Jedro

Tožena stranka je ugovor krajevne pristojnosti (dogovorjene v pogodbi med pravdnima strankama), podala v ugovoru zoper sklep o izvršbi, v posledici česar bi se prvostopenjsko sodišče moralo izreči za krajevno nepristojno. Vendar pa tožena stranka tega ugovora ni uveljavljala v smislu izpodbijanja sklepa izvršilnega sodišča, izdanega na podlagi 2. odstavka 62. člena ZIZ, s katerim je bilo odločeno, da bo o zahtevku odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani. Prav tako pa tega ugovora ni uveljavljala niti v teku pravdnega postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Ker v očitani kršitvi ne gre za kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, bi morala tožena stranka ta ugovor izrecno uveljavljati tudi v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 3405/2007 z dne 6. 6. 2007 v 1. in 3. točki izreka in s tem toženi stranki naložilo plačilo glavnice 25.221,64 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 23.653,48 EUR od 26. 10. 2006 dalje in od zneska 1.568,16 EUR od 24. 9. 2006 dalje ter odmerjene izvršilne stroške v znesku 390,42 EUR (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.075,98 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti (2. točka izreka) in odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

V pritožbenem roku je pritožbo zoper izpodbijano sodbo vložila tožena stranka zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi o zadevi odločalo sodišče, ki ni krajevno pristojno. Tožena stranka se pri tem sklicuje na podan ugovor krajevne pristojnosti v ugovoru zoper sklep o izvršbi, v posledici česar bi se prvostopenjsko sodišče moralo izreči za krajevno nepristojno. Res se je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi, torej v fazi izvršilnega postopka, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, sklicevala na dogovor o krajevni pristojnosti v pogodbi med pravdnima strankama. Vendar tožena stranka tega ugovora ni uveljavljala v smislu izpodbijanja sklepa izvršilnega sodišča, izdanega na podlagi 2. odstavka 62. člena ZIZ z dne 7. 5. 2008, s katerim je bilo odločeno, da bo o zahtevku odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani. Prav tako pa tega ugovora ni uveljavljala niti v teku pravdnega postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Ker v očitani kršitvi ne gre za kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, bi morala tožena stranka ta ugovor izrecno uveljavljati tudi v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Ker te kršitve ni uveljavljala, tožena stranka s tako uveljavljenim pritožbenim razlogom ne more uspeti (1. odstavke 286.b člena ZPP).

Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo za izdelavo strokovnih podlag in lokacijskega načrta ter projektne dokumentacije za turistično nastanitvene objekte v Ankaranu (priloga B1) in da je tožena stranka 18. 1. 2006 plačala 10 % pogodbeni znesek prve faze izdelave projekta po pogodbi. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba nima razlogov o ugovornih navedbah toženca, da so nastopile spremenjene okoliščine, ker se je po sklenitvi pogodbe ugotovilo, da MOK ne bo sklicala prostorske konference in torej nadaljnje projektiranje ne bo možno, na kar naj bi opozarjala sama tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi kot nesporno dejstvo ugotovilo, da je tožeča stranka dne 16. 6. 2006 toženo stranko obvestila o tem, da je bila na MOK dana pobuda za sprejem programa priprave za izdelavo lokacijskega načrta, ki se izdela po izvedbi prostorske konference in da tožeča stranka s pripravo projekta ne more nadaljevati, dokler MOK ne sprejme lokacijskega načrta. Vendar je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tudi glede spornega računa št. 600270, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo prvega obroka pogodbene ponudbene vrednosti druge faze izvedbenih del, utemeljilo na ugotovljeni dejanski okoliščini, da je bila tožena stranka kljub neizvedenim delom iz prve faze pogodbenega projekta na zahtevo tožene stranke uvedena tudi v izdelavo druge faze projekta. Zgolj pritožbeno sklicevanje na spremenjene okoliščine, ki po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča niso niti sporne, tožena stranka ne more uspešno izpodbiti odločitve prvostopenjskega sodišča. Tožena stranka v okviru trditvene podlage namreč niti ni zatrjevala, da bi navedene spremenjene okoliščine (neizvedba prostorske konference s strani MOK) sama po sebi predstavljala okoliščino, ki bi preprečevala izpolnitev pogodbenih obveznosti, v posledici česar bi to pomenilo razdrtje same pogodbe med pravdnima strankama (16. člen OZ). Prav tako pa tožena stranka teh spremenjenih okoliščin ni utemeljevala kot okoliščine v smislu 1. odstavka 112. člena OZ, ki bi toženi stranki dajale podlago za uveljavljanje oblikovalnega zahtevka na razdrtje pogodbe. Ker tožena stranka torej ni zatrjevala okoliščin, ki bi same po sebi predstavljale razdrtje pogodbe na podlagi zakona, niti ni uveljavljala zahtevka na razdrtje pogodbe, se je sodišče prve stopnje zato pravilno sklicevalo na določila sklenjene pogodbe med pravdnima strankama, ki torej še vedno zavezujejo obe pravdni stranki.

