Jedro

Pravdni stranki sta sklenili pogodbe, katere je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot pogodbe, v katerih se poleg podjemne, mandatne in svetovalne pogodbe (619. in 766. člen OZ), prepletajo tudi elementi avtorske pogodbe (5. in 99. člen ZASP). Ker se je tožnica s pogodbami zavezala ustvariti določeno delo in ga izročiti tožencu, toženec pa se je zavezal, da ji bo za to plačal honorar, predmet pogodbe pa je avtorsko delo, je gotovo, da je bila za izvedbo storitev sklenjena pogodba z elementi avtorske pogodbe.

Zatrjevano dejstvo, da naj bi toženec uporabljal tožničino avtorsko delo od 1. 10. 2010 dalje brez pravne podlage, ne utemeljuje nastanka zahtevane pravne posledice, torej obveznosti toženca, da sklene licenčno pogodbo. Po 3. členu OZ velja namreč načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, po katerem načelno ni obvezne sklenitve pogodbe, stranke pa so proste tako pri izbiri pogodbenega partnerja kot pri določitvi pogodbene vsebine.

Tožnica ni upravičena do denarnega nadomestila za materialne avtorske pravice, saj je materialne avtorske pravice na izdelkih, ki jih je izročila tožencu, po plačilu za te izdelke prepustila tožencu. Zato od toženca kot imetnika teh materialnih avtorskih pravic ne more uveljavljati plačila za nadaljnjo uporabo teh izdelkov, saj s pogodbami prenosa ni omejila (73. člen ZASP).

Po prvem odstavku 81. člena ZASP se določi primeren honorar, če avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno. V konkretnem primeru sta pravdni stranki v spornih pogodbah določili višino plačila za opravljeno delo in prenos avtorskih pravic. Toženec je s plačilom dogovorjenega zneska tožnici izpolnil svojo pogodbeno obveznost, zato tožnica ni upravičena od toženca zahtevati nadaljnjega plačila honorarja - v kolikor njena pritožbena izvajanja merijo na to, da bi bilo potrebno kateremu od uveljavljanih zahtevkov ugoditi na tej pravni podlagi. Pri tem ni odveč še dodati, da do prisoje kakšnega zneska ni upravičena niti na obogatitveni podlagi, saj je toženec za uporabo del imel v pogodbah veljaven pravni naslov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki stroške tega pritožbenega postopka v znesku 2.779,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica kot avtor in toženec kot naročnik sta sklenila Pogodbe o oblikovalno razvojnem delu v projektih A. d.o.o. (v spisu pod prilogo B1 - B10). Predmet teh pogodb je bilo oblikovanje zunanjosti in notranjosti proizvodov naročnika tako, da bodo ti ustrezali tržnim trendom in povečevali njihovo konkurenčnost ter ustrezali konstrukcijsko-tehnološkim zmožnostim naročnika. S pogodbami so bile določene obveznosti avtorja, med drugim, da po navodilu naročnika izvede storitve, v okviru katerih izdela in dostavi avtorsko delo, ter naročniku po plačilu pogodbenega zneska prepusti vse pravice razpolaganja in vse materialne avtorske pravice na delih po tej pogodbi, katere lahko naročnik v svojem imenu patentno in modelno zavaruje pri Uradu za varstvo industrijske lastnine. Naročnik pa se je s pogodbami med drugim zavezal, da avtorju njegove uspešno opravljene storitve plača. 2. Na podlagi gornjih pogodb je sodelovanje med pogodbenima strankama trajalo od 1. 3. 2005 do 30. 6. 2014. Tožnica je na podlagi teh pogodb izstavila tožencu račune, v katerih je specificirala opravljene storitve, toženec pa je te račune sproti plačeval. Do sklenitve pisne pogodbe o sodelovanju za čas od 1. 7. 2014 dalje ni prišlo. Je pa tožnica na dne 14. 1. 2015 tožencu izstavila račun1 za "delo, ki je bilo naročeno in izvedeno od 1. 7. 2014 do 31. 12. 2014", katerega je toženec plačal 21. 9. 20152. 3. S tožbo, vloženo na dne 18. 7. 2019, ki je bila tekom postopka spremenjena, tožnica zahteva: - ugotovitev kršitve materialnih in moralnih avtorskih pravic (na modulu, pohištvu, kreativnem laboratoriju, blazinah, tekstilijah3), - sklenitev licenčne pogodbe (za modul, pohištvo, kreativni laboratorij, blazine, tekstilije) oziroma podredno, v kolikor sodišče ne bi ugodilo zahtevku na sklenitev pogodbe, kot nadomestilo za materialne pravice, zlasti za uporabo sistemskih modularnih rešitev zahteva plačilo zneska 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2015 dalje, - plačilo nepremoženjske škode iz naslova kršitve moralnih pravic v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2019 dalje, - plačilo nepremoženjske škode zaradi predelav avtorskega dela v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2019 dalje, - plačilo premoženjske škode v višini 81.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2019 dalje, - objavo uvoda in izreka sodbe v časopisu D. - ter povrnitev stroškov.

4. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo vse tožbene zahtevke zavrnilo, in sicer pod I. točko izreka na (1) ugotovitev kršitve materialnih in moralnih avtorskih pravic, (2) sklenitev licenčne pogodbe, (3) plačilo nepremoženjske škode iz naslova kršitve moralnih pravic, (4) plačilo nepremoženjske škode zaradi predelav avtorskega dela, (5) plačilo premoženjske škode, (6) objavo sodbe ter (7) povrnitev stroškov. Pod II. točko izreka je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek k tč. 2 primarnega na plačilo zneska 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2015 dalje do plačila. Pod III. točko izreka je tožnici naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške, katerih višino bo odmerilo po pravnomočnosti sodbe.

5. Tožnica s pravočasno pritožbo gornjo sodbo delno izpodbija. V uvodu pritožbe obseg izpodbijanja omejuje na "del 1/1", v obrazložitvi pritožbe pa pojasnjuje, da pritožbo vlaga le glede zavrnitve za sklenitev licenčne pogodbe za modul in za vse ostale zahtevke ter da pritožbe za sklepanje licenčne pogodbe za pohištvo prikolic, kreativni laboratorij, blazine in tekstilije ne vlaga. Uveljavlja pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga "spremembo sodbe s priznanjem zahtevka po temelju glede kršitve avtorske pogodbe in pravic do sklenitve licenčne pogodbe in do odškodnin ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi ugotovitve višine materialnih pravic in višine nematerialne škode oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika". Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

6. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. V primeru, ko pritožba izpodbija le del sodbe, mora biti omejitev izpodbijanja povsem jasna in nedvoumna. Ker niti iz v uvodu sodbe navedene omejitve izpodbijanja na "del 1/1", niti iz omejitve v obrazložitvi pritožbe na "zavrnitev za sklenitev licenčne pogodbe za modul in za vse ostale zahtevke" obsega izpodbijanja ni moč zanesljivo ugotoviti, je pritožbeno sodišče štelo, da se obseg izpodbijanja v celoti pokriva s pritožničinim pritožbenim interesom ter je tako preizkušalo celotno sodbo, saj je tožnica v sporu v celoti propadla (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Pritožbeni očitki o arbitrarnosti, nejasnosti, nerazumljivosti in protislovnosti sodbenih razlogov, usmerjeni v uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljeni, saj je z odločilnimi razlogi izpodbijane sodbe mogoče polemizirati, torej uresničiti pravico do pritožbe.

10. Pravdni stranki sta sklenili pogodbe, katere je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot pogodbe, v katerih se poleg podjemne, mandatne in svetovalne pogodbe (619. in 766. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), prepletajo tudi elementi avtorske pogodbe (5. in 99. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah - v nadaljevanju ZASP). Stališče pritožbe, da ne gre za avtorsko pogodbo, temveč zgolj za podjemno pogodbo, ni pravilno. Vsebina pogodb so bila namreč avtorska dela (arhitekturna dela in dela industrijskega oblikovanja), v pogodbah pa je bilo med avtorjem in naročnikom dogovorjeno, da "avtor… naročniku po plačilu pogodbenega zneska... prepusti vse pravice razpolaganja in vse materialne avtorske pravice na delih po tej pogodbi, katere lahko naročnik v svojem imenu patentno in modelno zavaruje pri Uradu za varstvo industrijske lastnine". Ker se je torej tožnica s pogodbami zavezala ustvariti določeno delo in ga izročiti tožencu, toženec pa se je zavezal, da ji bo za to plačal honorar, predmet pogodbe pa je avtorsko delo, je gotovo, da je bila za izvedbo storitev sklenjena pogodba z elementi avtorske pogodbe.

