Jedro

Zaradi omejene zmožnosti primerjave plač v primerljivih družinskih podjetij, je sodišče upravičeno kot enega izmed kriterijev upoštevalo tudi kriterije za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev, sprejete s strani Gospodarske zbornice RS, Združenja delodajalcev in Združenja Manager.

Pravica do dela na delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa nujno ne pomeni, da sme biti tožnik na delovnem mestu prisoten le 4 ure, temveč le, da je v dnevu zmožen opraviti le polovico svojih delovnih nalog, ne glede na to, koliko ur je prisoten na delovnem mestu.

Odškodnina za izgubljeni dohodek je po Zakonu o dohodnini obdavčljiva in se od nje plača dohodnina. Obračun akontacije mora izvršiti izplačevalec obdavčljivega dohodka, ki je v konkretnem primeru tožena zavarovalnica. Tožnik je torej upravičen do odškodnine za izgubljeni dohodek v neto znesku.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi, pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 30.451,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 16.415,27 EUR za čas od 1. 5. 2013 do dne plačila, od zneska 1.871,44 EUR za čas od 1. 7. 2013 do dne plačila, od zneska 5.614,30 EUR za čas od 1. 1. 2014 do dne plačila ter od zneska 6.550,11 EUR za čas od 1. 8. 2014 do dne plačila, od tako določenih zneskov obračunati in plačati davke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za čas, ki je za vsak znesek določen v izreku sodbe, na račun pooblaščenca tožeče stranke odvetnika ..., na fiduciarni račun št. ..."

II. Sicer se pritožba toženke zavrne in sodba v preostalem izpodbijanem (ugodilnem) a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 27.295,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 16.415,27 EUR za čas od 1. 5. 2013 do plačila, od zneska 1.871,44 EUR za čas od 1. 7. 2013 do dne plačila, od zneska 5.614,30 EUR za čas od 1. 1. 2014 do dne plačila ter od zneska 3.358,97 EUR za čas od 1. 5. 2014 do dne plačila, v roku 15 dni, na račun pooblaščenca tožnika (I. točka izreka); kar je zahteval tožnik več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.246,83 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse na račun pooblaščenca tožnika (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožnik se pritožuje zaradi premalo prisojenega zneska v višini 3.191,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (in v posledici zoper stroškovno odločitev) "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, s stroškovno posledico. Navaja, da mu je sodišče prisodilo 3.191,14 EUR manj iz razloga, ker naj bi znašala razpoložljiva zavarovalna vsota le še 27.295,98 EUR. Pri tem se sodišče sklicuje, da je bila pogodbeno dogovorjena dvojna zavarovalna vsota v znesku 250.375,56 EUR (prej 60.000.000,00 SIT) in da le do te višine toženke tudi odgovarja. To stališče pa je napačno. Pogodbeno dogovorjena zavarovalna vsota je lahko samo nad zakonsko določeno. V konkretnem primeru je bila z zakonom določena zavarovalna vsota 30.000.000,00 SIT oziroma na dan škodnega dogodka 34.400.000,00 SIT. Ta se po drugem odstavku 19. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (ZOZP) valorizira kot je navedeno v zakonu, tega sodišče ni upoštevalo, temveč je štelo, da je bila pogodbeno dogovorjena zavarovalna vsota v znesku 60.000.000,00 SIT, ki pa se ne valorizira. Izvedenec je valoriziral enojno zavarovalno vsoto in ugotovil, da je na dan 10. 10. 2016 še vedno na razpolago znesek 177.059,43 EUR. Sodišče torej zavarovalnici, ki je dobila za dvojno zavarovalno vsoto višjo premijo, nalaga manjšo obveznost, kot bi ji bilo naloženo, če bi nekdo plačal samo obvezno enojno zavarovalno vsoto. To je skregano z osnovnimi principi prava in pravno logiko.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (in v posledici zoper odločitev o pravdnih stroških) zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi s prikrajšanjem na dohodku oziroma dejstvom, koliko bi znašala plača tožnika, če do prometne nesreče ne bi prišlo, je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Ni upoštevalo bistvenih dejstev, da je bila plača tožnika pred škodnim dogodkom 0,40 kratnik povprečne plače v RS, nato pa se je dvignila kar na 2,7 kratnik. Ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik že pred škodnim dogodkom edini lastnik pravne osebe, v kateri je bil zaposlen kot direktor, zaradi česar si je že takrat sam določal višino plače, niti dejstva, da podjetje tožnika nima dobička, pri čemer je tožnik dvigovanje plače utemeljeval prav z rastjo dobička podjetja. To trditev pa je izvedenec ovrgel z ugotovitvijo, da koleracije med plačo tožnika in rastjo dobička v podjetju ni. Sodišče pa je ugotovilo ravno nasprotno, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je svojo odločitev napačno oprlo na priporočila glede plač direktorjev, pri čemer tožnik višine plače nikoli ni utemeljeval z navedenimi priporočili. Bistveno je, da se tožnikova plača, če škodnega dogodka ne bi bilo, nikakor ne bi toliko zviševala. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da tožnik dela le 4 ure. Toženka je predložila ugotovitve detektiva in javno dostopne listine, ki dokazujejo, da dnevno opravlja več kot 4 ure dela in da torej prihodke lahko prejema. Ni bistveno ali tožnik za delo daljše od 4 ur dnevno prejema dohodke ali ne. Materialnopravno napačno je sodišče zaključilo, da se v zavarovalno vsoto ne všteva izplačilo ZPIZ-u. Toženka je skladno z veljavno zakonodajo in dejstvom, da je tožniku že izplačala odškodnino za nepremoženjsko in za premoženjsko škodo, izplačala tudi zahtevek ZPIZ-a. V obrazložitvi sodbe sodišče pravilno navaja, da znesek, ki ga je toženka še dolžna izplačati tožniku, predstavlja bruto znesek. Vendar ta ugotovitev iz izreka sodbe ni razvidna. V tem obsegu je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. To dejstvo je bistveno tudi zaradi prisoje zakonskih zamudnih obresti. Toženka je lahko v zamudi le z izplačilom neto zneskov izgube, ne pa z izplačilom akontacije dohodnine. V posledici je napačna tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov, pri čemer ji sodišče neutemeljeno ni priznalo stroškov detektiva. Tudi to so bili potrebni pravdni stroški.

6. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

7. Pritožba tožnika je utemeljena. Pritožba toženke je delno utemeljena.

8. Tožnik, tedaj star 26 let, se je hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, ki jo je dne 25. 2. 1997 povzročil zavarovanec tožene zavarovalnice. Z odločbo ZPIZ je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, priznala pa se mu je pravica do dela na njegovem delovnem mestu - direktor družbe, s polovico delovnega časa. Ta status se mu je ves čas podaljševal, tudi med tekom tega postopka. Predmet tožbenega zahtevka je povrnitev izgubljenega zaslužka za čas od novembra 2011 do julija 2014. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca finančne stroke ugotovilo tožnikovo prikrajšanje v višini 30.451,12 EUR, ker pa je zaključilo, da znaša zavarovalna vsota le še 27.259,98 EUR, je tožbenemu zahtevku ugodilo do te višine, v preostalem pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Da je bil tožnik (tudi) v spornem obdobju prikrajšan na zaslužku, tudi za pritožbeno sodišče ni sporno. Razloge sodišča prve stopnje zakaj toženka ne more biti uspešna z ugovorom o umetnem dvigovanju tožnikove plače in z zatrjevanji, da je tožnik zmožen delati 8 ur (in več), kar (po njenem) izkazano tudi počne, pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Naloga sodišča je bila ugotoviti koliko bi znašala plača tožnika, in s tem njegovo prikrajšanje, če do prometne nesreče ne bi prišlo. Upravičeno je zaključilo, da formalistična primerjava njegove (direktorske) plače v času prometne nesreče (v letu 1997), ko je bil v (družinskem) podjetju zaposlen šele pol leta, s sedanjo oziroma s plačo v spornem obdobju (november 2011 - julij 2014), ni primerna. Nič nenavadnega ni v tem, da je znašala tožnikova plača, kot plača začetnika, ob prihodu v podjetje le 0,40 kratnik povprečne plače v RS, po več kot 15 letih uspešnega vodenja podjetja (čeprav s polovičnim delovnim časom), pa se je povečala na 2,7 kratnik povprečne plače v RS1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni bilo korelacije med poslovnim izidom in izplačano plačo (točka 10 obrazložitve) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene, zato v tem obsegu očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni zagrešilo. Samo to pa tudi za pritožbeno sodišče ni bistveno - podjetje je poslovalo pozitivno in je bilo očitno zmožno "prenesti" takšno plačo. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da sta plači ostalih dveh zaposlenih v tem podjetju, ki obe opravljata vodstvena dela, v vtoževanem obdobju rasli v enakem razmerju kot tožnikova plača in sta ves čas znašali okoli 70% plače tožnika (česar pritožba konkretno ne izpodbija). Zaradi omejene zmožnosti primerjave plač v primerljivih družinskih podjetij, je sodišče upravičeno kot enega izmed kriterijev upoštevalo tudi kriterije za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev sprejete s strani Gospodarske zbornice RS, Združenja delodajalcev in Združenja Manager (objavljenih v Uradnem listu RS v oktobru 1997). Ugotovilo je, da bi lahko znašala po tam navedeni formuli bruto plača tožnika 6.595,36 EUR, tožnikova bruto mesečna plača (za poln delovni čas) pa je v spornem obdobju znašala približno 4.100,00 EUR. Na osnovi povedanega je povsem življenjski zaključek sodišča prve stopnje, da bi znašala plača tožnika, če do prometne nesreče ne bi prišlo, vsaj toliko kot je tožnik izkazoval, torej okoli 2.600,00 EUR mesečno.

