Jedro

V skladu s pravilom o dokaznem bremenu gredo nedokazane trditve v škodo tistega, ki jih zatrjuje. Tožnica je upravičena do povrnitve koristi, ki jo je imel toženec z uporabo njenega stanovanja brez ustrezne pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka B. J. dolžan plačati tožnici K. B. poleg s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. P 672/2004 že prisojenega zneska 734.385,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2004 še znesek 305.992,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 266.195,00 SIT od 6.9.2005 in od zneska 40.798,00 SIT od 18.11.2005 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 542.760,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Proti taki odločitvi se je pritožil toženec. Navajal je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagal, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa da se izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in zatrjuje zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi napačne dokazne ocene sodišče ni pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je tožencu priznalo najemnino za trinajst mesecev. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je povsem zmotna, saj je toženec na obravnavi dne 9.1.2006 jasno izpovedal, da se je iz sporne hiše izselil že 15.3.2005 (takrat, ko je bila razpisana glavna obravnava) in se z zadevo tudi dodobra seznanil. Res pa je na zadnji glavni obravnavi dopustil možnost, da se je izselil v mesecu maju 2005. Sodišče je bilo vseskozi v dvomu glede izselitve. Povsem zmotno je stališče sodišča, ko pravi, da je toženec še pred obravnavo in na dan obravnave 9.1.2006 živel na naslovu Ž. ..., R.. Res je toženec takrat še bil prijavljen na tem naslovu, prebival pa je že v P., meseca marca 2005 pa se je izselil iz zgornjega stanovanja v spodnje, saj prej ni bil seznanjen, da biva v delu, ki pripada njegovi bivši ženi. Glede na to izpoved, ki jo tožnica ni nikoli zanikala, bi sodišče moralo tožencu naložiti plačilo najemnine za največ šest oziroma osem mesecev in ne za trinajst. Poleg tega pa je cela zadeva nemoralna, saj je bil ravno toženec tisti, ki je z darilno pogodbo leta 1992 podaril polovico svojega solastniškega dela sporne hiše svoji hčeri, ki pa se je z razdružilno pogodbo leta 2001 s tožnico dogovorila, da izključno poseduje spodnje stanovanje, toženca pa ni obvestila o razdružitvi. Tako je toženec dobroverno bival v zgornjem stanovanju, ki je po tej razdružilni pogodbi pripadlo tožnici ter jo ves čas vzdrževal. Poleg tega se tožnica ni zanimala za sporno nepremičnino, saj bi jo morala vzdrževati in obnavljati, kar pa je ves čas počel toženec na svoje stroške, pri čemer pa mu določila darilne pogodbe omogočajo brezplačno bivanje v sporni nepremičnini (v hiši, ki jo je sam zgradil) do smrti, nikakor pa ne obnavljanje in vzdrževanje le-te. Pritožnik je tudi priglasil stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je med pravdnima strankama bilo nesporno, da je toženec v trenutku vložitve tožbe še živel v spornem zgornjem delu stanovanjske hiše. Ker pa je bilo ves čas postopka na prvi stopnji sporno kdaj se je toženec iz zgornjega stanovanja dejansko izselil, je sodišče presojalo vsak datum posebej, ki ga je kot možen navedel toženec v svojih izpovedbah tekom postopka. Sodišče je podrobno razčlenilo datume 15.3.2005, 23.11.2005, izpovedbo tožnika, da že dve leti živi v P. ter 9.1.2006 in zaključilo, da je toženec še 9.1.2006 živel na naslovu Ž. ..., R.. Po presoji sodišča druge stopnje je povsem sprejemljivo tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da bi toženec pripoznal tožbeni zahtevek na izselitev iz spornega stanovanja že prej in ne šele na glavni obravnavi dne 9.1.2006, če bi se iz spornega stanovanja izselil že pred tem datumom. Do takšnih zaključkov je sodišče prišlo na podlagi skrbne presoje vseh izvedenih dokazov in uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tako v tem delu prepričljiva in izkustveno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo zakaj izpovedbe toženca niso verjetne, ko enkrat navaja, da se je izselil 15.3.2005, drugič, da je to bilo 23.11.2005 oziroma 9.1.2006, na prvi glavni obravnavi v ponovljenem sojenju pa pove, da že dve leti živi v P., kar pomeni, da se je izselil že konec leta 2004. Tako je neutemeljena pritožbena graja, da sodišče brez razloga ne verjame tožencu. Toženec ni uspel prepričati sodišča v svoje trditve, da se je iz stanovanja izselil marca oziroma v maju 2005, saj je svoje izpovedbe veliko spreminjal. Zato je po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje razumljivo podvomilo v verodostojnost njegovih izpovedb in pravilno zaključilo, da na njihovi podlagi ni moč zanesljivo ugotoviti datuma izselitve iz spornega stanovanja. V skladu s pravilom o dokaznem bremenu pa trpi nedokazane navedbe tisti, ki jih zatrjuje, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

Na podlagi vsega navedenega je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do povrnitve koristi, ki jo je imel toženec z uporabo njenega stanovanja brez ustrezne pravne podlage, pravilna in zakonita. Razpravljajoče sodišče je svojo odločitev smiselno oprlo na določilo 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v času nastanka spornega razmerja in ki določa, da lahko imetnik stvari, ne glede na pravico do odškodnine (in tudi če je nima), zahteva od drugega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od te uporabe.

Tudi navajanje pritožbe, da se tožnica v vseh teh letih ni zanimala za sporno nepremičnino in zanjo ni imela interesa, na odločitev prvostopnega sodišča ne more vplivati. Enako velja za navedbe, da tožnica in hči pravdnih strank nista obvestili toženca o razdružilni pogodbi. Takšne navedbe so brez pomena za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, zato se sodišče druge stopnje do njih ni posebej opredeljevalo.

Na podlagi vsega navedenega je pritožba neutemeljena v celoti, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa ni zasledilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).