11. Pritožbeno ni sporno, da je tožnica vse izdelke, pohištvo prikolic, kreativni laboratorij, blazine, tekstilije in modul, katerega je sodišče prve stopnje opredelilo kot avtorsko delo, tožencu izročila v času med 1. 3. 2005 do 30. 6. 2014, ter da je toženec plačal vse račune, ki jih je tožnica izstavila za izdelke in za dela, opravljena po pogodbah do konca junija 2014. 12. Pritožba trdi, da so bili vsi tožencu izročeni izdelki avtorsko delo v smislu 5. člena ZASP. Ta presoja za odločitev v tej zadevi niti ni bistvena, ker se je zavrnitev zahtevkov izkazala za utemeljeno že na drugih materialnopravnih podlagah. Povedano še drugače to pomeni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna tudi, če se šteje, da so vsi izdelki, in ne le modul, avtorsko delo.

_Glede zavrnitve zahtevkov na ugotovitev kršitve avtorskih pravic (pod točko I/1), na plačilo denarnih zneskov (pod točkami I/3, 4, 5) ter na objavo sodbe (pod točko I/6)_

13. Materialnopravno izhodišče presoje pritožbenih trditev o kršitvi tožničinih materialnih in avtorskih pravic je v 167. in 168. členu ZASP. Po teh določbah lahko upravičenec v primeru kršitve izključnih pravic iz ZASP uveljavlja civilnopravne sankcije, med drugim tudi objavo sodbe, upravičen je do povrnitve škode po splošnih pravilih o povrnitvi škode, če s tem zakonom ni drugače določeno, v primeru namerne kršitve avtorske pravice ali kršitve iz hude malomarnosti pa je upravičen tudi do plačila civilne kazni.

14. Tožnica se je s pogodbami zavezala izvesti storitve, v okviru katerih je izdelala in tožencu dostavila različne izdelke ter za opravljeno delo tudi izstavljala račune. Tožnica je vse izdelke izročila tožencu kot predmet svoje izpolnitvene obveznosti po spornih pogodbah ter za te izpolnitve dobila plačila. Po plačilu za izpolnitve je tožnica v skladu s pogodbami tožencu prepustila vse pravice razpolaganja in vse materialne avtorske pravice na avtorskem delu. Ker so bile na toženca prenesene v pogodbi določene **materialne** avtorske pravice, toženec z uporabo modula, pohištva prikolic, kreativnega laboratorija, blazin in tekstilij ni kršil tožničinih materialnih avtorskih pravic (primerjaj 21. člen in 73. člen ZASP).

15. Pritožbene navedbe, da modul ni bil predmet spornih pogodb, ker ga je tožnica izdelala sama, po lastni iniciativi, brez toženčevega eksplicitnega naročila in navodil ter z večjim vložkom dela od s pogodbami dogovorjenega, ob dejstvu, da ga je tožnica izročila kot predmet svoje izpolnitvene obveznosti in zanj dobila zaračunano plačilo, ne morejo biti v prid pritožbeni trditvi, da modul ni bil predmet spornih pogodb.

16. Sodišče prve stopnje je glede zatrjevane kršitve **moralnih** avtorskih pravic ugotovilo, da tožnica očitka o skazitvi njenega dela z ničemer ni konkretizirala, kršitve zaradi neobjave avtorstva pa ni izkazala.

17. Tožnica v pritožbi trdi, da gre za kršitev moralne avtorske pravice iz razloga, ker je toženec priznal, da je modul ter ostalo opremo prikolic spreminjal in ker je ravno zaradi subjektivne prizadetosti vložila tožbo ter z njo zahtevala tudi objavo avtorstva.

18. Po 19. členu ZASP morata biti za kršitev moralne avtorske pravice kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni pogoj. Objektivni obsega neposredne ali posredne posege v avtorsko delo, pri čemer so ti v zakonu navedeni le primeroma, subjektivni pogoj pa je izpolnjen, če pride do prizadetosti oziroma okrnitve avtorjeve osebnosti. Ker tožnica kakšnih konkretnih navedb o posegih v njeno delo ni podala, zatrjevanje teh dejstev pa predstavlja del njenega trditvenega bremena, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo očitek o nespoštovanju tožničinega dela s skaženostjo, saj tožnica svojega trditvenega bremena ni zmogla. Glede na to, da pa objave avtorstva pred objavami njenega dela oziroma njenih del ni zahtevala, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tudi, da do kršitve njene pravice o priznanju avtorstva ni prišlo (18. člen ZASP).

