Jedro

Potrebne delovne izkušnje med delovnima mestoma niso edina razlika. Pomembna je predvsem razlika med dejanskim delom in nalogami, ki se na posameznem delovnem mestu opravljajo, torej vsebina dela na posameznem delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je dolžna toženka plačati premalo izplačane plače v višini 3.467,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov iz točke I izreka od tam navedenih datumov do plačila, in odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka v višini 1.079,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo. Glede trditve tožnice, da je pri toženki v aktu o sistemizaciji opis delovnega mesta laboratorijski tehnik I in laboratorijski tehnik II identičen in da so edina razlikovalna okoliščina delovne izkušnje, ki jih mora imeti laboratorijski tehnik I več, je sodišče obrazložilo, da opis v splošnem aktu ni bistven, ampak je bistvena vsebina dela, ki ga je tožnica opravljala. Za sodišče so bile odločilne razlikovalne okoliščine, ki jih je toženka podala v trditveni podlagi. To je tožnica prerekala. Sodišče prve stopnje je spregledalo 21. člen ZJU, ki toženki nalaga sprejem splošnega akta v skladu z notranjo organizacijo delovnih mest. Zato je zmotno stališče sodišča, da splošni akt toženke za odločanje ni relevanten. Opozarja na skladni izpovedi tožnice in njej neposredno nadrejene priče A. A., ki sta izpovedali, da so edina razlika med tema dvema delovnima mestoma delovne izkušnje. Sodišče je preverjalo trditve toženke o dodatnih delih, ki jih opravlja tehnik I. Pritožnica navaja, da takoj odpadeta opravili "izvajanje citoloških barvanj: po predpisanem postopku" in "pregled patološke diferencialne slike", saj so to izvajali le laboratorijski tehniki, zaposleni v hematološkem laboratoriju, kjer tožnica ni nikoli delala. V zvezi z ostalimi štirimi opravili, in sicer "priprava osnovnih klasičnih reagentov za analize ali spremljanje nabave reagentov: po predpisanih postopkih", "sodelovanje v zunanji oceni kakovosti", "priprava materiala za študije in raziskave: po predpisanih postopkih" in "zavračanje preiskav na najvišjem nivoju v primeru takojšnjega reševanja neskladij: po predpisanih postopkih" pa je sodišče prve stopnje napravilo napačno dokazno oceno, saj je breme dokaznega bremena napačno porazdelilo oziroma dokazna ocena ni skladna z 8. členom ZPP. Sodišče mora izpovedi prič, ki so povezane s toženko kot delodajalcem, strožje presojati. Opozarja, da bi morala biti izpoved ključne priče, ki bi lahko pojasnila dejanske razlike med delovnima mestoma, podrobna in prepričljiva, njegova izpoved pa je bila vsebinsko prazna. Izpovedal je le, da je bistvena razlika med obema delovnima mestoma v specialnih znanjih laboratorijskega tehnika I in da naj bi delal dela, ki so redkejša in zahtevnejša. Konkretnih pojasnil pa ni dal. Kot edino opravilo je navedel dežuranje tehnikov I, kar pa je diskriminatorna okoliščina. Glede na takšno izpoved ključne priče, toženka ni uspela dokazati svojih trditev. Opozarja, da priča s tožnico ni nikoli delala. Drugače in podrobno je izpovedala priča A. A., ki je tožnici nadrejena, vendar pa sodišče njene logične in prepričljive izpovedi ni upoštevalo, kljub temu, da taka izpoved, ki delodajalcu ni všečna, terja poseben pogum. Upoštevalo tudi ni izpovedi tožnice, ki je skladna z izpovedjo njene nadrejene, da v proteinskem laboratoriju ni razlike med delom tehnik I in tehnik II, kar je potrdila tudi priča B. B. V zvezi z ostalimi zaslišanimi pričami pa poudarja, da C. C. ni imela neposrednega vpogleda v delo tožnice, saj ni delala z njo, prav tako pa tudi ne D. D. Ta je sicer izpovedala, da naj bi tehniki I opravljali bolj zahtevno delo, za katero so potrebovali dosti več znanja, vendar pa ni znala povedati, katero delo je to. Toženka o razlikovalnih okoliščinah ni predložila nobenega listinskega dokaza. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je glede na izvedene dokaze nelogična in v nasprotju z napotki 8. člena ZPP. V nadaljevanju pa uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni upoštevalo celotne trditvene podlage tožnice glede nalog, ki jih je v vtoževanem obdobju opravljala (točka 11 obrazložitve). Povzelo je namreč le trditveno podlago iz tožbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da kršitev materialnega prava ni podana, da je dokazno breme na tožnici, da je sodišče prve stopnje opravilo celovito dokazno oceno, prav tako pa ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni storilo v pritožbi očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je povzelo in se opredelilo do celotne trditvene podlage tožnice glede nalog, ki jih je v vtoževanem obdobju opravljala. Tako sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da se je ne bi dalo preizkusiti, ima pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si med seboj sploh niso v nasprotju. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni skladna z 8. členom ZPP.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo skladno z določbo 8. člena ZPP. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prepričljivo ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, na katerih temelji zavrnitev tožbenega zahtevka, v nadaljevanju pa skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica zaposlena pri toženki od leta 2006 za nedoločen čas in polni delovni čas na delovnem mestu Laboratorijski tehnik II. V obravnavani zadevi od toženke zahteva plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje od decembra 2017 do februarja 2022 in od aprila 2022 do septembra 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih razlik, saj ji je toženka izplačevala plačo za delovno mesto Laboratorijski tehnik II, čeprav je dejansko opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta Laboratorijski tehnik I. 9. Sodišče se je skladno z določbo 5. člena ZJU odločalo na podlagi 44. člena ZDR-1 in usklajeno sodno prakso, po kateri je dejansko opravljanje dela mimo pogodbenih določil podlaga za izplačilo razlike v plačah in priznanje drugih pravic po opravljenem dejanskem delu. Pravilno je opravilo primerjavo del in nalog na delovnem mestu, za katerega ima tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in delovnega mesta, za katerega je trdila, da dejansko opravlja ta dela in naloge.

10. Na podlagi opisov obeh delovnih mest je ugotovilo, da sta opisa popolnoma enaka, le za delovno mesto Laboratorijski tehnik II se zahtevata dve leti delovnih izkušenj. Te je tožnica v vtoževanem obdobju že pridobila, saj je pri toženki zaposlena že od leta 2006. Obe delovni mesti sta sistemizirani v Oddelku za laboratorijsko diagnostiko, znotraj tega oddelka pa obstajajo manjše zaokrožene enote, ki so med seboj povezane. Znotraj teh manjših enot so delovna mesta razdeljena na stopnjevana delovna mesta Laboratorijski tehnik I, II in III, kar predstojnikom teh enot omogoča, da delo porazdelijo med laboratorijske tehnike glede na zahtevnost dela, potrebe delovnega procesa in zahtevnost konkretnih opravil. Sodišče je v zvezi z utemeljenostjo tožničinega zahtevka upoštevalo dejansko vsebino dela in obseg delovnih nalog posameznega delovnega mesta, pri čemer je upoštevalo trditveno podlago strank, izpovedi prič in tožnice.

11. Sodišče prve stopnje ni spregledalo določbe 21. člena ZJU, kot mu očita pritožiteljica, saj ima toženka sprejet in veljaven splošni akt v skladu z organizacijo delovnih mest. Sodišče ni zavzelo stališča, da splošni akt za odločanje ni relevanten, saj je natančno pojasnilo razloge, zaradi katerih je upoštevalo dejansko vsebino dela, ki ga je tožnica opravljala oziroma ga opravlja.

12. Pravilno je ugotovilo, da potrebne delovne izkušnje med delovnima mestoma Laboratorijski tehnik I in Laboratorijski tehnik II niso edina razlika. Pomembna je predvsem razlika med dejanskim delom in nalogami, ki se na posameznem delovnem mestu opravljajo, torej vsebina dela na posameznem delovnem mestu. Laboratorijski tehnik I opravlja zahtevnejša dela od del Laboratorijskega tehnika II, kar izhaja tudi iz izpovedi prič, do katerih se je sodišče jasno opredelilo v točkah 19, 20, 21 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe (tudi do izpovedi prič A. A. in E. E.).

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče v točki 11 upoštevalo le trditveno podlago tožnice iz tožbe. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je bilo dokazno breme, da je tožnica res ves čas opravljala zahtevnejša dela v laboratoriju, na njej, vendar tega v postopku ni dokazala.

14. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, toženka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.