Jedro

S tem ko je obsojenčev zagovornik predlagal, da se najprej preveri, ali so štirje tuji državljani še vedno na ozemlju Republike Slovenije in če so, da se jih neposredno zasliši in da se istočasno opravi prepoznava obdolženca, nato pa je bilo ugotovljeno, da so že zapustili ozemlje naše države, je odpadel pogoj za zaslišanje tujcev. Zagovornik na tem dokaznem predlogu ni vztrajal, tako da je bilo v soglasju s strankami prebrano njihovo zaslišanje. Zaradi tega sodišču ni bilo treba v sodbi obrazložiti, zakaj navedene priče niso bile zaslišane na glavni obravnavi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.C. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju sta bila obsojeni Z.C. in obsojeni M.R. spoznana za kriva kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ. Sodišče je obsojenemu Z.C. izreklo kazen štirih mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožbe zagovornika obsojenega Z.C. prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da mu je v izrečeno kazen vštelo še čas pridržanja, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik je dne 11.5.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil, da je sodišče izreklo sodbo, ne da bi izvedlo predlaganega zaslišanja štirih tujih državljanov.

Prvostopenjsko sodišče je sprejelo dokazni sklep, da bo opravilo poizvedbe, ali se omenjeni štirje tuji državljani nahajajo na območju Republike Slovenije, v razlogih sodbe pa naj bi enostavno prezrlo svoj sprejeti dokazni sklep ter ni navedlo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Tako po mnenju zagovornika ni bila opravljena prepoznava obsojenega C. kot osebe obdolženca, torej mu krivda ni bila dokazana. Predlagal je, da Vrhovno sodišče razveljavi obe izpodbijani sodbi.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo z dne 14.6.2004 menil, da je sodišče prve stopnje v razlogih navedlo vsa odločilna dejstva in razloge o teh dejstvih, izpovedbe prič so bile prebrane v sporazumu s strankami. Nesoglasje vložnika zahteve s temi razlogi in predlaganje dodatnih dokazov lahko pomeni le uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je vrhovni državni tožilec predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz zapisnika glavne obravnave dne 9.3.1999 pri Okrajnem sodišču v Črnomlju izhaja, da je obsojenčev zagovornik predlagal, da se najprej preveri, ali so štirje tuji državljani še vedno na ozemlju Republike Slovenije in če so, da se jih neposredno zasliši in da se istočasno opravi prepoznava obdolženca. Iz dopisa Postaje mejne policije M. z dne 19.3.1999 je razvidno sporočilo, da so bili navedeni državljani ZRJ še istega dne 10.4.1998 na mednarodnem mejnem prehodu M. predani hrvaškim varnostnim organom in so tako zapustili ozemlje Republike Slovenije. Glede na takšno sporočilo je že tedaj odpadel pogoj za zaslišanje tujcev, ki je bil sprejet v dokaznem sklepu. Kljub temu je na glavni obravnavi dne 2.4.2002, kot izhaja iz zapisnika s te obravnave, obsojenčev zagovornik izjavil, da vztraja na neposrednem zaslišanju vseh do tedaj zaslišanih prič, predlagal pa je še zaslišanje priče B.K. Postaja mejne policije M. je znova preverila in dne 9.4.2002 z dopisom obvestila Okrajno sodišče v Črnomlju, da so preko evidenc preverili in ugotovili, da noben od štirih tujcev ne biva na območju Republike Slovenije. Iz zapisnika o poteku glavne obravnave z dne 19.11.2003 pa je razvidno, da je po koncu dokaznega postopka sodišče ugotovilo, da nihče od strank v tem postopku ne zahteva vnovičnega neposrednega zaslišanja prič, ki so bile do tega trenutka že zaslišane pred sodiščem oziroma v fazi posameznih preiskovalnih dejanj. Sporazumno s strankami so bile tako prečitane izpovedbe štirih tujcev. Hkrati je bil sprejet tudi sklep, da se zavrne predlog za zaslišanje priče B.K. ter opravi prepoznava obsojenca s strani te priče. Iz takšnega poteka predlogov in odločitev sodišča na glavni obravnavi je torej jasno, da predlog za zaslišanje štirih tujcev ni bil izpolnjen zato, ker tujcev ni bilo več v naši državi in da na tem predlogu tudi obsojenčev zagovornik ni več vztrajal, tako da je bilo v soglasju s strankami, torej tudi z obrambo, prebrano zaslišanje teh prič. Sodišču torej ni bilo potrebno v obrazložitvi izpodbijane prvostopenjske sodbe obrazložiti, zakaj navedene priče niso bile zaslišane na glavni obravnavi.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na obsojenčevo nezaposlenost in slabe premoženjske razmere ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila stroškov v skladu z določbami ZKP, ki so navedene v izreku te sodbe.