Jedro

Velja načelo pacta sunt servanda (pogodbe se spoštujejo), zato ne bi bilo utemeljeno, da bi se pogodba o dosmrtnem preživljanju razvezala vsakič, ko se medsebojni odnosi (preživljanca in preživljalca) skrhajo.

S spremembo pogodbe sodišče preoblikuje razmerje med strankami. To pa lahko stori samo za naprej. Renta, ki kot institut izvira iz odškodninskega prava, je po definiciji obveznost, ki se plačuje praviloma mesečno v naprej.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako da se: v II. točki določena mesečna renta tožencu naloži v breme od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, v IV. točki pa tako, da tožnica in toženec krijeta vsak svoje pravdne stroške.

II. Sicer se pritožba toženca v preostalem delu, pritožba tožnice pa v celoti zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I., nespremenjenem delu II. in v III. točki potrdi.

III. Tožnica in toženec sama krijeta vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tudi v ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju (I.), je pa to pogodbo spremenilo, in sicer tako, da je tožencu namesto izvrševanja dela pogodbenih obveznosti naložilo plačilo mesečne rente 231,50 EUR tožnici, in sicer od 1. 6. 2010 do njene smrti (II.). Višjo rento je zavrnilo (III.). Tožencu je naložilo še, da tožnici povrne 4610,72 EUR pravdnih stroškov (IV.).

2. Proti sodbi sta se zopet pritožila tako tožnik kot toženka, oba formalno iz vseh razlogov, s predlogom za spremembo oz. razveljavitev sodbe, opredeljujeta pa spet še vsak svoje pritožbene stroške.

3. Tožnica vztraja, da je toženec kriv za to, da se pogodba z njegove strani več ne izvršuje, saj je on kriv za slabe odnose, je sovražen in nasilen, tožnica mu ne zaupa, zato je razumljivo, da ne sprejema njegove pomoči. Tožnica se je bila primorana izseliti iz domače hiše, na katero je sicer zelo navezana. Življenje doma je bilo zaradi toženca neznosno. Pogodbo, ki ne služi več svojemu namenu, bi bilo zato po njenem treba razvezati. Potem še graja sodno prakso v primerih pogodb o dosmrtnem preživljanju (ki je sicer ne navede) kot pretogo, kar da je v nasprotju z Ustavo RS (konkretno 14., 22., 33., 34. in 35. čl.). Opozarja na svoj položaj starostnice kot šibkejše stranke. Sicer pa še meni, da toženec ni pravočasno prerekal višine zahtevane rente, zato sodišču očita, da je prekršilo razpravno načelo, ko je kljub temu ugotavljalo primerno višino rente. V zvezi s tem očita tudi, da se je sodišče oprlo na višino urne postavke za nekvalificirano malo delo, česar toženec tudi ni uveljavljal, njej pa je odvzelo možnost, da se do tega opredeli. Treba bi bilo, sklene, upoštevati kvečjemu ceno občinske socialnovarstvene storitve za pomoč na domu.

4. Toženec pa ponovno navaja, da ni predpostavke za spremembo preživljalske pravice v denarno rento. Na naroku 28. 8. 2014 je jasno povedal, da se s tem ne strinja, šele na večkratno vprašanje sodnice je izjavil, da je pripravljen plačati nekaj denarja, kar pa ni soglasje, sploh pa ne za nazaj. Pravi, da del obveznosti tako in tako izpolnjuje, tožnica pa naj pride domov in bo zanjo skrbel. Ne more pa pristati na tako visoko rento; prikazuje, koliko denarja bi imela na razpolago tožnica, če bi odločitev obveljala (827 EUR), koliko pa sam (258 EUR). Navaja, da prejema tožnica še dodatek za postrežbo, kar bi bilo po njegovem treba od rente odšteti. Posebej graja tudi odločitev o stroških, češ da tožnica s primarnim zahtevkom ni uspela, s podrednim pa 53 % oz. celo manj.

5. Tako tožnica kot toženec sta tudi tokrat vzajemno še odgovorila na pritožbo drug drugega, se oba zavzela za njeno zavrnitev in opredelila še svoje dodatne stroške pritožbenega postopka.

6. Delno je utemeljena toženčeva pritožba, tožničina pa ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, napak pri vodenju postopka ni storilo, je pa napravilo manjšo napako pri uporabi materialnega prava, kar je pritožbeno sodišče lahko saniralo sámo na seji senata.

8. Materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča je bilo ustrezno že prvič: Če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena, uredi sodišče na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine. Sodišče lahko spremeni preživljančevo pravico v dosmrtno denarno rento, če to ustreza eni in drugi stranki (1. in 2. odst. 562. čl. Obligacijskega zakonika; OZ).

9. Pravilna je ocena prvostopenjskega sodišča, da za razvezo pogodbe ni pogojev, ker je tožnica tista, ki zavrača toženčevo pripravljenost za izpolnjevanje njegove celotne pogodbene obveznosti, četudi iz razloga medsebojnega slabega razumevanja, za kar pa sta kriva najmanj oba. Velja načelo pacta sunt servanda, pogodbe se spoštujejo; ne bi bilo utemeljeno, da bi se pogodba o dosmrtnem preživljanju razvezala vsakič, ko se medsebojni odnosi (preživljanca in preživljalca) skrhajo. Da bi bila izključna krivda za spor na tožencu oz. da se je bila sama zaradi njegovega sovražnega oz. celo nasilnega vedenja prisiljena umakniti iz hiše, tožnica ni prepričljivo dokazala, pritožbeno sodišče pa tako dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema, saj je skrbna, jasna in koherentna.