_Glede zavrnitve zahtevka na sklenitev licenčne pogodbe (pod točko I/2) in zavrnitve podrednega zahtevka (pod točko II)_

19. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni kakšne podlage, zaradi katere bi bil toženec dolžan s tožnico skleniti licenčno pogodbo. Zatrjevano dejstvo, da naj bi toženec uporabljal tožničino avtorsko delo od 1. 10. 2010 dalje brez pravne podlage, ne utemeljuje nastanka zahtevane pravne posledice, torej obveznosti toženca, da sklene licenčno pogodbo. Po 3. členu OZ velja namreč načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, po katerem načelno ni obvezne sklenitve pogodbe, stranke pa so proste tako pri izbiri pogodbenega partnerja kot pri določitvi pogodbene vsebine.

20. Tudi zavrnitev podrednega denarnega zahtevka v višini 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2015 dalje, stavljenega za primer zavrnitve zahtevka na sklenitev licenčne pogodbe, je materialnopravno pravilna. Tožnica namreč ni upravičena do denarnega nadomestila za materialne avtorske pravice, saj je materialne avtorske pravice na izdelkih, ki jih je izročila tožencu, po plačilu za te izdelke prepustila tožencu. Zato od toženca kot imetnika teh materialnih avtorskih pravic ne more uveljavljati plačila za nadaljnjo uporabo teh izdelkov, saj s pogodbami prenosa ni omejila (73. člen ZASP).

21. Po prvem odstavku 81. člena ZASP se določi primeren honorar, če avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno. V konkretnem primeru sta pravdni stranki v spornih pogodbah določili višino plačila za opravljeno delo in prenos avtorskih pravic. Toženec je s plačilom dogovorjenega zneska tožnici izpolnil svojo pogodbeno obveznost, zato tožnica ni upravičena od toženca zahtevati nadaljnjega plačila honorarja - v kolikor njena pritožbena izvajanja merijo na to, da bi bilo potrebno kateremu od uveljavljanih zahtevkov ugoditi na tej pravni podlagi. Pri tem ni odveč še dodati, da do prisoje kakšnega zneska ni upravičena niti na obogatitveni podlagi, saj je toženec za uporabo del imel v pogodbah veljaven pravni naslov.

22. Ob gornjem, ko tožničini zahtevki po temelju niso utemeljeni, se presoja, ali jih je uveljavljala pravočasno, ni izkazala za bistveno. Zato pritožbeno sodišče utemeljenosti pritožbenih navedb, s katerimi se izpodbijajo prvostopni razlogi glede zastaranja, ni presojalo.

23. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni bila podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP ), se pritožba ni izkazala za utemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

24. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji z vložitvijo pritožbe nastali. Je pa potrebne pritožbene stroške dolžna povrniti tožencu, ki je na njeno pritožbo obrazloženo odgovoril (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).

25. Potrebni toženčevi pritožbeni stroški znašajo 2.779,77 EUR (odmera, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz v odgovoru na pritožbo specificiranega stroškovnika - v spisu na listovni številki 362). Nista bili priznani le priglašeni nagradi za vpogled v dokumentacijo in posvet s stranko, ker ne gre za samostojni storitvi, saj sta zajeti že v nagradi za vložitev odgovora na pritožbo (Tar. št. 43 Odvetniške tarife). V kolikor tožnica s to sodbo naloženega ji zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje - občne seje VSS z dne 13. 12. 2006).

1 Račun pod prilogo spisa B89. 2 Analitična kartica pod prilogo spisa B102. 3 Gre za potrebe predmetne obrazložitve skrajšani opis storitev, ki jih tožnica v navedbah opisuje kot: - arhitekturno in industrijsko oblikovanje standardiziranih sistemskih **modularno** projektiranih in oblikovanih modularnih rešitev za projektiranje in izdelavo pohištva, ki obsega modularne sisteme in standardizacijo pohištvene opreme v prikolicah; - arhitekturno in industrijsko oblikovanje **pohištva**: pohištva serije prikolic ..., oblikovanje pohištva za 12 serij prikolic ..., različnih tlorisov, ki so se uporabljale v modelih avtodomov ... (v uporabi od leta 2008 naprej); - arhitekturno in industrijsko oblikovanje projekta **kreativnega laboratorija** s projektom tehničnih rešitev za nadzor raznolikosti, spremljanje, odločanje in razvoj obstoječih in novih elementov prikolic; - arhitekturno in industrijsko oblikovanje **blazin** za sedeže, sedežne skupine za prikolice in avtodome; - arhitekturne skice in načrte in industrijsko oblikovane sisteme za izbor **tekstilij**.