Jedro

Sodna praksa ozko tolmači pravni standard posebno težke invalidnosti, saj gre za izjemo od siceršnjega pravila, da gre odškodnina za nepremoženjsko škodo le neposrednim oškodovancem. Tožničine prizadetosti zaradi motenj lažjega psihoorganskega sindroma, slabše intelektualne učinkovitosti, nesigurnosti pri hoji oziroma orientaciji v določenih okoliščinah in nesposobnosti na adaptiranje spremenjenim razmeram ne utemeljujejo opredelitve, da gre pri tožnici za posebno težko invalidnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je poškodovala v prometni nesreči 10.12.1992, ko jo je na prehodu za pešce s tovornjakom zadel delavec druge toženke.

Avtomobilska odgovornost je bila zavarovana pri prvi toženki. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 18.1.1996 odločilo o odškodnini za nepremoženjsko škodo prve tožnice in ostalih tožnikov. S to sodbo je bila prvi tožnici pravnomočno prisojena odškodnina za telesne bolečine v znesku 1.500.000 SIT in za strah 780.000 SIT, skupaj torej 2.280.000 SIT, prisojo in zavrnitev odškodnine za njene duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in zavrnitev odškodnine za duševne bolečine ostalih tožnikov zaradi posebno težke invalidnosti žene oziroma matere pa je sodišče druge stopnje v prvem pritožbenem odločanju razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju prvi tožnici prisodilo 7.400.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in njen presežni tožbeni zahtevek (do 10.819.000 SIT) zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tožbene zahtevke drugega tožnika v višini 2.080.000 SIT, tretjega tožnika v višini 1.690.000 SIT in četrtega tožnika v enaki višini.

Sodišče druge stopnje je v drugem pritožbenem sojenju o pritožbah vseh treh pravdnih strank odločilo tako, da je pritožbi prve toženke ugodilo, prisodilni del sodbe prve stopnje v razmerju do te toženke razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; pritožbi druge toženke je delno ugodilo in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti prve tožnice znižalo za 5.000.000 SIT, v ostalem delu pa to pritožbo zavrnilo; pritožbo vseh štirih tožnikov je zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožniki v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljajo revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Očitano procesno kršitev revizija vidi v dejstvu, da je prvi izvedenec dr. T. po opisu tožničinih prizadetosti, ki jih revizija na široko povzema, izrecno navedel, da gre pri tožnici za primer posebno težke invalidnosti, obe sodišči pa v nasprotju s to ugotovitvijo navajata, da ne gre za posebno težko invalidnost. Revizija zatrjuje, da je prva tožnica vezana na pomoč, da ne more sama kuhati in opravljati enostavnih gospodinjskih del, da je nesigurna na cesti in ponavlja pritožbeno trditev o pojavljanju samomorilskih tendenc. Izvedensko mnenje in dopolnitev druge izvedenke dr. T. omenja na kratko in poudari, da gre le za eno bistveno razliko, ker po mnenju te izvedenke ne gre za primer posebno težke invalidnosti. Izvedenka se je pri tem nepravilno sklicevala na predpise pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj je posebno težka invalidnost v smislu odškodninskega prava širši pojem. Iti mora za trajne in nepopravljive spremembe v telesni in duševni integriteti oškodovanca, in sicer ne glede na izgubo delovnih sposobnosti oziroma upokojitev. Pri tožnici je prišlo do takih sprememb, da se je njeno življenje po nesreči popolnoma sesulo.

Revizija meni, da sodišče druge stopnje pravni standard posebno težke invalidnosti pojmuje v nasprotju s sodno prakso in da je zato zmotno uporabilo materialno pravo. Moralo bi prisoditi prvi tožnici višjo odškodnino, utemeljen pa je tudi odškodninski zahtevek ostalih tožnikov. Revizija še vztraja pri svojem stališču, da je treba zamudne obresti prisoditi že od 18.1.1996 in se pri tem sklicuje na pritožbene navedbe tožnikov, članek v strokovni literaturi in določeno odločbo revizijskega sodišča. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev.

Revizija je bila vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je bila invalidsko upokojena že pred nesrečo na podlagi odločbe z dne 29.10.1991 zaradi osnovne diagnoze o depresivni psihonervozi, prolongirani obremenilni situaciji in vprašljivem začetnem psihoorganskem sindromu, zaradi česar ni bila več sposobna za nobeno poklicno delo. Takrat je bila stara 48 let. Po mnenju izvedencev je bila že takrat njena življenjska aktivnost zmanjšana za 30 odstotkov. V obravnavanem škodnem dogodku 10.12.1992 je dobila udarnino glave, zlom lobanjskega dna na levi strani, pretres in obtolčenine možganov s posttravmatsko krvavitvijo pod pajčevnico in svežo krvavitev pod trdo možgansko mreno levo nad čelnim in zatilnim predelom možganov. Po operaciji in bolnišničnem zdravljenju se je domov vrnila že 7.1.1993. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč, ki temeljijo na oceni izvedenskih mnenj obeh izvedencev o razmejitvi tožničinih težav pred in po škodnem dogodku, tožnica sedaj trpi zaradi motenj lažjega psihoorganskega sindroma, ki se kažejo v slabši učinkovitosti spominskega funkcioniranja, zaradi česar je sedaj intelektualno le na območju povprečnosti, v oslabljeni kontroli emocionalnega izražanja in nesposobnosti adaptiranja na spremenjene razmere. V zvezi s slabšo motorno koordinacijo pa sta sodišči po dopolnitvi izvedenskih mnenj in dodatni zdravstveni dokumentaciji o pregledih v letih 1990 in 1998 ugotovili, da je pri tožnici periferni ravnotežni aparat primerno odziven in da gre pri njej za subjektivno občutenje ogroženosti, kadar ni vidnih informacij ali občutka za položaj telesa. Zato potrebuje pomoč, kadar gre zvečer oziroma v temi ven, zaradi občutka negotovosti na ulici pa tudi pri nakupih, sprehodih, opravkih v uradih ter le pri nekaterih gospodinjskih opravilih. Sicer pa se lahko sama oblači, hrani, stalne pomoči ne potrebuje, pač pa le občasno, vendar ne pri osnovnih življenjskih potrebah. Izvedenca sta ocenila, da te spremembe predstavljajo 45 odstotno zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