10. Tokrat toženec neutemeljeno trdi, da mu sprememba dela obligacije v dosmrtno denarno rento ne ustreza, češ da s tem ni soglašal. Res je njegova pooblaščenka na naroku 28. 8. 2014 renti nasprotovala. Vendar smejo stranke opravljati pravdna dejanja po pooblaščencu ali osebno in lahko sodišče zahteva od stranke, ki ima pooblaščenca, naj se pred sodiščem sama izjavi o dejstvih, ki jih je treba ugotoviti v pravdi.

Stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, sme vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg svojega pooblaščenca (1. in 2. odst. 86. čl. ZPP). Toženec sam je na tem istem naroku povedal, da je pripravljen plačevati za tisti del svojih pogodbenih obveznosti, ki jih ne izpolnjuje. Zaključek sodišča o tem, da renta, četudi o njeni višini ni soglasja, obema ustreza, čeprav obema podredno, je torej pravilen.

11. S spremembo pogodbe sodišče preoblikuje razmerje med strankami. To pa lahko stori samo za naprej. Renta, ki kot institut izvira iz odškodninskega prava, je po definiciji obveznost, ki se plačuje praviloma mesečno v naprej. Toženec ima zato prav, da se te obveznosti ne da določiti za nazaj, niti od vložitve tožbe dalje ne, kot je to primer denimo pri obveznosti preživljanja.

12. Se pa toženec, kot je pritožbeno sodišče opozorilo že v sklepu 12. februarja 2014, neutemeljeno sklicuje na svoje slabše preživljalske zmožnosti od tožničinih. Pri spremembi naturalnega preživljanja v denarno rento se ta določa glede na vrednost dogovorjenega dosmrtnega preživljanja, ne pa glede na preživninske potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca; slednjemu le ne sme predstavljati nezmogljivega bremena. (1) Gre za obliko izpolnjevanja njegovih (prostovoljnih) pogodbenih obveznosti, za katere bo toženec prejel nasprotno izpolnitev.

13. Tožnici niso bile kršene nobene procesne pravice, ne zakonske ne ustavne. Imela se je možnost izreči o vseh toženčevih ugovorih in se tudi je. Ne drži, da bi bil toženec pravočasno ne prerekal oz. ne nasprotoval podrednemu zahtevku. Nasprotoval je primarnemu, ki podrednega izključuje, ta pa oživi šele z zavrnitvijo primarnega zahtevka.

14. Sodišče prve stopnje je v celoti pravilno uporabilo svoje pooblastilo iz 2. odst. 562. čl. OZ, ko je ob ustreznem (podrednem) zahtevku tožnice in toženčevi izjavi spremenilo preživljankino pravico v dosmrtno denarno rento. Višina rente primerno odraža vrednost tistih del v pogodbi o dosmrtnem preživljanju, ki jih (nesporno) toženec ne izpolnjuje. Iz zapisnika z naroka 28. 8. 2014 izrecno izhaja, da sta bili stranki soglasni, da „se je treba dogovoriti o pretvorbi naturalne vrednosti izpolnitve točk 4. do 11. v denarni znesek“. Sodišče je obe stranki korektno pozvalo, da podata vsak svojo vrednostno utemeljitev. Po tem je sprejelo tožničino oceno o vrednosti za prehrano (119,10 EUR mesečno, kar je 3,97 na dan po ceni dnevnega toplega obroka v vrtcu). Ni pa sprejelo njene zahteve, da se cena za nego ovrednoti po občinskem ceniku za socialnovarstvene storitve (zahtevanih 13,82 EUR na uro) in je prepričljivo obrazložilo, zakaj ne; tožnica namreč ne potrebuje profesionalne nege in je tudi ne prejema. Sodišče je vrednost nege in pomoči, ki bi jo toženec sicer sam nudil tožnici, ovrednotilo s 5 EUR na uro, ocenilo, da bi bila ta pomoč potrebna 22 ur in pol vsak mesec, kar znaša 112,50 EUR. Pritožbeno sodišče tako oceno sprejema kot primerno. Toženec je torej od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje tožnici do njene smrti dolžan plačevati 231,50 EUR mesečno.

15. Pritožba toženca se tako izkaže za delno utemeljeno, zato ji je bilo treba v tem obsegu ugoditi in po pooblastilu iz 5. alineje 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v II. točki spremeniti tako, da se renta prisodi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Sicer je bilo treba toženčevo pritožbo v preostalem delu zavrniti, tožničino pa v celoti, in ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v nespremenjenem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

16. Utemeljeno se toženec pritožuje tudi proti odločitvi o stroških. Tožnica namreč ni uspela s svojim primarnim zahtevkom za razvezo pogodbe, s podrednim zahtevkom za plačilo rente pa le delno. Glede na tak njen (ne)uspeh in vse druge okoliščine primera (obseg dokazovanja in trajanje postopka, ki je bilo vezano na primarni in podredni zahtevek, obseg stroškov obeh strank) pride v poštev določba 2. odst. 154. čl. ZPP, po kateri lahko sodišče odloči, da vsaka stranka krije sama svoje stroške. Pritožbeno sodišče je tudi izpodbijano stroškovno odločitev zato ustrezno spremenilo (3. tč. 365. čl. ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; toženec je uspel samo glede stranske terjatve, sicer pa v zanemarljivem delu, ki se ga niti ne da posebej oceniti, tožnica pa ni uspela. Oba odgovora na pritožbo sta bila nepotrebna, saj je šlo zgolj za ponavljanje že večkrat izraženih stališč obeh strani. Pritožnika morata zato sama kriti stroške, ki so jima nastali v pritožbenem postopku (1. in 2. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 307/98 in sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča III Cp 922/2009.