Jedro

Neprijava uvoženega blaga namembni carinarnici ima za posledico, da pristojni organ odmeri zavezancu (garantu) uvozne dajatve; blago se je torej iz tranzitnega spremenilo v uvozno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi carinarnice z dne 14.1.1993, po kateri je bilo tožniku kot garantu za predajo blaga namembni carinarnici po prijavi za uvoz in tranzit blaga z dne 6.4.1992, zaradi izkazane nepredaje, naloženo plačilo uvoznih dajatev. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik s prijavo za uvoz in tranzit blaga prijavil tranzitno blago in sicer 9800 kg pomaranč, v vrednosti po priloženem računu 8750 DEM ter se materialno zavezal s pisno izjavo, da bo predmetno blago pravilno predal namembni carinarnici do 7.4.1992. Tožnik se je z navedeno izjavo materialno zavezal poravnati vse dajatve, ki bremenijo blago za primer nepravilne predaje ali nepredaje blaga namembni carinarnici ter s tem razbremenil prevoznika položitve varščine, iz katere bi se sicer carinarnica poplačala. Namembna carinarnica, pa tudi druge carinarnice, predmetnega blaga nima oziroma nimajo v evidenci prijav, iz česar tožena stranka sklepa, da omenjeno blago tedaj ni bilo prijavljeno in ni izstopilo iz države. Ker tožnik niti v pritožbi ni predlagal oziroma predložil dokaza o izstopu blaga iz države, je tožena stranka zaključila, da navedeno blago ni izstopilo iz države in je bilo dano v prost promet pred plačilom uvoznih dajatev, ki bremenijo blago (2. odstavek 249. člena carinskega zakona). Pritožbeni navedbi, da gre v konkretnem primeru za tranzitno blago, ki ne podleže plačilu carine po 18. členu carinskega zakona, tožena stranka ni mogla slediti, ker je izkazano, da ni izstopilo iz Republike Slovenije in je tedaj iz tranzitnega blaga spremenilo status na uvozno blago.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje in tudi nepravilno uporabila carinski zakon. Tožniku je bilo s prvostopno odločbo naloženo plačilo uvoznih carinskih dajatev v znesku 89.601,00 SIT z obrazložitvijo, da je bil status tranzitnega blaga spremenjen v uvozno blago zaradi nepredaje blaga izhodni carinarnici. Tožnik navaja, da zaradi razmer, katere vladajo v Republiki Bosni in Hercegovini, ni v stanju pridobiti pisnih dokazov, s katerimi bi dokazal predajo blaga v namembnem mestu. Tožnik oporeka ugotovitvi tožene stranke, da je izkazano, da blago ni izstopilo iz Slovenije samo zaradi tega, ker tožnik ni dokazal, da je bilo blago prijavljeno carini pri izstopu iz države, saj tožnik od kupca blaga nikoli ni prejel nobene reklamacije zaradi nepredaje blaga, iz česar logično sledi, da je kupec blago sprejel, in s tem tudi, da je blago izstopilo iz države. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in dodaja, da predmetne pomaranče, kolikor so bile namenjene v Republiko Bosno in Hercegovino, bi prešle tudi mejo preko Republike Hrvatske in bi bilo mogoče pridobiti dokaze, katere je zahtevala tožena stranka od hrvatskih carinskih organov. Tožbene navedbe, da tožnik od kupca ni prejel nobene reklamacije, iz česar naj bi se sklepalo, da je bilo blago v resnici dobavljeno, so zgolj pavšalne in nepreverljive. Zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v mejah tožbenih ugovorov presodilo, da je tožena stranka na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, pravilno ugotovila dejansko stanje in tudi pravilno uporabila materialni zakon, v tem primeru določbe carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 36/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90 in 34/90 p.b. - CZ). Tožbena navedba, češ, da tožena stranka v odločbi navaja, da je izkazano, da blago ni izstopilo iz Republike Slovenije samo zaradi tega, ker tožnik ni dokazal, da je bilo blago prijavljeno carini pri izstopu iz države, ni utemeljena. Iz zbranih listin v spisih izhaja, tako kot to ugotavlja že tožena stranka v izpodbijani odločbi, da je upravni organ v postopku pridobil podatke od carinske izpostave Sečovlje, carinskih referatov Sočerga, Dragonja in Podgrad in je iz njih razvidno, da navedeno blago ni izstopilo preko teh carinskih izpostav oziroma referatov. Iz priloženih spisov je še razvidno, da tudi tožnik nasprotnega dokaza sam ni priskrbel, kljub temu, da ga je z dopisom upravni organ k temu pozval. Ne glede na to pa tožnik v tožbi sam priznava, da zaradi razmer v Republiki Bosni in Hercegovini ni mogel pridobiti pismenih dokazov, s katerimi bi dokazal predajo blaga v namembnem mestu. V zvezi s trditvijo tožnika, da od kupca ni prejel nobene reklamacije zaradi nepredaje blaga, kar naj bi bil dokaz, da je kupec blago sprejel in s tem tudi, da je blago izstopilo iz države, pa se sodišče pridružuje mnenju tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je to pavšalna trditev, ki je ni mogoče preveriti.

Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče tako kot carinski zakon, uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).