslišani priči, da so se plačila izvrševala z zamudo in da je tožena stranka zaradi tega tožečo stranko tudi opominjala. Tožena stranka pa se v zvezi s tem sedaj v pritožbi celo sklicuje na izpovedbo priče T.S., ki je bil pri toženi stranki zadolžen za preverjanje bonitete strank, češ da tožeče stranke niti ni preverjal, ker to ni bilo potrebno, saj da so se terjatve finančno normalno zapirale. Vprašanje bilanc stanja in uspeha glede na to ni več pomembno; in sicer to, ali iz njih dejansko izhaja izguba in visoke obveznosti tožeče stranke v letu 2001, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, ali izguba (le) v višini 22,4 mio SIT in nizka zadolženost tožeče stranke, kot to ugotavlja in izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Pri vprašanju načina izpolnitve obveznosti tožeče stranke do tožene pa tudi ni pomembna okoliščina, ki jo izpostavlja tožena stranka, in sicer, da je tožena stranka imela pravno podlago za sklepanje kompenzacij in da je šlo pri njih za pogodbeno dogovorjeni način poravnave terjatev (5. čl. prodajne pogodbe z dne 9.6.1994); četudi je osnova za takšno poravnavo v medsebojni pogodbi bila, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da iz listin ni razvidno, da bi bile posamezne verižne kompenzacije konkretno dogovorjene pri vsakem posameznem poslu, sklenjenem med pravdnima strankama. In ker to niso bile, ni mogoče upoštevati zgolj splošnega pogodbenega določila, da je poravnava terjatev možna tudi z dogovorjenimi kompenzacijami. V zvezi z obstojem subjektivnega elementa izpodbojnosti pa tudi ni razumljiva pritožbena trditev v delu, v katerem je navedeno, da tožeča stranka "obstoja subjektivnega elementa izven zakonsko domnevnega roka ni zatrjevala in dokazovala"; tožeča stranka namreč ni bila dolžna v zvezi z obstojem subjektivnega elementa ničesar dokazovati, ampak bi morala tožena stranka ovreči domnevo o obstoju tega elementa, vendar pa ji po mnenju pritožbenega sodišča to ni uspelo. Po mnenju pritožbenega sodišča so deloma nerazumljive, deloma pa nejasne pritožbene trditve v smeri, češ da je tožeča stranka dokazovala obstoj objektivne predpostavke izpodbijanja z vpogledom v stečajni spis, pri čemer pa da tega dokaznega predloga najprej ni konkretizirala, zatem pa je šele na drugi glavni obravnavi dodatno navajala neke bilance stanja in uspeha, ki da jih ravno tako ni konkretizirala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v zvezi z obstojem objektivnega elementa izpodbojnosti že v tožbi navajala, da je bila tožena stranka z izpodbijanimi pravnimi dejanja glede svojih terjatev poplačana v celoti, ostali upniki pa bodo poplačani le v sorazmernem delu (in je v tem smislu v III. tč. tožbe navedla konkretne številke o stanju stečajne mase in višini prijavljenih oziroma priznanih terjatev upnikov). Končno pa je tožena stranka že v postopku na prvi stopnji ugovarjala svoji pasivni legitimaciji z navedbo, češ da je v izpolnitveni fazi nastopala v imenu in za račun svojega kooperanta, sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem ugotovilo, da je prodajno pogodbo št. 20/94 sklenila na eni strani pravna prednica tožeče stranke, na drugi strani pa tožena stranka, ne pa njen kooperant; račune je izdajala in plačila je sprejemala tožena stranka, ki je tudi sodelovala pri spornih verižnih kompenzacijah. Glede na to je utemeljen zaključek, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba. Če je šlo pri tem za blago kooperanta tožene stranke, s katerim je imela slednja sklenjeno kooperacijsko razmerje, to na razmerje med pravdnima strankama nima vpliva. Ni pa tudi jasno, kako bi (zgolj) v izpolnitveni fazi posla lahko tožena stranka nastopala v imenu in za račun svojega kooperanta, če je v sklenitveni fazi nastopala v svojem imenu in za svoj račun. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.