Na te dejanske ugotovitve so v sedanji fazi postopka zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani revizijsko sodišče in tudi stranke, zaradi česar ni mogoče upoštevati tistih revizijskih navedb, ki skušajo prikazati večjo tožničino prizadetost. Zaradi prejšnje tožničine bolezni in posledične invalidske upokojitve ni mogoče vseh sedanjih težav pripisati škodnemu dogodku. Sodišči sta sprejeli mnenja obeh izvedencev o razmejitvi tožničinih težav pred in po škodnem dogodku. Zato je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da posledice poškodbe tožnice ne prizadevajo na poklicnem področju, ker je bila že prej invalidsko upokojena. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje z znižanjem odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti na 5.000.000 SIT pravilno uporabilo vse kriterije za prisojo pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj bi višja odškodnina glede na konkretne ugotovljene prizadetosti odstopila iz okvirja prisoje odškodnin v primerljivih zadevah.

Po tretjem odstavku 201. člena ZOR lahko sodišče v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe prisodi njenemu zakoncu, otrokom in staršem pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine.

Posebno težka invalidnost je pravni standard, katerega vsebino na podlagi konkretnih prizadetosti posameznih oškodovancev napolnjuje sodna praksa. Ker gre za pravni standard, je ocena o opredelitvi posebno težke invalidnosti v konkretnem primeru materialnopravno vprašanje. V tej zadevi sta se do tega pravnega vprašanja opredelila tudi oba izvedenca, njuni stališči pa sta bili nasprotni. Sodišči na pozitivno opredelitev prvega izvedenca oziroma negativno opredelitev druge izvedenke zaradi materialnopravne narave pojma posebno težke invalidnosti nista bili vezani. Podlaga za njuno odločitev je sicer res bila v strokovnih ugotovitvah obeh izvedencev o konkretnih tožničinih prizadetostih, sklep o obstoju ali neobstoju posebno težke invalidnosti pa je bil v njuni domeni. Zato nasprotje med pravno oceno (enega) izvedenca in pravno oceno sodišča, ali gre v tem primeru za posebno težko invalidnost, ne more predstavljati zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodna praksa ozko tolmači pravni standard posebno težke invalidnosti, saj gre za izjemo od siceršnjega pravila, da gre odškodnina za nepremoženjsko škodo le neposrednim oškodovancem. Pri posebno težki invalidnosti mora iti za stanje, ko neposredni oškodovanec izgubi bistvene življenjske funkcije v telesni ali duševni sferi in je v celoti ali v velikem obsegu odvisen od oskrbe in pomoči drugih. Tako sodna praksa šteje, da gre za posebno težko invalidnost v primerih spastične ohromelosti vseh štirih okončin, zoglenitve roke in noge, hude duševne zaostalosti in popolne osebnostne spremenjenosti ter odvisnosti od pomoči drugih itd. Prej povzete tožničine prizadetosti zaradi motenj lažjega psihoorganskega sindroma, slabše intelektualne učinkovitosti, nesigurnosti pri hoji oziroma orientaciji v določenih okoliščinah in nesposobnosti na adaptiranje spremenjenim razmeram tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo opredelitve, da gre pri tožnici za posebno težko invalidnost. Za prisojo pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti svojca morata biti kumulativno izkazana objektivni in subjektivni pogoj. Zato kljub duševnim bolečinam tožničinega moža in obeh otrok ob ženini oziroma materini prizadetosti ni mogoče ugoditi njihovim tožbenim zahtevkom. Njihova škoda ni pravno priznana škoda.

Revizija izpodbija odločitev o pričetku teka zamudnih obresti od prvi tožnici prisojene odškodnine le s sklicevanjem na svoje pritožbene trditve, na članek v strokovni publikaciji in določeno odločbo tega sodišča. Revizija je izredno pravno sredstvo z ožjimi razlogi in obsegom izpodbijanja od pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Zato sklicevanje na pritožbene trditve ne zadostuje. Tudi strokovni članek ali določena sodba sama po sebi ne moreta biti sestavni del revizije. Revizijsko sodišče na tako sklicevanje torej ne more in tudi ni dolžno odgovarjati. Zato revidente le napotuje na razloge za sprejem načelnega pravnega mnenja o spremembi sodne prakse po datumu 1.1.2002 glede vprašanja pričetka teka zamudnih obresti od pravične denarne odškodnine (Pravna mnenja I/2002).

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo vseh štirih tožnikov.