17. 11. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 26. oktobra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 99/2003 z dne 1. 4. 2004 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 20/2000 z dne 3. 10. 2002 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. P 86/2000 z dne 12. 9. 2000 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je kot nedovoljeno zavrglo revizijo zoper sodbo Višjega sodišča, ker je ugotovilo, da vrednost spornega predmeta ne presega praga, ki je določen za dopustnost revizije. Višje sodišče pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bila sklenjena prodajna pogodba, in na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ter ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe na razveljavitev kupoprodajne pogodbe. V delu, v katerem je bilo odločeno o dolžnosti strank vrniti tisto, kar sta na podlagi te pogodbe prejeli, pa je Višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje.

Pritožnik v ustavni pritožbi nasprotuje odločitvam sodišč.

Vrhovnemu sodišču očita kršitev 25. člena Ustave, saj naj bi bil zaradi napačne opredelitve vrednosti spornega predmeta prikrajšan za pravico do pravnega sredstva. Vrednost spora je bila v tožbi ocenjena na takratnih 1000 din, kasneje pa je bil podan predlog za zvišanje vrednosti spornega predmeta, o katerem sodišče ni odločilo s sklepom, je pa od te vrednosti zahtevalo plačilo sodnih taks. Glede na to meni, da pomanjkljivost pri procesnem vodstvu stranki ne more vzeti pravice do pravnega sredstva na najvišje sodišče v državi.

Višjemu in Okrajnemu sodišču pritožnik očita kršitev 33. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnih postopkih, in ni pristojno presojati samih po sebi kršitev materialnega in procesnega prava. Glede na to tudi ni presojalo, ali je bila odločitev Vrhovnega sodišče glede opredelitve vrednosti spornega predmeta v procesnem smislu pravilna. V okviru svojih pristojnosti in glede na navedbe pritožnika je Ustavno sodišče tako presojalo le, ali je bila pritožniku z odločitvijo Vrhovnega sodišča, tj. z zavrženjem revizije kot nedopustne, kršena pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave. Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, pravica do revizije ni ustavna pravica. Narava ustavne pravice gre namreč samo pravici do pritožbe, to pravico pa je pritožnik izkoristil. Ker 25. člen Ustave torej več od dvostopenjskega sojenja ne zagotavlja, pritožniku zaradi zavrženja revizije pravica do pravnega sredstva ni mogla biti prekršena. Pravico do revizije in s tem do trostopenjskega sodnega postopka s pravico do pravnega sredstva prek 25. člena Ustave določa šele zakon (Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP), zato je tudi vprašanje zakonitosti odločb o dopustnosti revizije le vprašanje pravilne uporabe procesnega prava, ki v ustavno pravico do pravnega sredstva ne posega.

4.Ker z izpodbijanim sklepom očitno ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, kot jo zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejelo v obravnavo.

5.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija tudi sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 20/2000 z dne 3. 10. 2002. Po prvem odstavku 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba.

Roka za vložitev ustavne pritožbe si pritožnik z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva ne more varovati. V obravnavani zadevi je bila revizija ustavnega pritožnika zoper izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Celju zavržena kot nedovoljena. To pomeni, da je rok za vložitev ustavne pritožbe zoper izpodbijano sodbo začel teči z njeno vročitvijo pritožniku. Iz dejstva, da je bil sklep o reviziji izdan dne 1. 4. 2004, je mogoče sklepati, da je bila izpodbijana sodba pritožniku oziroma njegovemu pooblaščencu gotovo vročena pred 1. 4. 2004 in da se je pritožnik oziroma njegov pooblaščenec z izpodbijano sodbo, zoper katero je bila vložena revizija, seznanil najkasneje do tega dne. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 20/2000 z dne 3. 10. 2002, vložena dne 22. 7. 2004, je torej očitno vložena po poteku 60- dnevnega roka od njene vročitve pritožniku, zato jo je Ustavno sodišče kot prepozno zavrglo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prve alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger