Jedro

Pravilno je materialnopravno stališče, da niso podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem v povezavi s petim odstavkom 211. člena KZ-1, kar se tožnici očita v izredni odpovedi. Glede na višino zagrožene kazni in izostanek opredelitve poskusa kot kaznivega je kaznivo zgolj dokončano kaznivo dejanje goljufije, torej je znak kaznivega dejanja tudi nastanek prepovedane posledice; takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije. Že zaradi navedenega razloga ni zakonita odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj niso podani znaki kaznivega dejanja.

Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da je treba kot naslov, od koder je tožnica prihajala na delo in kamor se je vračala, šteti naslov C., Celje, kamor je odšla neposredno po končani službi oziroma od koder je zjutraj na delo prišla. Ni mogoče šteti, da se za potrebe obračuna stroškov prevoza na delo upošteva kot naslov, s katerega delavec prispe na delo, izključno naslov njegovega zadnjega postanka pred prihodom na službeni naslov. Sodišče prve stopnje ni spregledalo ugotovitev detektiva, da se je tožnica po službi ustavila na naslovu zunajzakonskega partnerja C., Celje, in da se je na istem naslovu oglasila, preden je zjutraj prišla na delo, vendar to ne zadostuje za ugotovitev o njenem vsakodnevnem prihodu na delo iz Celja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2022 nezakonita (I. točka izreka) ter da je tožnici 7. 9. 2022 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženki in se s tem dnem pogodba o zaposlitvi sodno razveže (II. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožnici plača denarno povračilo 18.037,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku je zahtevek za plačilo denarnega povračila v znesku 3.607,56 EUR zavrnilo (III. točka izreka). Postopek je ustavilo v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na pravice iz delovnega razmerja za čas od 17. 3. 2023 do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.768,69 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo v I., II., III. (z izjemo zavrnilnega dela) in V. točki izreka zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo toženka. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse stroške postopka pa naloži v breme tožnici, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo dokazno oceno. Ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da očitana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja s podajo izjave o prevozu na delo z naslova v Planini pri Sevnici nima znakov kaznivega dejanja. Sklicuje se na vsebino te izjave, ki jo je tožnica podpisala in s tem potrdila, da jo daje zaradi uveljavljanja pravice od povračila stroškov prevoza na delo in z dela za razdaljo od kraja bivališča oziroma kraja, od koder se dejansko vozi na delo; da so navedbe v njej točne; da bo v 8 dneh prijavila vsako spremembo ter da se zaveda, da lahko toženka nadzira resničnost podatkov. Vztraja, da so znaki kaznivega dejanja goljufije izpolnjeni, saj je tožnica za pridobitev protipravne premoženjske koristi storila vse, kar je bilo v njeni sferi, toženka je zadržala izplačilo potnih stroškov za julij 2022. Opozarja, da je za izredno odpoved dovolj, da je izpolnjena ena izmed treh alternativno določenih izvršitvenih oblik kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (VIII Ips 55/2017). Vztraja, da gre tudi za naklepno ali iz hujše malomarnosti storjeno hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Trdi, da za utemeljenost izredne odpovedi zadostuje že nekaj prihodov na delo iz drugega kraja, kot je naveden v izjavi, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi tožnice, ki je potrdila, da je kakšen dan zagotovo ostala v Celju in se ni peljala na Planino, kar je potrdil tudi kot priča zaslišani A. A., da se je večkrat ustavila tudi na naslovu B., Celje ter "da je doma v Celju". Opozarja, da so ostale nekatere njene trditve dokazno nepodprte (zdravstveno stanje njenega partnerja in matere, nahajanje na naslovu B., Celje). Sodišču prve stopnje očita, da bi se moralo opredeliti do ugotovitev detektiva, da je tožnica na delo vsak dan prihajala z naslova C., Celje, in se tja po službi tudi vračala, oziroma je to nepravilno interpretiralo kot "nahajanje tožnice" na tem naslovu, ki v njeni izjavi o prevozu ni naveden. Zatrjuje neverodostojnost izpovedi tožnice; nobena od prič ni potrdila zatrjevane vsebine njenega klica julija 2022, ki kaže na namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, enako tudi predložitev izjave, datirane za nazaj (20. 7. 2021), do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Opozarja na neskladje med izpovedjo tožnice na zagovoru, da je po vrnitvi z bolniškega staleža prebivala na Planini pri Sevnici in od tam prihajala na delo, in izjavo z dne 20. 7. 2021, da se bo do preklica nahajala na naslovu C., Celje. Zatrjuje nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, slednjo glede povzemanja izpovedi priče D. D., ki je izpovedal le, kar mu je povedala tožnica. Nasprotuje stališču, da bi moral detektiv nadzor opravljati tudi na naslovu na Planini, tega stranki nista zatrjevali niti ni potrebno, saj je tožnica sama potrdila, da je na delo in z dela hodila iz Celja, kjer je tudi večkrat prespala, kar je potrdil tudi detektiv; ni mogoč zaključek, da je na delo prihajala s Planine pri Sevnici in se tja vračala kasneje, ne neposredno z dela. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Sklicuje se na izpovedi prič E. E. in F. F., da jima je bilo znano, da tožnica živi v Celju. Zatrjuje nejasnosti o tem, komu naj bi tožnica izročila dopis z dne 20. 7. 2021 ter ali je javila, da navedeno ne velja več. Prereka tudi višino prisojenega denarnega povračila zaradi sodne razveze in poudarja, da se je tožnica takoj po odpovedi že zaposlila pri drugem delodajalcu, pri katerem je delo opravljala s polnim delovnim časom, odločitve sodišča prve stopnje o denarnem povračilu v višini 15 plač pa ni mogoče preizkusiti. Treba bi bilo upoštevati, da je tožnica nemudoma dobila drugo zaposlitev, da kljub odpovedi ni imela niti dneva prekinitve vključenosti v obvezna socialna zavarovanja ali prekinitve delovne dobe, da je bila upravičena do uveljavljanja pravic za čas prenehanja delovnega razmerja ter da ima izobrazbo, ki ustreza kadrovsko zelo iskanemu poklicu, za katerega bi kljub omejitvam kot invalid lahko dobila drugo ustrezno zaposlitev. Prereka tudi odločitev o stroških postopka. Zatrjuje zlorabo procesnih pravic (neupravičena diskreditacija toženke, prilagajanje stališč tožnice in poskus predrugačitve dejanskega stanja za potrebe njenih navajanj v postopku), zaradi česar bi morala po načelu pravičnosti tožnica povrniti stroške toženki. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Sprejeta odločitev je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh odločilnih trditev in dokazov, tudi do izpovedi tožnice in detektivskega poročila, do nebistvenih pa se mu ni treba opredeliti (npr. do zdravstvenega stanja tožničinega partnerja in matere, njeno nahajanje na naslovu B., Celje, izjava z dne 20. 7. 2021). Neutemeljeno se uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo toženka zatrjuje glede povzemanja izpovedi priče D. D., ki je tožnico kot predstavnik sindikata zastopal v predsodnem postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pri povzemanju izpovedi te priče sicer res ni izrecno zapisalo, da je bil z osebnimi okoliščinami tožnice (njen bolniški stalež, skrb za bolne bližnje, obnavljanje kopalnice ipd.) seznanjen tako, da mu jih je ona povedala, vendar pri tem ne gre za protispisnost, ta okoliščina je lahko kvečjemu odločilna pri dokazni oceni te izpovedi. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa ne predstavlja nobene od uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi prve in druge alineje 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v povezavi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, ki jo je toženka podala tožnici 7. 9. 2022 zato, ker naj bi v izjavi o prevozu na delo in z dela navedla napačne podatke o kraju, iz katerega prihaja na delo in za katerega so ji bili povrnjeni stroški prevoza, oziroma ni v roku 8 dni javila spremembe kraja bivanja. To kršitev naj bi tožnica storila s tem, da je v obdobju od 4. 7. 2022 do 30. 7. 2022 v nasprotju z njeno izjavo o prevozu z dne 30. 6. 2021, v kateri je navedla, da se dejansko vozi na delo z naslova začasnega bivališča G., Planina pri Sevnici, na delo prihajala in se vračala na naslov C., Celje.

8. Pravilno je materialnopravno stališče, da niso podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem v povezavi s petim odstavkom 211. člena KZ-1, kar se tožnici očita v izredni odpovedi. Glede na višino zagrožene kazni in izostanek opredelitve poskusa kot kaznivega je kaznivo zgolj dokončano kaznivo dejanje goljufije, torej je znak kaznivega dejanja tudi nastanek prepovedane posledice; takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije.1 Že zaradi navedenega razloga ni zakonita odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj niso podani znaki kaznivega dejanja.

9. Pravilna je tudi presoja nezakonitosti izredne odpovedi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj toženka ni dokazala, da bi tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila svoje pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da se je tožnica od maja 2022 (ko se je vrnila z daljšega bolniškega staleža in koriščenja letnega dopusta) na delo vozila s Planine pri Sevnici, v Celju vozilo parkirala v predelu Nove vasi, na naslovu C., Celje obiskala svojega zunajzakonskega partnerja, ki mu je zaradi njegovih zdravstvenih težav vsakodnevno pomagala, in se nato na delo odpeljala s kolesom, pri njem se je oglasila tudi po končani službi in nato odšla na Planino, kjer je skrbela za svojo mater.

10. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnice in prič A. A. in D. D., ki so skladno izpovedovali o tožničinem načinu prihoda na delo in odhoda domov (Planina pri Sevnici - Celje, C. - službeni naslov - Celje, C. - Planina pri Sevnici). Neutemeljeno je toženkino zavzemanje za drugačno dokazno oceno izpovedi D. D., ker je bil s tožničinimi osebnimi okoliščinami seznanjen s strani tožnice same, ter za upoštevanje izpovedi prič F. F. in E. E., ki naj bi potrdili, da je bila tožnica doma v Celju. Tožničine trditve o načinu prihoda na delo je potrdila tožnica sama, zaslišana kot stranka, ter neposredno iz lastne zaznave njen zunajzakonski partner A. A., priči F. F. in E. E. pa sta zgolj na splošno navedli, da tožnica "prebiva v Celju", na podlagi česar ni mogoč sklep, da je v obdobju nadzora julija 2022 tožnica prihajala na delo drugače, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi sicer je navedeni izpovedi treba upoštevati v kontekstu dejstva, da je tožnica lastnica stanovanja na naslovu B., Celje, ki je tudi naslov njenega stalnega bivališča. Okoliščine tožničinega obiskovanja naslova stalnega bivališča v juliju 2022 za odločitev niso bistvene, saj toženka ne zatrjuje, da bi se tožnica s tega naslova vozila na delo, tožnica pa ga je omenjala zgolj kot še enega izmed postankov, ki jih je občasno napravila pred odhodom v kraj začasnega bivališča na Planini pri Sevnici. Drži sicer, da sta tožnica in njen zunajzakonski partner izpovedala, da je tožnica občasno tudi prespala v Celju na naslovu zunajzakonskega partnerja, a vedno le v primeru, da tožnica naslednji dan ni šla v službo. Toženka za svoje trditev o tem, da je tožnica (vsaj nekajkrat v obdobju nadzora) prespala v Celju in se od tam zjutraj napotila na delo, ni predlagala nobenega dokaza, iz poročila detektiva to ne izhaja, prav tako ne iz izjave tožnice o začasni ukinitvi potnih stroškov in obvestila o prebivanju v času daljše odsotnosti z dne 20. 7. 2021 (listina A 6), po kateri se bo v času zdravljenja po odhodu iz bolnišnice nahajala na naslovu C., Celje. Ker iz te izjave in iz tožničinega pisnega zagovora (A 4) izhaja, da jo je podala zaradi eventualnih kontrol prebivanja v času bolniškega staleža, za odločitev v zadevi ni relevantna, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, zato se do trditev v zvezi s tem pravilno ni posebej opredeljevalo. Prav tako na pravilnost odločitve ne vplivajo toženkine trditve o vsebini tožničinega klica o razlogih za nižje plačilo za delo za julij 2022, saj na njegovi podlagi ni mogoče sklepati, da bi se tožnica na delo vozila drugače, kot je zatrjevala, oziroma da ji stroški za prevoz na delo in z dela z naslova na Planini pri Sevnici ne bi nastali. Pritožbena graja dokazne ocene je tako neutemeljena, okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot toženka, namreč ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

11. Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da je treba kot naslov, od koder je tožnica prihajala na delo in kamor se je vračala, šteti naslov C., Celje, kamor je odšla neposredno po končani službi oziroma od koder je zjutraj na delo prišla, kar je ugotovil detektiv ob nadzoru. Ni mogoče šteti, da se za potrebe obračuna stroškov prevoza na delo upošteva kot naslov, s katerega delavec prispe na delo, izključno naslov njegovega zadnjega postanka pred prihodom na službeni naslov. Sodišče prve stopnje ni spregledalo ugotovitev detektiva, da se je tožnica po službi ustavila na naslovu zunajzakonskega partnerja C., Celje, in da se je na istem naslovu oglasila, preden je zjutraj prišla na delo, vendar to ne zadostuje za ugotovitev o njenem vsakodnevnem prihodu na delo iz Celja. Glede na dokazane trditve tožnice, da se je na navedenem naslovu ustavila za nekaj časa, preden je popoldne po službi nadaljevala pot na Planino pri Sevnici, kjer je nato prespala in se nato naslednjega dne pred prihodom na delo ustavila na tem naslovu v Celju, kjer je tudi pustila avto in nato s kolesom odpeljala v službo, je na toženko prešlo dokazno breme, da je tožnica vse opazovane dneve prespala v Celju. Kaj takega ne izhaja ne iz ugotovitev detektiva, ne iz kakega drugega dokaza, toženka namreč za niti en dan obdobja nadzora ni dokazala, da je tožnica prespala v Celju oziroma da na naslovu v Celju ni zgolj napravila vmesnega postanka na poti v službo oziroma na poti domov na naslov začasnega bivališča na Planini pri Sevnici. Ker toženka ni dokazala, da bi tožnica kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, je pravilna ugotovitev, da je izredna odpoved nezakonita.

12. Sodišče prve stopnje je ob odločitvi o sodni razvezi pravilno odmerilo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini 18.037,80 EUR, odmero pa je ustrezno obrazložilo s predpisanimi kriteriji. V pritožbi toženka nasprotuje tako odmerjenemu denarnemu povračilo kot previsokemu glede na tožničino zaposlitev pri drugem delodajalcu nemudoma po izredni odpovedi, zaradi česar ni imela prekinitve v delovni dobi, njene upravičenosti do uveljavljanja pravic za čas prenehanja delovnega razmerja ter glede na to, da je izobražena za opravljanje zelo iskanega poklica. Ob upoštevanju ugotovitve o trajanju delovnega razmerja med strankama (več kot 35 let), tožničini starosti 54 let in ugotovljeni invalidnosti III. kategorije, na podlagi katere lahko delo opravlja zgolj v dopoldanski izmeni s krajšim delovnim časom, ter dejstvu, da ji po odpovedi do sodne razveze ni pripadalo denarno nadomestilo plače, ni mogoče slediti toženkinemu zavzemanju za znižanje prisojenega denarnega povračila. To je odmerjeno v primernem znesku in skladno s primerljivimi zadevami.

13. Neutemeljeno je tudi zavzemanje za naložitev stroškov toženke v plačilo tožnici. Povsem pavšalne ali zgrešene so njene trditve o tožničinem zlorabljanju pravic v postopku. Iz spisa ni mogoče razbrati, da bi tožnica kakorkoli diskreditirala toženko, v postopku je uspela, svojih pravic pa ni uveljavljala na nepošten način oziroma jih kakorkoli zlorabljala. Glede na to ni podlage za naložitev povračila toženkinih stroškov tožnici skladno s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1. 14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženka sama krije stroške pritožbe v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 in prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

17. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 234/2008 ter članek Filipčič Katje, Pomen znakov kaznivega dejanja pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v: Delavci in Delodajalci, št. 1, 2021, str. 31 in nasl. Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 55/2017 pa se nanaša na dokončano kaznivo dejanje, saj so bili v tem primeru stroški prevoza delavcu izplačani, v zadevi pa je bilo sporno povsem drugo vprašanje, tj. vprašanj oblike izvršitve dejanja goljufije, zato navedeni judikat v obravnavani zadevi ni uporabljiv.