10. Za koliko točno je bil tožnik, ob upoštevanju nakazil nadomestila iz invalidskega zavarovanja, prikrajšan, je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca finančne stroke. Pri tem upravičeno ni upoštevalo zneskov, ki jih je toženka plačala ZPIZ-u na podlagi njegovih regresnih zahtevkov. Toženka v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo za plačilo zneskov iz naslova plačanih nadomestil tožniku. ZOZP/94 pa je bil (in je še) jasen - toženka je dolžna ZPIZ-u vrniti le sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (18. člen), ne pa tudi zneska plačanih nadomestil. Da je šlo za zahtevke ZPIZ-a iz tega naslova, pa toženka ni nikoli niti zatrjevala. Že iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje v tem obsegu pravilna in zakonita.

11. Kot rečeno je bil tožnik zaradi posledic poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči, z odločbo ZPIZ z dne 27. 1. 2000 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, pri čemer mu je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu (direktorja družinskega podjetja) s polovico polnega delovnega časa od 13. 1. 2000 dalje. Enake odločbe so bile izdane nato še dne 21. 2. 2001, 14. 4. 2010 in 20. 5. 2015. Toženka z zatrjevanjem, da je s pomočjo detektivske službe ugotovila, da je tožnik v aprilu 2015 delal več kot 4 ure dnevno, ne more uspeti. Prvič, ker gre za vtoževano obdobje od novembra 2011 do julija 2014, drugič, ker toženka niti ne navede koliko naj bi tožnik ob daljši prisotnosti na delovnem mestu (ter z izvajanjem dodatnih aktivnosti, kot jih ugotavlja toženka) pridobil dohodka, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in tretjič, ker pravica do dela na delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa ne pomeni nujno, da sme biti tožnik na delovnem mestu prisoten le 4 ure, temveč le, da je v dnevu zmožen opraviti le polovico svojih delovnih nalog, ne glede na to, koliko ur je prisoten na delovnem mestu. Tudi ta ugovor je zato sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo.

12. Pritožbene navedbe toženke tako ne uspejo izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v spornem obdobju prikrajšan skupaj za znesek 30.451,12 EUR. Tak izračun sprejema tudi tožnik. Je pa sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da znaša razpoložljiva zavarovalna vsota le še 27.259,98 EUR in zato tožbeni zahtevek zavrnilo tudi za 3.191,14 EUR.

13. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti temelji (predvsem) na zakonu, ki določa dolžnost obveznega zavarovanja odgovornosti za škodo, ki jo povzročijo uporabniki vozila tretjim osebam. Zakon določa tudi najnižjo zavarovalno vsoto za katero mora biti sklenjeno zavarovanje. Osnovno zavarovanje omogoča valorizacijo zavarovalne vsote, tudi njenega neizkoriščenega dela (19. člen ZOZP/94). Pri prostovoljnem pogodbenem zavarovanju pa je drugače, saj zavarovanje temelji izključno na prostovoljno sklenjeni pogodbi - v tem primeru je višina omejena z zavarovalno vsoto navedeno v polici. V konkretnem primeru je bilo sklenjeno obvezno zavarovanje v višini 30.000.000,00 SIT (kot je bila zakonsko določena najnižja zavarovalna vsota v času sklenitve zavarovalne pogodbe dne 9. 5. 1996) in dodatno prostovoljno zavarovanje v enaki višini. Izplačilo iz naslova dodatnega zavarovanja je tako omejena na višino 30.000.000,00 SIT, glede obveznega zavarovanja pa je obveznost zavarovalnice omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka v letu 1997, konkretno z vsoto 34.400.000,00 SIT, skupaj torej z višino 64.000.000,00 SIT. Ni mogoče šteti, da je šlo pri celotnem zavarovanju za prostovoljno pogodbeno zavarovanje2, niti da določba 19. člena ZOZP, da je obveznost zavarovalnice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, če z zavarovalno pogodbo ni dogovorjeno višja vsota, izključuje valorizacijo obvezne zavarovalne vsote. Na takšen način je tudi izvedenec finančne stroke opravil izračun razpoložljive zavarovalne vsote. Pravdni stranki takšnemu načinu nista nasprotovali. Toženka je izračunu nasprotovala iz razloga, ker bi moral izvedenec (pri valorizaciji) izhajati iz (obvezne) zavarovalne vsote 30.000.000,00 SIT veljavne v času sklenitve zavarovalne pogodbe 9. 5. 1996, kar pa ne drži, saj zakon določa, da velja zavarovalna vsota veljavna v času škodnega dogodka (drugi odstavek 19. člena ZOZP/94), in iz razloga, ker od sklenitve obveznega zavarovanja do izdelave mnenja v letu 2016 ni prišlo do zvišanja maloprodajnih cen, ki bi presegale 10% (drugi odstavek 19. člena ZOZP/94), zato za valorizacijo na dan sojenja ni podlage (vloga toženke z dne 2. 11. 2016, listovna št. 194). To pa v konkretnem primeru ni bistveno. Najnižja obvezna zavarovalna vsota je na dan škodnega dogodka znašala 34.400.000,00 SIT oziroma 134.548,66 EUR, pogodbena pa 30.000.000,00 SIT oziroma 125.187,78 EUR, skupaj torej 259.736,44 EUR. Po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila izčrpana v višini 223.115,58 EUR, tako da znaša njen preostanek še 36.620,86 EUR. Tožnikovo prikrajšanje znaša 30.451,12 EUR, preostanek zavarovalne vsote pa ta znesek v celoti pokrije. Pritožbenemu sodišču se zato ni bilo potrebno ukvarjati s trditvami toženke, da za nadaljnjo valorizacijo zavarovalne vsote (iz obveznega zavarovanja) na čas sojenja, ni podlage.

14. Odškodnina za izgubljeni dohodek je po določbi 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini obdavčljiva - od nje se plača dohodnina. Obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov mora po določbah 127. člena istega zakona, izvršiti izplačevalec obdavčljivega dohodka. Ta je v konkretnem primeru tožena zavarovalnica. Tožnik je torej upravičen do odškodnine za izgubljeni dohodek v neto znesku3. V tem obsegu in v posledici glede zamudnih obresti, je pritožba toženke utemeljena.

15. Glede na vse povedano je tako pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, pritožbi toženke pa delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je sedaj dolžna toženka tožniku plačati znesek 30.451,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 16.415,27 EUR za čas od 1. 5. 2013 do dne plačila, od zneska 1.871,44 EUR za čas od 1. 7. 2013 do dne plačila, od zneska 5.614,30 EUR za čas od 1. 1. 2014 do dne plačila ter od zneska 6.550,11 EUR za čas od 1. 8. 2014 do dne plačila, od tako določenih zneskov obračunati in plačati davke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za čas, ki je za vsak znesek določen v izreku sodbe (358. člen ZPP). Sicer pa pritožbo toženke zavrnilo in sodbo v preostalem izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. V odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov pritožbeno sodišče ni poseglo, saj ocenjuje, da navedena sprememba uspeha pravdnih strank v postopku ni bistveno spremenila (upoštevaje pritožbeni uspeh obeh pravdnih strank).

17. Pravdni stranki sta v pritožbenem postopku delno uspeli, njun uspeh pritožbeno sodišče ocenjuje kot enakovreden, odgovor tožnika na pritožbo toženke pa kot nepotreben, zato je odločilo, da pritožbene stroške pravdni stranki nosita vsaka svoje (drugi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Toženka sama s trditvami, kje vse se tožnik udejstvuje, izkazuje, da gre za kljub posledicam poškodb, uspešnega človeka. 2 Kot v zadevi VS RS II Ips 294/2006 na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ko je šlo v celoti za prostovoljno pogodbeno zavarovanje voznika (AO +). 3 Primerjaj VS RS sodba in sklep II Ips 337/2014.