Ker tožena stranka tudi v pritožbenem postopku z ničemer ni izpodbijala dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na utemeljenost zahtevka po vtoževanem računa št. 600238 (A3), ki se nanaša na povrnitev stroškov del tehničnega poročila po računa G. d.o.o. Ljubljana, je pritožbeno sodišče zgolj v okviru materialnopravnega preizkusa odločitve prvostopenjskega sodišča ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugodilo temu delu tožbenega zahtevka, saj je imela tožeča stranka podlago za povrnitev teh stroškov v 9. členu pogodbe med pravdnima strankama.

V zvezi z vtoževanim računom št. 600270 (priloga A2), na katerega se nanaša pretežni del utemeljitev prvostopenjskega sodišča kakor tudi vse pritožbene navedbe tožene stranke, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri sklicevanju na sporni račun v obrazložitvi sodbe sicer večkrat pomotoma navedlo račun št. 600238 namesto 600270, vendar je iz siceršnjih navedb nedvoumno razvidno, da se utemeljitev nanaša na edini sporni račun med pravdnima strankama z dne 10. 10. 2006 (A2). Tožeča stranka je utemeljenost izdaje spornega računa utemeljila na okoliščini, da je kljub opozorilom tožnika, da nadaljnje projektiranje ni možno do sprejetja lokacijskega načrta s strani MOK, tožnik na zahtevo toženca izdelal načrte do faze idejnega projekta ter da je toženec pozival tožnika k izdelavi projektne dokumentacije vnaprej, to je še pred sprejemom lokacijskega načrta (trditve tožeče stranke v točki III. pripravljalne vloge z dne 9. 2. 2010). Tožeča stranka je torej zatrjevala, da je na zahtevo tožene stranke pričela z deli, ki se tičejo druge faze projekta pred sprejemom lokacijskega načrta, ki bi ga morala pripraviti tožeča stranka v okviru prve faze projekta. Tožena stranka tem trditvam tožeče stranke na konkretizirani ravni ni ugovarjala, razen pavšalne navedbe na prvem naroku za glavno obravnavo, da te trditve prereka. Sodišče prve stopnje je na ugotovitev odločilnega dejstva, da je bila tožeča stranka uvedena v drugo fazo izdelave projekta, ki tožeči stranki daje pogodbeno upravičenje za obračunanih 20 % od pogodbene vrednosti druge faze, sklepalo iz predloženih listin, ki jih je ponudila tožeča stranka, in sicer iz dopisa tožeče stranke z dne 26. 7. 2006 (priloga A14) in iz zapisa sestanka z dne 25. 7. 2006 (priloga A9). Iz dopisa z dne 26. 7. 2006 izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki izročila tri izvode projektne dokumentacije, ki je specificirana kot: arhitektura, dostopne ceste, gradbene konstrukcije, električne instalacije, neelektrična oprema, strojne instalacije in strojna oprema, telekomunikacijske instalacije, fekalna in meteorna kanalizacija, vodovod. Takšna specifikacija je skladna s specifikacijo del, kot so opredeljena v pogodbi med pravdnima strankama za drugo fazo v 2. členu točka II. pogodbe. Iz okoliščine, da je tožeča stranka toženi stranki predala posamezne projekte, ki so specificirani v smislu opredeljenih nalog iz 2. faze pogodbeni del tožeče stranke, je zato pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je bila tožeča stranka uvedena v izdelavo projekta 2. faze. Ker torej tožena stranka ni konkretizirano izpodbijala trditev tožeče stranke, da je z deli na drugi fazi projekta pričela na izrecno zahtevo tožene stranke, so neutemeljeni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na okoliščino, da tožeča stranka še ni izpolnila pogodbenih obveznosti iz prve faze pogodbenih del. Uvedba tožeče stranke v izdelavo projekta druge faze, na katero je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo iz predloženih listin, pa tožeči stranki glede na določilo 10. člena pogodbe daje podlago za uveljavljanje prvega obroka v višini 20 % od ponudbene vrednosti druge faze, kot jo je tožeča stranka obračunala toženi stranki z vtoževanim računom. Iz pogodbe je namreč razvidno, da ima tožeča stranka upravičenje do navedenega plačila že ob uvedbi v izdelavo projekta, zato v tem smislu ne more biti niti še odločilno vprašanje v kakšnem obsegu je tožeča stranka tudi izvršila dela iz druge faze projekta.

Tako se izkažejo kot neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vrstni red izdelave projektne dokumentacije, kot naj bi izhajalo iz določil Zakona o graditvi objektov in podzakonskih predpisov. V skladu s pogodbeno dogovorjenimi obveznostmi med pravdnima strankama je odločilno le vprašanje ali je bil izpolnjen dejanski stan, ki sta ga pravdni stranki v pogodbi opredelili kot predpostavko za nastanek obveznosti na plačilo prvega obroka druge faze izvedbenih del tožeče stranke. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjsko sodišče tako pravilno sklepalo na utemeljenost tožbenega zahtevka po vtoževanem računu. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavke 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.