15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata 5. decembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2122/2004 z dne 9. 11. 2005 v zvezi s sklepoma Okrajnega sodišča na Vrhniki št. D 7/91 z dne 5. 3. 2002 in z dne 6. 12. 2002 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zapuščinski postopek po pokojni B. B. (pritožničini tašči) je bil dvakrat prekinjen zaradi napotitve na pravdo. Zahtevek za razdedinjenje C. C. (zapustničinega sina) je bil zavrnjen, ugodeno pa je bilo zahtevku, da se znesek 20.510,96 USD všteva v zapuščino. Sodišče prve stopnje je v sklepu o dedovanju ugotovilo, da poleg navedenega zneska spada v zapuščino še neizplačana pokojnina, za oporočne dedinje je razglasilo pritožnico in njeni hčeri, za nujnega dediča pa C. C. Po pritožbi pritožnice je sodišče prve stopnje izdalo dodatni sklep o dedovanju, s katerim je spremenilo prvi sklep o dedovanju tako, da je dodalo izjavo pritožnice, da C. C. prepušča grob, v katerem sta pokopana zapustnica in njen pokojni mož. Pritožbi pritožnice zoper oba sklepa o dedovanju je Višje sodišče zavrnilo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 14., 22., 25., 26., 33., 37. in 67. člena Ustave, 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Prvega Protokola h EKČP in 1. člena Protokola št. 12 h EKČP. Pritožnica natančno opisuje različne sodne postopke in življenjsko situacijo družine A. V zvezi z zapuščinskim postopkom po pokojni tašči navaja, da niso bile upoštevane njene pritožbene navedbe niti navedbe na zapuščinski obravnavi 6. 12. 2002, zlasti njena prošnja, naj jo sodišče napoti na pravdo. Prav tako naj ne bi bila upoštevana oporoka zapustnice. Pokojni pritožničin mož naj kljub sodni oporoki ne bi ničesar dedoval po zapustnici. Pritožnica meni, da je bil C. C. dedno nevreden in navaja za to različne razloge. Trdi, da podedovano premoženje ni bilo nikoli ocenjeno, čeprav je bil predujem plačan že leta 1981. Zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.

B.

3.Predmet preizkusa na podlagi ustavne pritožbe v obravnavanem primeru je odločitev sodišča o dedovanju po pokojni B. B. Ustavno sodišče zato ni obravnavalo pritožničinih očitkov, ki se nanašajo na druge sodne postopke (npr. na zapuščinski postopek po pritožničinem pokojnem tastu, na pravdni postopek v zvezi z razdedinjenjem C. C., na pravdni postopek glede vštevanja zneska 20.510,96 USD v zapuščino).

4.Za presojo Ustavnega sodišča bi lahko bil pomemben očitek o tem, da se sodišči nista opredelili do navedb pritožnice, s čimer naj bi kršili 22. in 25. člen Ustave. Toda ta očitek ni obrazložen, zato za utemeljitev zatrjevanih kršitev ne zadošča. Pritožnica namreč ne pojasni, katere izmed njenih v pritožbi ali na naroku postavljenih trditev naj bi sodišče prezrlo. Na njene očitke glede napotitve na pravdo pa ji je Višje sodišče odgovorilo, da je sodišče ni bilo dolžno napotiti na pravdo, saj veljavnost izročilne pogodbe z dne 13. 3. 1974 ni v neposredni povezavi z obravnavanim zapuščinskim postopkom. Pojasnilo ji je, da bi lahko svoje zahtevke uveljavljala v pravdnem postopku neodvisno od obravnavanega zapuščinskega postopka.

5.Z vsemi ostalimi navedbami v ustavni pritožbi pritožnica le oporeka pravilnosti uporabe materialnega prava in pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja. S takšnimi navedbami pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo namreč ne preizkuša same po sebi pravilnosti uporabe zakona in pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, pač pa le, ali gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Pritožnica sicer v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve številnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar jih ne utemelji. Zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem zapuščinskem postopku. Posamezniki imajo kljub ugotovljeni neskladnosti pravne ureditve z Ustavo (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, Uradni list RS, št. 92/05 in OdlUS XIV, 72) do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnica ni izkazala, da bi to sodno pot že izkoristila, ni podana procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana Lojze Janko in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici mag. Mariji Krisper Kramberger in sodniku dr. Janezu Čebulju, ki sta bila izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan