Jedro

V skladu z načelom dispozitivnosti lahko predlog za izvršbo umakne le upnik, ne more pa tega storiti dolžnik, niti ni mogoče na podlagi takšne dolžnikove vloge delno ustaviti izvršilnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Dolžnik je dolžan v 8 dneh od prejema tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti upniku pritožbene stroške v višini 562,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude, to je od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršbo delno ustavilo za dne 4. 9. 2012 plačanih 22.941,84 EUR. Takšen sklep je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi ugotovitve, da je upnik z vlogo z dne 12. 9. 2012 umaknil predlog za izvršbo zaradi delnega plačila.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje upnik po pooblaščenki zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v nasprotju z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in s podatki v sodnem spisu, saj vloga z dne 12. 9. 2012, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni njegova, pa tudi predlog, kako naj se poračuna domnevno plačani znesek, ni njegov. Že iz navedenih razlogov je treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti. Dolžniku naj pritožbeno sodišče naloži, da mu mora povrniti stroške pritožbenega postopka z zamudnimi obrestmi, ki jih določa zakon, in ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Tudi sicer sodišče prve stopnje z vlogo, ki jo je v sodni spis vložil dolžnik, ni ravnalo tako, kot to določa ZIZ, saj bi mu jo moralo vročiti v izjavo. Toda ta vloga mu je bila vročena šele po izdaji izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, priloga k njej – izpis iz banke za dan 4. 9. 2012, pa sploh še ne. Po pregledu potrdila banke, ki naj bi ga dolžnik priložil vlogi z dne 12. 9. 2012, in po pregledu svoje računovodske evidence, bo ob upoštevanju 288. člena Obligacijskega zakonika zmanjšal znesek glede katerega naj se izvršba nadaljuje.

Dolžnik je sicer po pooblaščenki vložil odgovor na pritožbo. Ker pa mu je bila ta poslana zgolj v vednost in ker glede na določbo prvega odstavka 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ možnost odgovora na pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ni predvidena, pritožbeno sodišče navedb dolžnika v odgovoru na pritožbo ni upoštevalo.

Pritožba je utemeljena.

Prvi odstavek 43. člena ZIZ določa, da lahko upnik med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo. Drugi odstavek istega člena pa določa, da v primeru umika sodišče ustavi postopek.

Iz spisovnega gradiva izhaja, da je po pravnomočnosti sklepa o izvršbi z dne 22. 9. 2011 sodišče prve stopnje 13. 9. 2012 prejelo vlogo, ki se nahaja na listni št. 29 spisa, in ki je naslovljena kot “Predlog za utesnitev zaradi dejstev po pravnomočnosti opr. št. 136856/2011”. V tej vlogi dolžnik navaja, da je po pravnomočnem sklepu o izvršbi, po katerem je znašala glavnica za plačilo 35.574,76 EUR, doslej poplačal znesek 22.941,84 EUR, kot je razvidno iz njegovega priloženega dokumenta – izpisek banke za dan 4. 9. 2012, ter da iz razloga zmanjšanja stroškovne obremenitve predlaga ustrezno utesnitev sklepa o izvršbi v navajanem delu, saj je bil dolg poravnan, ter ustrezni obračun zamudnih obresti glede na plačilo posameznega dela dolga. Sodišče prve stopnje je pri tem očitno spregledalo, da je navedeno vlogo v imenu dolžnika podala njegova pooblaščenka N. D., odvetnica v P., in ne upnikova pooblaščenka. Zato je sodišče prve stopnje cit. vlogo dolžnika zmotno štelo za upnikov delni umik predloga za izvršbo, in na podlagi te zmotne ugotovitve izdalo izpodbijani sklep. Kot je razvidno iz navedenega 43. člena ZIZ namreč lahko v skladu z načelom dispozitivnosti predlog za izvršbo umakne le upnik, ne more pa tega storiti dolžnik, niti ni mogoče na podlagi take dolžnikove vloge delno ustaviti izvršilnega postopka.

Glede na povedano upnik utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je imelo za posledico zmotno uporabo prvega odstavka 43. člena ZIZ. Zato je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi ugodilo in je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (tretja točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik je s pritožbo zahteval tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Ker je upnik s pritožbo uspel (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) in so bili ti stroški potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), je pritožbeno sodišče dolžniku naložilo, da mora upniku povrniti stroške pritožbenega postopka. Upnik je sicer priglasil nagrado za sestavo pritožbe v znesku 445,00 EUR, vendar je glede na vrednost spornega predmeta po tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) upravičen le do nagrade v znesku 441,60 EUR, kolikor mu jo je sodišče druge stopnje priznalo. Odmerjeno nagrado je pritožbeno sodišče povečalo še za 20 % DDV, saj je upnikova pooblaščenka zavezanka za plačilo DDV. Upnik je prav tako upravičen do povračila stroška sodne takse za pritožbo v znesku 33,00 EUR, katere plačilo je izkazano na listni št. 45 spisa. Skupno odmerjeni upnikovi stroški pritožbenega postopka tako znašajo 562,92 EUR in jih je dolžnik dolžan povrniti upniku v 8 dneh od vročitve tega sklepa sodišče druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude, to je od 9. dne dalje do plačila. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih od priznanih stroškov temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS 1/2006.