Jedro

Ker tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila pravnemu mnenju sodišča in njegovim napotkom v pravnomočni sodbi št. I U 115/2018-16 z dne 20. 9. 2018, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijani sklep Ministrstva za zdravje št. 0142-310/2017/16 z dne 30. 11. 2018 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje pa do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi naslovnega sodišča, št. I U 115/2018-16 z dne 20. 10. 2018, odločila, da se ustavi postopek odločanja o vlogi A.A., dr. med., iz B. (sedaj tožnice), za izdajo soglasja za prenos koncesije na področju psihiatrije s fizične na pravno osebo, gospodarsko družbo C. d.o.o., vpisano v sodni register s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg št. ... z dne 19. 10. 2015, katere ustanoviteljica je imenovana tožnica. Sprejeto odločitev utemeljuje na podlagi določil 42. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) v povezavi s 7. odstavkom 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZDej-K ter 3., 74. in 131. členom Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP), ki jih povzema v svoji obrazložitvi.

2. Po ugotovitvi tožene stranke je tožnica vpisana v register zasebnih zdravstvenih delavcev. Koncesija za opravljanje javne službe v specialistični ambulantni zdravstveni dejavnosti psihiatrije ji je bila podeljena z odločbo tožene stranke, št. 313-906/93 z dne 5. 7. 1995, in z njo sklenjena pogodba o koncesiji št. 115/95 dne 5. 7. 1995. Po stališču tožene stranke se upoštevaje določila 665. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in 74. člena ZJZP tožnica kot zasebna zdravstvena delavka, ki opravlja zunaj-bolnišnično dejavnost psihiatrije, ne more preoblikovati po določbah 667. člena ZGD-1, saj kot fizična oseba te dejavnosti ne sme deloma ali v celoti prenesti na tretje osebe, razen če za to pridobi pisno soglasje javnega partnerja, o čemer v primerih koncesij na primarni ravni odločajo občine, na sekundarni ravni pa ministrstva. Ker gre v konkretnem primeru za zdravstveno dejavnost psihiatrija na sekundarni ravni, bi se kot koncendent z morebitnim prenosom koncesije torej morala strinjati tožena stranka, a sama meni, da bi, kolikor bi podala zaprošeno soglasje k zahtevanemu prenosu koncesije, s tem kršila temeljna zakonska načela ZGD-1. Predvsem zato, ker pri prenosu koncesije s fizične osebe, zasebnega zdravstvenega delavca, na pravno osebo, ne gre za univerzalno pravno nasledstvo. Tako bi v posledici pravna oseba pridobila koncesijo brez javnega razpisa, v nasprotju z določili ZJZP ter s kršitvijo načela zakonitosti in transparentnosti. Ker razen tega 7. odstavek 41. člena ZZDej-K določa, da se nezaključeni postopki podelitve koncesij, ki so v teku v času uveljavitve novele ZZDej-K in v katerih še ni bila izdana koncesijska odločba, ustavijo, in ker 3. odstavek 42. člena ZZDej-K določa, da koncesija ni predmet dedovanja, prodaje, prenosa ali druge oblike pravnega prometa, pravni posel v nasprotju s prejšnjim odstavkom pa je ničen, in ker tudi iz ZZDej niti iz ZJZP ali katerega drugega zakona ne izhaja, da bi bilo odločanje o prenosu koncesije s fizične na pravno osebo posameznikova pravica ali izvrševanje te pravice, je tožena stranka pri sprejemu odločitve v konkretnem primeru smiselno uporabila citirano določilo 41. člena ZZDej-K. 3. Tožnica v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah opisuje potek dotedanjih postopkov v obravnavani sporni zadevi in vsebino sprejetih odločitev. Po mnenju tožnice je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Toženi stranki očita tudi absolutne bistvene kršitve pravil postopka, predvsem zaradi neupoštevanja pravnomočne sodbe št. I U 115/2018-16 z dne 30. 11. 2018, ki ji pri odločanju v ponovljenem postopku tožena stranka ni sledila in tako ni odločila v skladu z napotki sodišča, ampak je izdala sedaj izpodbijani procesni sklep o ustavitvi postopka. Razen tega tožnica meni, da je izpodbijani sklep nekoherentno in nesistematično obrazložen, takšna obrazložitev pa ne ustreza kriterijem iz 22. člena Ustave. Čeprav v svoji obrazložitvi tožena stranka navaja več določb iz različnih pravnih predpisov, pa predstavlja pravno podlago sprejete odločitve po stališču tožnice zgolj prehodna določba 7. odstavka 41. člena ZZDej-K, ki določa, da se postopki podelitve koncesije, ki so v teku v času uveljavitve ZZDej-K in v katerih še ni bila izdana koncesijska odločba, ustavijo. Ker v obravnavani zadevi ne gre za postopek podelitve (nove) koncesije, je po mnenju tožnice odločitev tožene stranke očitno napačna. Toženi stranki še očita, da tudi ni pojasnila, zakaj so citirane določbe 74., 131. in 138. člena ZJZP ter 3. odstavka 42. člena ZZDej-K relevantne za obravnavano zadevo, v kateri tožena stranka ni vsebinsko odločila, ampak je postopek le ustavila. Sicer pa kar zadeva izdajo soglasja k prenosu koncesije tožnica meni, da v skladu s 3. členom ZUS-1 ne more biti predmet sodne presoje v upravnem sporu. Glede na določila 131. in 138. člena ZJZP ter 46. člena ZGJS in glede na dejstvo, da prenos koncesije ni predviden in urejen ne v tožničini odločbi o podelitvi koncesije, niti v pogodbi o koncesiji, je po njenem mnenju prenos koncesije možen v skladu s 131. in 138. členom ZJZP ter 46. členom ZGJS samo z dovoljenjem tožene stranke kot koncendenta, ki pa lahko izdajo soglasja zavrne le, če utemeljeno dvomi, da bi predlagana sprememba lahko ogrozila izpolnjevanje koncesijske pogodbe. Za to pa tožena stranka nima utemeljenih razlogov oziroma argumentov, s katerimi bi izkazala utemeljen dvom o tem, da bi bilo z zaprošenim prenosom koncesije ogroženo izvajanje koncesijske pogodbe. Ob upoštevanju vsega navedenega in citiranih določil ZJZP, ZGJS in 74. člena Ustave tožnica meni, da bi ji moralo biti izdano zaprošeno soglasje k prenosu njej dodeljene koncesije na navedeno pravno osebo, gospodarsko družbo NE POZABI d.o.o., s čimer bi ji bilo omogočeno svobodno odločanje o pravno-organizacijski obliki nastopanja na trgu brez negativnih posledic na obstoječo koncesijo. Navedena gospodarska družba bi kot univerzalni naslednik tožnice nadaljevala njeno poslovanje nosilke zdravstvene dejavnosti psihiatrije, tožnica pa bi v v navedeni gospodarski družbi bila nosilec zdravstvene dejavnosti psihiatrije, saj je navedeno gospodarsko družbo ustanovila z namenom nadaljevanja koncesijske dejavnosti tožnice na področju psihiatrije in zato ne gre za novo podelitev koncesije, kot zmotno meni tožena stranka v izpodbijanem sklepu, s katerim je posledično poseženo v ustavne pravice tožnice iz 14., 22, 51. in 74. člena Ustave. Zato primarno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o zadevi v sporu polne jurisdikcije, oziroma podredno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki in slednji v vsakem primeru naloži plačilo tožničinih strokov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v danem roku predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti zavrača tožbeni zahtevek. Ob sklicevanju na sodno prakso Ustavnega, Vrhovnega in Upravnega sodišča meni, da je povsem napačno pravno tolmačene tožnice o dolžnosti izdati odločbe o prenosu koncesije. Prav tako meni, da je izpodbijani sklep o ustavitvi postopka izdan zakonito. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne in izrecno zavrača tudi plačilo tožničinih stroškov postopka.

K točki 1:

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedeni izpodbijani sklep tožene stranke oziroma njena odločitev o ustavitvi postopka, ki jo je sprejela v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi naslovnega sodišča št. I U 115/2018-16 z dne 20. 9. 2018. Tedaj je sodišče, ko je v obravnavani sporni zadevi odločalo prvič, tožbi na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in odpravilo tedaj izpodbijani akt tožene stranke oziroma njen odgovor z dne 5. 12. 2017 ter ji naložilo, da mora o vlogi tožnice za izdajo soglasja za prenos koncesije z dne 22. 10. 2015 odločiti v roku 60 dni od prejema navedene sodbe in tožnici povrniti stroške postopka v odmerjeni višini.

7. V primeru, kot je obravnavani, če sodišče odpravi posamični konkretni upravni akt in vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan. V takšnem primeru je upravni organ pri odločanju v ponovljenem postopku v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča tako glede uporabe materialnega prava, kot tudi na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Na podlagi določila 5. odstavka 64. člena ZUS-1 pa je na pravno mnenje in stališča sodišča iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča. Pravnomočno odločbo sodne oblasti mora namreč v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji.

8. Vendar v konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da tožena stranka pri ponovnem odločanju v zadevi ni upoštevala pravnega mnenja oziroma stališč in napotkov sodišča, ki se tičejo postopka, izraženih v citirani pravnomočni sodbi št. I U 115/2018-16 z dne 20. 9. 2018, kot to zahtevajo določila 4. in 5. odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 2. člena ZS. Četudi se v zadevi utegne kot relevantno izkazati stališče Vrhovnega sodišča v sodbi št. X Ips 760/2007-3 z dne 22. 11. 2007, da ima upravni organ, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopenjskega sodišča, če ima za to utemeljene razloge, vendar po presoji sodišča takšni utemeljeni razlogi v obravnavanem primeru niso podani in iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot je predhodno povzet v obrazložitvi te sodbe pod točko 1 in 2, ne izhajajo. Tožena stranka v svoji obrazložitvi sicer obsežno navaja svoja materialno-pravno stališča v zvezi s citiranimi določili 74., 131. in 138. člena ZJZP, 46. člena ZGJS, 3. odstavka 42. člena ZZDej-K, medtem ko v izreku izpodbijanega sklepa sprejeto odločitev o ustavitvi postopka opira izključno na določbo 7. odstavka 41. člena ZZDej-K. Sodišče se zato, glede na procesno-pravno naravo sprejete odločitve v izpodbijanem sklepu, s katerim je tožena stranka zgolj ustavila upravni postopek odločanja o vlogi tožnice za izdajo soglasja za prenos obstoječe (in že predhodno pridobljene) koncesije fizične osebe na pravno osebo, gospodarsko družbo C. d.o.o., o pravilnosti materialno-pravnih stališč tožene stranke v zvezi s citiranimi določili 74., 131. in 138. člena ZJZP, 46. člena ZGJS, 3. odstavka 42. člena ZZDej-K posebej ne opredeljuje. V zvezi s tem sodišče zgolj ugotavlja, da tožena stranka v ponovljenem postopku ni ugotovila drugačnega dejanskega stanja, kot pri svojem prvem odločanju v zadevi. Ker tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila pravnemu mnenju sodišča in njegovim napotkom v pravnomočni sodbi št. I U 115/2018-16 z dne 20. 9. 2018, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

9. Ker je tako že na podlagi tožbe, izpodbijanega upravnega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi bistvene kršitve pravil postopka, je sodišče v zadevi odločilo na seji senata brez oprave glavne obravnave in se zato ni dodatno še posebej opredeljevalo glede preostalih tožbenih navedb.

10. Iz opisanih razlogov je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora v ponovnem postopku postopati po določbi 4. odstavka 64. člena ZUS-1. K točki 2:

11. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice temelji na določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče, če tožbi ugodi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Če sodišče v upravnem sporu odloči na seji sodnega senata, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi, pripadajo tožeči stranki na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, kolikor je pooblaščenec tožeče stranke zavezanec za DDV, kot je tudi v obravnavanem primeru. Navedeni znesek mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od odmerjenih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačano sodno takso bo tožnici sodišče vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1./c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).