Jedro

Pritožba neutemeljeno izpostavlja časovno sovpadanje pisnega opozorila in napotitve na delo od doma. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče pravilno ugotovilo, da je bilo tožniku pisno opozorilo pred redno odpovedjo podano zaradi očitanega neupravičenega izostanka z dela, delo od doma pa mu je bilo (tako kot tudi drugim delavcem toženca) odrejeno zaradi epidemije covid. Razloga za podajo pisnega opozorila in za napotitev na delo od doma tako ne kažeta na fiktivni poslovni razlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Vztraja, da utemeljen poslovni razlog ni bil podan. Sodišče je prezrlo njegovo trditev, da o uvedbi avtomatizacije ni bil obveščen pred obvestilom o nameravani odpovedi. Očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog za predložitev pogodb o zaposlitvi z delavci, ki jih je toženec zaposlil na oddelku A. (v nadaljevanju: A.). Tožnika bi moral prerazporediti na delovno mesto koordinatorja v A. Delovni mesti koordinatorja zagotavljanja kakovosti v Oddelku B. (v nadaljevanju: Oddelek B.), na katerem je delal tožnik in koordinatorja zagotavljanja skladnosti v A. se po vsebini nalog nista razlikovali. Sodišče je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni ukvarjalo z vsebino dela na teh delovnih mestih. Zlorabo instituta odpovedi dokazuje negativno mnenje sindikata. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker sodišče ni naložilo tožencu predložitve vse e‑komunikacije med tožnikom in C. C. od 1. 9. 2020 do prenehanja delovnega razmerja tožnika. Skop obseg e-komunikacije v času dela na domu potrjuje, da je bil odrezan iz delovnega okolja in da se C. C. ni odzivala na vsa njegova e-sporočila. Pri presoji fiktivnosti odpovednega razloga je sodišče kršilo 8. člen ZPP, saj glede izpovedi prič, ki jim je sledilo, ni upoštevalo, da so še vedno zaposlene pri tožencu. Ni obrazložilo, zakaj ni sledilo tožnikovim trditvam o zlorabah s strani toženca. Od vročitve pisnega opozorila dalje je toženec vršil nad njim pritisk, naj podpiše sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, do česar se sodišče ni opredelilo. Prav tako je spregledalo izpoved D. D., da so bili vsi razgovori s tožnikom, naj si najde novo priložnost, vezani na njegove kršitve, kar potrjuje zlorabo instituta odpovedi, ki mu je bila dejansko podana zaradi domnevnih kršitev. Ne strinja se, da na strani tožnika ni bilo iniciative za nadaljnjo zaposlitev pri tožencu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu koordinator zagotavljanja kakovosti in je opravljal delo v Oddelku B. Dne 31. 5. 2021 mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Pritožbeno sodišče soglaša in po nepotrebnem ne ponavlja prvostopenjskih razlogov o obstoju utemeljenega poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji).

7. Dokazni oceni, da odpovedni razlog ni bil le navidezen, pritožba zmotno očita kršitev 8. člena ZPP. Ta določba je bistveno kršena, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. V obravnavani zadevi prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva teh procesnih zahtev. Dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo kot odločilna, so oprta v izvedenih dokazih, na njihovi podlagi sprejeti dokazni zaključki so pravilni. Upoštevajoč izpovedi C. C. (vodja Oddelka B.), E. E. (tožniku posredno nadrejena) in D. D. (vodja kadrovskega oddelka) ni bilo mogoče utemeljeno napraviti zaključka o nezakonitosti odpovedi, za kar se zavzema tožnik. Logično je, da so o (ne)obstoju poslovnega razloga vedele izpovedati najbolj verodostojno priče, ki so bile vključene v delovni proces pri tožencu, pri čemer zgolj zaradi tega, ker so še vedno zaposlene pri tožencu, ni mogoče predpostavljati, da so izpovedale v škodo tožnika, kot to zmotno očita pritožba. Poleg tega prvostopenjski zaključek o zakonitosti odpovedi ne temelji le na presoji izpovedi prič (in tožnika), temveč na temeljiti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, torej tudi listin.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje tožencu ni naložilo predložitve pogodb o zaposlitvi z F. F., G. G., H. H., I. I., J. J. in K. K., ki so se zaposlili v A. Pravilno je obrazložilo, da za ugotovitev odločilnih dejstev vpogled v te pogodbe ni bil potreben, saj je bilo za presojo obstoja poslovnega razloga ključno prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je navedene delavce toženec zaposlil na drugo delovno mesto kot je bilo tisto, za katero je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče dokazni predlog zavrnilo le pavšalno, saj so razlogi tega dela prvostopenjske obrazložitve jasni in popolni.

9. Zmotna je pritožbena navedba, da sta se delovni mesti koordinatorja zagotavljanja kakovosti v Oddelku B. in koordinatorja zagotavljanja skladnosti v A. razlikovali le po nazivu, ne pa po vsebini nalog. Prvostopenjsko sodišče je zaključek, da je šlo za različni delovni mesti, oprlo tako na Akt o sistemizaciji (različen opis nalog, odgovornosti in zahtevane izobrazbe, različni tarifni razred …), kot na izpovedi prič, ki so poudarile, da se na teh dveh delovnih mestih ni opravljalo isto delo in se zato delavci na njiju tudi niso medsebojno nadomeščali (slednjemu pritrjuje tudi pritožba). Pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se sodišče prve stopnje ne ukvarjalo z vsebino dela na teh delovnih mestih, je tako neutemeljen, saj je zaključek, da gre za dve različni delovni mesti, utemeljilo z ustreznimi dejanskimi razlogi.

10. Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da je glavna naloga tako A. kot Oddelka B. pregled proizvodnih poročil. Na podlagi izpovedi prič je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil pregled, ki se je opravil v Oddelku B., neodvisen od pregleda v A. Temu nenazadnje pritrjuje tudi pritožba z navedbo, da so proizvodna poročila, ki so jih pregledali koordinatorji v A., nato pregledali še koordinatorji Oddelka B. kot neodvisna enota zagotavljanja kakovosti. To potrjuje, da koordinatorji v A. niso opravljali vsebinsko enakega dela kot koordinatorji v Oddelku B. Zavzemanje pritožbe, da bi toženec moral prerazporediti tožnika na delovno mesto koordinatorja v A. (namesto, da je zaposlil F. F., G. G. …), je neutemeljeno, saj izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da ZDR-1 v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne določa obveznosti delodajalca, da delavcu ponudi novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Glede na to je neuspešno tudi pritožbeno sklicevanje na zlorabo instituta odpovedi, ki naj bi bila podana, ker naj bi negativno mnenje sindikata dokazovalo možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu.

11. Pritožba zmotno izpodbija zaključek o obstoju utemeljenega poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje ga je pravilno oprlo na ugotovitev, da se je zaradi postopne implementacije novega sistema avtomatizacije na področju proizvodnih linij oziroma proizvodnih poročil bistveno zmanjšal obseg dela na delovnem mestu koordinator zagotavljanja kakovosti v Oddelku B. Ob tako ugotovljenem poslovnem razlogu organizacijske narave je toženec na podlagi kriterija delovne uspešnosti določil za presežnega delavca tožnika. S tem je dokazano prenehanje potrebe po njegovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno navajanje, da je delo tožnika ves čas zahtevalo obširni ročni vnos podatkov v sistem, njegovo preverjanje in odpravljanje napak, ne vpliva na drugačno presojo poslovnega razloga. Tudi sicer iz prvostopenjskih razlogov, ki jim pritožba ne oporeka, izhaja, da je maja 2022 prenehala potreba po delu še zadnjega delavca na tem delovnem mestu.

12. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi ugotovitev sodišča o tem, da je toženec zaposlene o uvedbi sistema avtomatizacije seznanil že tekom implementacije, morala biti podkrepljena z listinami toženca. Sodišče jo je oprlo na izpovedi prič, kar je ustrezno dokazno sredstvo. Neuspešna je tudi pritožbena navedba, da je v zvezi z zaključkom o obstoju poslovnega razloga sodišče prezrlo trditev tožnika, da o uvedbi avtomatizacije ni bil obveščen pred obvestilom o nameravani odpovedi z dne 18. 1. 2021. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, ZDR‑1 delodajalcu sploh ne nalaga dolžnosti seznaniti delavca z nameravano podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni sledilo tožnikovim trditvam o zlorabah s strani toženca. V 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč izčrpno in pravilno utemeljilo, zakaj niso resnični tožnikovi očitki o ravnanjih toženca, ki naj bi kazala na navideznost odpovednega razloga. Pritožba neuspešno vztraja, da je tožnik od spremembe vodstva v letu 2018 (kot vodje oddelka so si sledili: E. E., L. L., C. C.) začel opažati spremembe v odnosu do njega, da naj bi ti o njem širili govorice, da je nemotiviran za delo … Ne le, da navedeno iz dokazov ne izhaja; tudi če bi bilo resnično, ne bi moglo omajati obstoja ugotovljenih dejstev, ki predstavljajo podlago za utemeljen poslovni razlog. Slednjega ne more ovreči niti pritožbena navedba, da je L. L. tožniku zavrnil revizijo zaradi nepravilnega formata robov, čeprav je pred tem tožnik uspešno pripravil že vsaj 10 identičnih revizij. Tožniku je bila namreč podana odpoved zaradi neobstoja potrebe po njegovem delu, ne pa zaradi morebitnih napak pri opravljanju dela.

14. V zvezi s pritožbenim poudarjanjem, da naj bi toženčevi pritiski dosegli vrhunec 1. 9. 2020, ko je bilo tožniku vročeno pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je pisno opozorilo predstavljalo zakonito pravno sredstvo delodajalca zaradi očitanih kršitev delovnih obveznosti. Pritožba neutemeljeno navaja, da se je od tedaj dalje vršil nad tožnikom pritisk, naj podpiše sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Pravno relevanten „pritisk“ bi predstavljala npr. nedopustna grožnja, prevara (45., 49. člen Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), česar pa tožnik, ki tudi sicer sporazuma ni sklenil, ni zatrjeval. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, sta tudi C. C. in D. D. izvajanje nedopustnega pritiska zanikali in poudarili, da so bili pogovori o možnosti sporazumnega prenehanja delovnega razmerja in o spodbujanju k iskanju nove zaposlitve, prijavi na druga delovna mesta ... posledica vpliva uvedbe sistema avtomatizacije na delovna razmerja delavcev. Pritožba zmotno navaja, da so bili glede na izpoved D. D. vsi razgovori s tožnikom o tem, naj si najde novo priložnost, vezani na njegove kršitve, kar potrjuje, da mu je bila odpoved dejansko podana zaradi domnevnih kršitev. Ta priča je resda izpovedala, da je bil s tožnikom opravljen tudi razgovor v zvezi s pisnim opozorilom, podanim zaradi kršitve, o stiski, ki so jo zaznali iz njegovih vedenj …, a je ključen njen poudarek, da izpodbijana odpoved ni bila povezana s tožnikovimi kršitvami.

15. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je presojo, da ni dokazano, da je bilo tožniku delo od doma odrejeno zaradi izločitve iz delovnega procesa, podkrepilo z ustreznimi dejanskimi razlogi. Pritožba neutemeljeno izpostavlja časovno sovpadanje pisnega opozorila in napotitve na delo od doma. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče pravilno ugotovilo, da je bilo tožniku pisno opozorilo pred redno odpovedjo podano zaradi očitanega neupravičenega izostanka z dela, delo od doma pa mu je bilo (tako kot tudi drugim delavcem toženca) odrejeno zaradi epidemije covid. Razloga za podajo pisnega opozorila in za napotitev na delo od doma tako ne kažeta na fiktivni poslovni razlog. Tega zaključka ne more spremeniti pritožbeno vztrajanje, da skop obseg e-komunikacije v času dela na domu potrjuje, da je bil tožnik odrezan iz delovnega okolja in da se nadrejena C. C. ni odzivala na vsa njegova e-sporočila. Tudi če bi namreč to držalo, ne more ovreči ugotovljenih dejstev o tem, da je s podajo odpovedi 31. 5. 2021 prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu koordinator zagotavljanja kakovosti iz utemeljenega poslovnega razloga. Upoštevajoč obrazloženo je zato neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje tožencu ni naložilo predložitve celotne e-komunikacije med tožnikom in C. C. od 1. 9. 2020 do prenehanja delovnega razmerja, ki naj bi dokazovala zlorabo instituta odpovedi oziroma da je bil čez noč odrezan od delovnih nalog in komunikacije s sodelavci, da informacij o nadaljnjih zadolžitvah od C. C. ni prejel …

16. Pritožba se ne strinja, da na strani tožnika ni bilo iniciative za nadaljnjo zaposlitev pri tožencu, saj se je pri njem prijavil na različna delovna mesta, a ni bil izbran, to pa dokazuje, da toženec ni več imel interesa za nadaljevanje delovnega razmerja in je zato zlorabil odpoved iz poslovnega razloga. Te navedbe za presojo poslovnega razloga niti ne morejo biti ključne, saj je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da toženec ni bil dolžan razporediti tožnika na drugo delovno mesto. Da se je ta prijavil na prosta delovna mesta, potrjuje kvečjemu to, da se je odzval povabilu toženca, naj spremlja razpise za delovna mesta. To, da na razpisih ni bil izbran, pa ne vpliva na obstoj obravnavanega poslovnega razloga.

17. Na podlagi vsega obrazloženega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana odpoved zakonita in zato tožbeni zahtevek materialnopravno utemeljeno zavrnilo. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožnik ni uspel s pritožbo, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).