Jedro

Pri zaposlitvi tožnika je šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR. Toženec je namreč potem, ko je prenehal z dejavnostjo kot samostojni podjetnik, dejavnost in oba zaposlena delavca prenesel v d.o.o.. Tožniku je bila zato pravilno prisojena odpravnina, glede na trajanje delovnega razmerja tudi pri prejšnjem delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku - iz naslova regresov za letni dopust obračunati bruto znesek in sicer za leto 2007 287,67 EUR, za leto 2008 332,50 EUR, za leto 2009 800,00 EUR, za leto 2010 431,50 EUR in za leto 2011 znesek 311,70 EUR, od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. vsakega leta za znesek tega leta (I. točka izreka), - iz naslova dela plače za mesec november 2010 izplačati neto znesek 171,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2010 dalje do plačila in za mesec december 2010 neto znesek 105,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka), - iz naslova odpravnine izplačati znesek 2.388,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2011 dalje do plačila (III. točka izreka), - povrniti stroške postopka v znesku 609,00 EUR na račun pooblaščenca odvetnika B.B., v roku 8 dni, po tem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper III. točko izreka (odločitev o odpravnini) in posledično zoper odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka) navedene sodbe se iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in se sodba v tem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da je šlo v tej zadevi za spremembo delodajalca, tožniku pa pripada odpravnina le od polovice plače. Tožnik je namreč invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do dela na drugem ustreznem delu s polovico delovnega časa od 23. 3. 2009 dalje. Zaradi tega bi moralo sodišče prve stopnje kot osnovo za izračun odpravnine upoštevati le polovico plače, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, kar pa ni, ker je bil v bolniškem staležu. Tako ni mogoče šteti, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki s polnim delovnim časom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe, zato jih ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke (l. št. 31) in tožnika (l. št. 32) ter redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku (A4) pravilno ugotovilo, da je šlo pri zaposlitvi tožnika za spremembo delodajalca po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Toženec je namreč potem, ko je prenehal z dejavnostjo kot samostojni podjetnik, dejavnost in oba zaposlena delavca prenesel v d.o.o.. Glede na to je pravilno tožniku dosodilo odpravnino, glede na trajanje delovnega razmerja tudi pri prejšnjem delodajalcu, saj so prešle pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je imel tožnik pri prejšnjem delodajalcu na dan prenosa, na toženo stranko.

Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da ni mogoče šteti, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju s polnim delovnim časom, saj je bil od 23. 3. 2009 spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti, s pravico do dela na drugem ustreznem delu s polovico delovnega časa. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik ni pričel delati na drugem ustreznem delovnem mestu, saj ga tožena stranka ni imela. Tožnik je prejemal plačo v višini minimalne plače za poln delovni čas in ni prejemal invalidske pokojnine od ZPIZ, saj pri toženi ni nikoli pričel delati s polovičnim delovnim časom. Iz tega razloga je upravičen do odpravnine, katere osnova je skladno s 1. odstavkom 109. člena ZDR povprečna mesečna plača, ki jo je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo in ta je, kot izhaja iz odločbe Zavoda RS za zaposlovanje (A14), znašala 753,00 EUR.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (351., 353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).