Jedro

Tožnik ima zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave, saj je sodno varstvo zoper kršitve človekovih pravic v predkazenskem postopku tožniku zagotovljeno v kazenskem postopku že ob odločitvi o sodnem preizkusu obtožnice in izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper kazensko sodbo. Navedeno pomeni, da ima tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v kazenskem postopku in ne v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik v tožbi, ki jo opira na določila 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v povezavi z 2. odstavkom 157. člena Ustave, uveljavlja, da so oblastni organi posegli v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, glede katerih ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

2. Med drugim v tožbi navaja, da so predmet tega upravnega spora dejanja Policijske uprave Ljubljana, Sektorja kriminalistične policije, in sicer fotografiranje, daktiloskopiranje ter odvzem in hramba biološkega materiala, ki vsebuje tožnikov DNA v okviru zaslišanja oziroma zbiranja obvestil od tožnika kot osumljenca.

3. V tožbi uvodoma pojasnjuje, da se je 9. 3. 2013 udeležil množičnega shoda na ... trgu v Ljubljani ter naj bi malo po 18. uri opazil, da neznana moška nadlegujeta njegovega prijatelja in prijateljico, zato naj bi pristopil, vendar naj bi hipoma na svojih rokah začutil prijem, ki naj bi ga potiskal stran od prijatelja, ki naj bi se ga zato tožnik zato oprijel, tedaj pa naj bi nastala gneča in prerivanje večjega števila ljudi, izmed katerih naj bi tožnika iztrgali neznanci in naj bi ga brez pojasnila predali približno 30 m oddaljenim uniformiranim policistom, ki naj bi ga odvedli do policijskega vozila in vanj namestili po legitimiranju, ne da bi mu bili pojasnjeni razlogi za takšno postopanje oziroma aretacijo.

4. Dodaja še, da na kraju dejanja policisti naj ne bi zbirali materialnih dokazov, prstnih odtisov ali bioloških sledi. Za razloge opisanega policijskega postopanja pa naj bi tožnik izvedel po približno dveh urah, ko naj bi bil na Policijski postaji (v nadaljevanju: PP) Ljubljana Moste vročen sklep o pridržanju in hkrati tudi plačilni nalog št. 104520310 z dne 9. 3. 2013, s katerim je bil spoznan za odgovornega, da dne 9. 3. 2013 ob 18.16 uri ni upošteval zakonitega ukaza policista, s čimer naj bi bil storjen prekršen po 1. odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju: ZJRM-1).

5. Tožnik še navaja, da je zoper plačilni nalog pravočasno vložil zahtevo za sodno varstvo, ki je bila predana v odločanje sodišču. V zvezi z istim historičnim dogodkom pa naj bi prejel vabilo Policijske uprave Ljubljana, Sektor za kriminalistično policijo, z dne 9. 3. 2013, in sicer kot osumljenec storitve kaznivega dejanja po členu 299/1 KZ-1B v zvezi s 34. členom KZ-1B, zaradi preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi, z opozorilom, da bo na zaslišanje prisilno priveden, če se nanj ne bo odzval (priloga A1).

6. Tožnik naj bi se na vabilo odzval, vendar naj si za zaslišanje ne bi vzel odvetnika, zato v skladu z določili iz ZKP naj ne bi bilo izvedeno formalno zaslišanje, temveč zbiranje obvestil od osumljenca, pri katerem naj bi bila prisotna policista A.A. ter B.B. Slednje naj bi izhajalo iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca, ki ga prilaga tožbi (priloga A2). Na začetku zaslišanja naj bi ga policist poučil, katerega kaznivega dejanja je osumljen in mu povedal njegove pravice, tožnik pa naj bi se zagovarjal z molkom. Tožnika naj bi nato policist A.A. odvedel v forenzični laboratorij, kjer ga je ob njegovi navzočnosti fotografirala policistka, ki tam dela, ter zabeležila obrazne poteze tožnika in mu odvzela prstne odtise ter bris ustne sluznice. Odvzem prstnih odtisov naj bi sledil predhodnemu preverjanju po podatkih evidence prstnih odtisov, v katerih naj tožnikovih odtisov še ne bi bilo. Za privolitev naj ga ne bi nihče vprašal, tožnik pa naj bi imel vtis, da naj bi se tem posegom moral podvreči, ker bi bili sicer opravljeni prisilno. Njegovo zahtevo za izdajo pisnega potrdila ali odločbe o teh posegih naj bi zavrnili, češ da k temu niso obvezani.

7. Po mnenju tožnika naj bi šlo pri vseh treh opisanih dejanjih policije, to je pri fotografiranju, daktiloskopiranju ter odvzemu in hrambi biološkega materiala, ki vsebuje DNA, za poseg v pravico do zasebnosti, zajamčeno z Ustavo (35. člen) in EKČP (8. člen), kar dodatno uveljavlja ob sklicevanju na izpostavljene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP, na primer S in Marper v. Združeno kraljestvo, 4. 12. 2008, Leander v. Švedska, 26. 3. 1987, in Amann v. Švica, 16. 2. 2000).

8. Po oceni tožnika je veljavna ureditev hranjenja in dostopanja do teh podatkov ustavno-pravno sporna. V tej zvezi izpostavlja sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 9675/2009-48, s katerim je bil sprožen postopek za oceno ustavnosti 1. alinee 1. odstavka 63. člena in 64. člena Zakona o policiji. Čeprav tožnik meni, da tovrstni posegi v zasebnost niso absolutno nedopustni, gre za posege v ustavno določene človekove pravice, zaradi česar morajo biti izvedeni zakonito in na način, ki je nujen v demokratični družbi za preprečevanje kriminalitete.

9. Sedanja ureditev navedenih posegov v zasebnost v ZKP naj bi bila precej široka, a vendar daje zakonsko podlago za vse tri posege z v nadaljevanju citiranimi določili 149. člena ZKP, po katerih sme policija fotografirati tistega, za katerega so razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, vzeti tudi njegove prstne odtise in bris ustne sluznice, če je to nujno pa sme njegovo fotografijo tudi objaviti; če je treba ugotoviti, čigavi so prstni odtisi ali biološke sledi na posameznih predmetih, sme policija jemati prstne odtise in brise ustne sluznice oseb, za katere je verjetno, da so utegnile priti v dotik z njimi; ZKP torej predpisuje dokazni standard za dopustnost posegov, ki v njegovem primeru po mnenju tožnika ni bil podan. Po mnenju tožnika naj iz citiranih določil ZKP tudi ne bi izhajalo, da gre za avtomatizem, pač pa mora njihova izvedba imeti zakonsko podlago in biti tudi potrebna za konkreten kazenski postopek ob upoštevanju 17. člena ZKP, kar a contrario pomeni, da policija ne sme ugotavljati dejstev, ki za konkretni kazenski postopek niso relevantna. Enak sklep naj bi izhajal tudi iz zahtev ustavnega načela sorazmernosti, češ da naj tovrstno neomejeno kopičenje zasebnih podatkov s strani oblastnih organov ne bi moglo biti sprejemljivo v demokratični družbi.

10. V primeru tožnika naj bi policisti ravnali v nasprotju z navedenimi zahtevami, češ da naj noben izmed treh spornih posegov ne bi bil potreben za preiskovanje kaznivega dejanja, ki ga je bil osumljen tožnik. Ker so ga povabili na osebno zaslišanje z vabilom z osebno vročitvijo, naj bi bila njegova identiteta policistom znana, zato naj ne bi bilo nobene potrebe po njegovem fotografiranju zaradi prepoznave po fotografijah ali zaradi razpisa iskanja osebe. Prav tako naj ne bi bil potreben odvzem prstnih odtisov, češ da naj na kraju dejanja policija ne bi jemala kakšnih odtisov zaradi možne primerjave s tožnikovimi. Posega daktiloskopiranja, ki je bil v konkretnem primeru izveden, pa naj ne bi šlo enačiti z rutinskim daktiloskopiranjem v postopku za pridobitev biometričnega potnega lista, ko se odvzame odtis zgolj enega prsta, za razliko od konkretnega primera, ko naj bi bili tožniku odvzeti prstni odtisi vseh desetih prstov in obeh dlani, sicer v kontekstu policijskega postopka. Po mnenju tožnika naj to ne bi bilo potrebno.

11. Kot nepotreben opisuje tudi odvzem biološkega materiala za potrebe DNA analize, češ da naj na kraju dejanja ne bi bilo kakšnih bioloških sledi, medtem ko naj bi bil namen odvzema brisa zgolj zaradi identifikacije sledov na določenih predmetih, kjer naj bi bile biološke sledi najdene.

12. Z vidika preiskovanja kaznivega dejanja in zbiranja dokazov v konkretnem primeru naj bi bili vsi trije posegi v zasebnost tožnika kot osumljenca po njegovem mnenju nepotrebni, češ da naj zanje ne bi bilo kakšne logične utemeljitve z uporabo standarda razumnega človeka. Nadalje naj sporni posegi ne bi bili potrebni zaradi zasledovanja kakšnega drugega namena, ki ga je sicer dopustno zasledovati tekom kazenskega postopka, kot na primer zagotavljanja varnosti, češ da naj bi bili izvedeni bodisi z namenom golega kopičenja tovrstnih podatkov v policijskih evidencah, bodisi z namenom zastraševanja ali šikaniranja osumljenca.

13. Navaja še, da naj bi se tožnik omenjenim posegom ne bil podvrgel prostovoljno, temveč pod prisilo, češ da so bili izvedeni na policijski postaji, kamor je bil povabljen kot osumljenec na zaslišanje pod grožnjo prisilne privedbe, kjer naj bi bil tožnik sam brez zagovornika ob številčni premoči policistov ter nepoučen, da lahko navedene tri posege odkloni in odide. Tožnik izpostavlja, da mu tedaj naj ne bi bilo jasno, ali bi mu naj bila odvzeta prostost v primeru, če bi posege odklonil. Navaja še, da naj bi njegovo zahtevo, da naj mu izdajo pisno odločbo o izvedbi posegov z utemeljitvijo, zavrnili s pojasnilom, da mu to niso dolžni dati. Tudi iz zapisnika o zaslišanju naj ne bi bilo razvidno, da so bili navedeni trije posegi izvedeni.

14. Ker naj bi bili navedeni policijski posegi z dokaznega vidika nepotrebni za konkreten primer, naj se logično v morebitnem nadaljevanju kazenskega postopka ne bi uporabili in naj ne bi bili niti del kazenskega spisa, češ da so tako pridobljene informacije nerelevantne, saj naj ne bi šlo za obremenilno ali razbremenilno dejstvo. Zato naj se tudi končna sodba sodišča ne bi opirala nanje, zato naj bi mu po mnenju tožnika tekom kazenskega postopka ne bi bilo na voljo nobeno pravno sredstvo, kot je na primer zahteva za izločitev dokazov. Prav tako pa naj ne bi mogel uporabiti morebitne pritožbe zoper končno odločitev kazenskega sodišča zoper navedena dejanja policije.

15. Glede pravne ureditve hrambe tovrstnih osebnih podatkov, dostopa do njih in njihovega izbrisa naj bi mu po mnenju tožnika ne bilo na voljo nobenih pravnih možnosti zahtevati izbris, kolikor se dokaz izkaže za neuporaben v nadaljnjem kazenskem postopku in se tožilec ne odloči za obtožbo, kot tudi, če v kazenskem postopku tožnik ne bo spoznan za krivega očitanega kaznivega dejanja. Tudi, če bi do izbrisa prišlo, naj o tem tožnik ne bi bil obveščen.

16. Sodišču tožnik v tožbenem zahtevku predlaga, da odloči po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi predlaganih dokazov, tako da razsodi: Ugotovi se, da so policisti Policijske uprave Ljubljana, Sektorja kriminalistične policije, ki so dne 19. 3. 2013 tožnika kot osumljenca fotografirali, mu odvzeli prstne odtise in bris ustne sluznice ter naredili DNA analizo, ravnali nerazumno in so zato ti posegi v zasebnost tožnika ustavno-pravno nedopustni (1. alinea); prepove se kakršnokoli uporabo osebnih podatkov, ki izvirajo iz nedopustnih posegov policije iz 1. alinee (2. alinea); odredi se takojšen izbris fotografij, prstnih odtisov in DNA analize ter uničenje biološkega materiala (brisa ustne sluznice) tožnika, ki izvirajo iz nedopustnih posegov policije iz 1. alinee, ter se tožniku izda potrdilo o takem izbrisu (3. alinea).

17. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

18. Tožnik se v tožbi izrecno sklicuje na določila 4. člena ZUS-1 in uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu zaradi dejanj, s katerimi so organi domnevno posegli v človekove pravice in temeljne svoboščine (iz 35. člena Ustave in 8. člena EKČP) in glede katerih naj ne bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo. Na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim je povzeto določilo 2. odstavka 157. člena Ustave, odloča sodišče v upravnem sporu (tudi) o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, vendar le glede varstva tistih ustavnih pravic, ki so v stvarni pristojnosti upravnega sodišča in ne morebiti v pristojnosti kakšnega drugega sodišča (tako tudi Vrhovno sodišče v odločbi I Up 50/2013). Navedeno pomeni, da ima sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu subsidiarno naravo, sodišče pa v tem postopku presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj le, če sta kumulativno podana dva predpisana pogoja, in sicer je prvi pogoj, da takšen akt ali dejanje posega v ustavne pravice posameznika, ob dodatnem pogoju, da posamezniku ni na voljo drugo (učinkovito) sodno varstvo pred sodišči splošne pristojnosti ali pred drugimi specializiranimi sodišči. Subsidiarna narava upravnega spora v tem primeru pomeni, da mora sodišče najprej ugotoviti, ali ima tožnik za varstvo svojih pravic zagotovljeno drugo sodno varstvo.

19. Tožnik s tožbo, kot je predhodno povzeta v točkah 1. do 16., zahteva sodno varstvo pred upravnim sodiščem v upravnem sporu zatrjevanega posega v njegovo ustavno zajamčeno pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave in 8. člena EKČP. Do zatrjevanega posega naj bi po njegovem prišlo zaradi treh (pod točko 6) opisanih dejanj policije dne 19. 3. 2013 ob zaslišanju tožnika kot osumljenca po določilih 148. člena ZKP, to je pri fotografiranju, daktiloskopiranju ter odvzemu in hrambi biološkega materiala, ki vsebuje tožnikov DNA, smiselno torej zaradi domnevnih postopkovnih kršitev tožene stranke v predkazenskem postopku. Namreč iz podatkov v tožbi in tožbi priloženih listinah (vabila osumljencu na zaslišanje - priloga A1 in Uradnega zaznamka o izjavi osumljenca – priloga A2) je razvidno, da je pristojni državni organ, sedaj tožena stranka, izdal vabilo na zaslišanje tožniku kot osumljencu na podlagi določil 148. člena ZKP in na tej pravni podlagi o tem sestavil uradni zaznamek, vse navedeno torej v predkazenskem postopku po določilih ZKP. Sodišče je zato, ne glede na tožbene navedbe, da tožnik uveljavlja sodno varstvo zaradi varstva pravic zasebnosti, tožbeni zahtevek obravnavalo tako kot je postavljen v tožbi (pod tč. 16) v skladu z določilom 2. odstavka 40. člena ZUS-1, po katerem je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, ni pa vezano na tožbene razloge (1. odstavek 40. člena ZUS-1). Ob tako tako postavljenem tožbenem zahtevku pa ima po mnenju sodišča tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave, saj je sodno varstvo zoper kršitve človekovih pravic v predkazenskem postopku tožeči stranki zagotovljeno v kazenskem postopku že ob odločitvi o sodnem preizkusu obtožnice in izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper kazensko sodbo. Navedeno pomeni, da ima torej tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v kazenskem postopku in ne v upravnem sporu. Glede na navedeno v obravnavanem primeru niso podane procesne predpostavke za odločanje tega sodišča upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. 20. Na drugačno odločitev sodišča tudi ne morejo vplivati niti tožbeni ugovori o časovni dolžini shranjevanja tožnikovih osebnih podatkov, pridobljenih z opisanimi dejanji tožene stranke. Tožniku je namreč tudi primeru, če bi do kazenskega postopka v nadaljevanju spornega predkazenskega postopka sploh ne prišlo, na voljo za izbris tako zbranih osebnih podatkov drugo pravno sredstvo, in sicer zahteva oziroma ugovor pri upravljavcu osebnih podatkov na podlagi določil 32. in 33. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), po njunem izčrpanju pa sodno varstvo po določilih 34. člena ZVOP-1.