Jedro

Zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je prvi toženec s tem, ko je zavil na nasprotni pas, izključno kriv za nastanek prometne nesreče, je materialnopravno pravilen.

V okviru zavarovalne vsote je odškodninska obveznost zavarovalnice in zavarovanca solidarna.

Izrek

Revizija zoper sklep o stroških in odločitev o zahtevku drugega tožnika se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zahtevku prve tožnice delno ugodilo, zahtevku drugega tožnika pa v celoti. Prvemu tožencu in drugi toženki je naložilo, da sta dolžna solidarno plačati prvi tožnici 4.300 EUR, drugemu tožniku pa 1.438,17 EUR. V presežku (glede 2.877,43 EUR) je zahtevek prve tožnice zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Prvi toženec je vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, naj se reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje, podrejeno pa, da se sodbi spremenita tako, da se zahtevek v celoti zavrne.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija zoper sklep o stroških postopka in odločitev o zahtevku drugega tožnika ni dovoljena, zoper odločitev o glavnem zahtevku pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških, kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

7. V obravnavani zadevi sta prva tožnica in drugi tožnik formalna sospornika, ker se zahtevka ne opirata na isto dejansko in pravno podlago (prim. 2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP ). Zato se vrednost spornega predmeta določi za vsak zahtevek posebej (drugi odstavek 42. člena ZPP). Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, in je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede odločitve o zahtevku drugega tožnika je 1.438,17 EUR. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

8. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: (1) da je bila prva tožnica z vozilom drugega tožnika udeležena v prometni nesreči s prvim tožencem 24. 10. 1994, (2) da je bil avto prvega toženca zavarovan pri drugi toženki, (3) da je do nezgode prišlo na voznem pasu prve tožnice, in sicer je prvi toženec trčil v prvo tožnico zaradi spremembe gibanja svojega vozila, (4) da je prvi toženec hotel zaviti desno in je to tudi nakazal z smerokazom 45 metrov pred križiščem in (5) da prva tožnica ni sekala križišča po njegovem voznem pasu. Revizijske navedbe, da je do nesreče (zavitja na nasprotni pas) prišlo zaradi ravnanja prve tožnice, in sicer zaradi njenega izsiljevanja oziroma sekanja križišča, pomenijo izpodbijanje zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev in dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Glede na zgoraj povzete dejanske ugotovitve je zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je prvi toženec s tem, ko je zavil na nasprotni pas, izključno kriv za nastanek prometne nesreče, materialnopravno pravilen (prvi odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Revizijsko sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da razdalja prvega toženca do križišča v trenutku, ko je zavijala prva tožnica, ni pomembna. Prvi toženec je namreč nameraval zaviti desno, kar je izpovedal tudi sam (glej list. št. 23) in je to tudi nakazal s smerokazom. Morebitno prehitro speljevanje prve tožnice v križišče tako niti ni moglo biti v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo. Revizijsko sodišče se zato ni ukvarjalo z očitkom, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali izvedenskega mnenja v delu, da je bila varnostna razdalja prve tožnice v trenutku zavijanja v križišče premajhna.

10. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali razloga, zakaj je prvi toženec zavil na nasprotni pas. Sodišče odloča na podlagi trditev strank (7. člen ZPP). Revident je v zvezi s tem zatrjeval le, da je do nesreče (zavitja na nasprotni pas) prišlo zaradi ravnanja prve tožnice, in sicer zaradi njenega izsiljevanja oziroma sekanja križišča. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da prva tožnica ni sekala križišča niti ni prišlo do izsiljevanja (primerjaj s 4. in 5. tč. dejanskih ugotovitev). S tem, ko nista ugotavljali še ostalih morebitnih razlogov za ravnanje prvega toženca, nista ravnali samovoljno, temveč sta odločili v okviru postavljenih trditev.

11. Prav tako je neutemeljen očitek, da odgovornost prvega in drugega toženca ni solidarna. V okviru zavarovalne vsote je odškodninska obveznost zavarovalnice in zavarovanca solidarna. Oškodovanec ima zato pravico, da do višine zavarovalne vsote toži zavarovanca in zavarovalnico posebej ali pa oba skupaj (prvi odstavek 941. člena ZOR).

12. Sodna praksa višjih sodišč, ki jo revident navaja v reviziji, je za odločitev v tej zadevi nepomembna, saj prva tožnica ni izsiljevala prednosti.

13. Revizijsko sodišče je v okviru uradnega preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava ocenilo tudi primernost višine prvi tožnici prisojenega zadoščenja za nepremoženjsko škodo v primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih. Rezultat te primerjave potrjuje, da je višina prisojene odškodnine primerna in v okviru odškodnin za primerljive oblike nepremoženjske škode.

14. Očitek procesnih kršitev (tretji in četrti odstavek na 7. strani revizije) je nekonkretiziran in zato neupošteven. Ker na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirati.

15. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče v tem delu zavrniti (378. člen ZPP).